Edo Marinček

Zgodbe sodelovanja

Vodja projekta Primož Gričar

Lektoriranje Nina Štampohar

Oblikovanje in tisk Grafika Jože Pavlič s.p.

Izdajatelj samozaložba Jože Gričar

Naklada 300 izvodov

Ljubljana, marec 2026

 

CIP – Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929 Gričar J.

MARINČEK, Edo

Zgodbe sodelovanja / Edo Marinček. – Ljubljana : samozal. J. Gričar, 2026

ISBN 978-961-07-3166-5

COBISS.SI-ID 267369987

 

 Zahvala

Zahvaljujemo se vsem čudovitim ljudem,

s katerimi smo sodelovali v teh zgodbah.

Kultura sodelovanja je eno najmogočnejših orodij na svetu. Njeno prisotnost čutimo pri uspešnih podjetjih, vrhunskih športnih ekipah in zadovoljnih družinah, prav tako čutimo njeno odsotnost ali slabo delovanje. Njen vpliv lahko merimo po rezultatih.

Njeno notranje delovanje pa ostaja zavito v tančico skrivnosti. Vsi si želimo močno kulturo sodelovanja v organizacijah, skupnostih in družinah. Vemo, da deluje. Le tega ne vemo, kako deluje.

Skrivnost sodelovanja. Kako delujejo zelo uspešne skupine (The Culture Code). Daniel Coyle. UMco Ljubljana 2023.

 

 

K a z a l o

 O knjigi – Nina Štampohar

Drobne, uvodne zanimivosti sozapisovalca tega dela – Edo Marinček

 Uvod

Reference

Sodelovanje. ChatGPT

Koristi inženiringa sodelovanja. ChatGPT

Nagrada odličnosti in mojstrstva

Družina Gričar

Družina Slamnik

Šolska in študijska leta

Vod Jelen gorjanskih tabornikov

Šolska skupnost novomeške gimnazije 1958–1959

Farma Lawson, Stradbroke, Norfolk, Anglija 1962

Študentski nemiri v Ljubljani med letoma 1963 in 1964

Delo 10 let v podjetju in prva leta na fakulteti

Družina Porcelli, Castellamonte, Torino

Študijsko potovanje podiplomskih študentov ekonomske fakultete v Sovjetsko zvezo in na Japonsko 20. april–9. maj 1974

Študijsko potovanje podiplomskih študentov na Kitajsko 19. november–10. december 1978

Organiziranje procesov: Seminar Kolinska

Alenkina zgodba: Oblikovanje oblačil in priprava kolekcij v Pletenini Ljubljana

Doktorat 1985

Konference in seminarji

Prispevek k uvedbi e-pošte v Sloveniji

Začetki dejavnosti Revizija informacijskih sistemov v Sloveniji

Posvetovanja o informacijskih sistemih v Sloveniji: 1982–1987, 1985–1988, 1989–1998

Inštitut za napredno izobraževanje profesorjev informacijskih sistemov Univerza Indiana, 10.–30. julij 1988

Mednarodni simpozij Združenih narodov o trgovini in razvoju. Columbus, Ohio, Združene države Amerike, 17.–22. oktober 1994

Blejske e-konference

Konzorcij podiplomskih študentov in izobraževalni simpozij Otočec. Krka  Fellow in Krka Scholar

Izdelovanje prototipov v Centru za e-poslovanje

Evropsko omrežje živih laboratorijev

Čezmejno e-sodelovanje

Podpora slovenski samostojnosti. Shod v Denverju, Kolorado, 7. 12. 1991

Elektronsko poslovanje in gospodarstvo ZDA. Študijsko potovanje, 27. 1. –17. 2. 2001

Čezmejno e-sodelovanje podjetij, vladnih organizacij, ponudnikov informacijske tehnologije in univerz 2000–2010

Georg-Dieter Gotschlich, Eurocustoms

Svilna cesta – Delavnica na Univerzi Sindžjang, Urumči, Kitajska, 30. 9. 2002

Sodelovanje skupine univerz ALADIN – ALpe Adria Danube universities INitiative v e-regijah Srednje Evrope 2001–2012

Odbor za informacijske in telekomunikacijske tehnologije (IKT) Evropske komisije

Konference Podonavska e-regija 2011–2016

Slovensko-madžarski forumi v Monoštru/Szentgotthárd 2015–2022

Sodelovanje seniorjev

E-promocija kulturne dediščine Novega mesta

Legende računalništva in informatike

Omrežje e-seniorjev 55+

Kažipot 55+. Za odrasle otroke 55+, ki skrbijo za svoje starše 75+

Spomenik globoki občini v globoki državi, maj 2020

Tudi seniorji 55+ uporabljajo orodja umetne inteligence

Omrežje zaslužnih profesorjev

E-spomenik starejšim prijaznim univerzam

Omrežje zvez upokojenih profesorjev

280 let novomeške gimnazije

Sklep

Družinski pogovori

Vabilo k sodelovanju

Preprečevanje sodelovanja je greh. ChatGPT

Koristi pripovedovanja zgodb o e-sodelovanju. ChatGPT

E-spomenik e-sodelovanju. ChatGPT

 Galerija Gričarji

 

 O knjigi – Nina Štampohar

 

Knjiga Zgodbe sodelovanja predstavlja več kot avtobiografski zapis življenjske poti dr. Jožeta Gričarja in njegove družine. Gre za premišljeno refleksijo posameznikovega delovanja v času globokih družbenih, tehnoloških in vrednotnih preobrazb druge polovice 20. in začetka 21. stoletja. Osebna zgodba se v njej organsko prepleta z razvojem organizacijskih ved, informacijskih sistemov in e-poslovanja v slovenskem ter širšem evropskem prostoru, pri čemer avtor ne ponuja zgolj kronologije dogodkov, temveč interpretacijo njihovega pomena.

Besedilo je umeščeno v jasno določen prostor – od Novega mesta in Ljubljane do Bleda, evropskih univerzitetnih središč in Združenih držav Amerike – ter v čas, ki ga zaznamujejo povojna obnova, industrializacija, družbeni premiki šestdesetih let, osamosvojitev Slovenije in pospešena digitalizacija sveta. Avtorjeva življenjska pot tako postane mikrokozmos širših procesov: prehoda iz analogne v informacijsko družbo, iz nacionalno omejenih sistemov v čezmejne mreže sodelovanja ter iz tradicionalnih organizacijskih modelov v dinamične, mrežno povezane strukture.

V tem kontekstu knjiga presega raven osebnega pričevanja in se umešča v polje intelektualne zgodovine slovenskega prostora. Posebno težo ima avtorjevo pionirsko delo na področju e-poslovanja, čezmejnega povezovanja in razvoja koncepta sodelovalnega inženirstva (collaborative engineering). Vendar strokovni dosežki niso predstavljeni kot individualne zmage, temveč kot rezultat dolgotrajnih procesov sodelovanja med posamezniki, ustanovami in državami. Prav tu se razkrije osrednja teza knjige: napredek ni stvar izoliranega genija, temveč strukturiranega, etično utemeljenega in vrednotno osmišljenega sodelovanja.

Rdeča nit dela je sodelovanje kot življenjska in strokovna paradigma. Avtor ga razume večplastno: kot družinsko vez, kot pedagoško metodo, kot organizacijsko načelo in kot družbeni imperativ. Sodelovanje med zakonci, med generacijami, med študenti in profesorji, med podjetji in univerzami, med državami in kulturami – vse to tvori enoten vrednotni lok, ki povezuje intimno in javno sfero. Knjiga s tem presega tradicionalno ločnico med zasebnim in poklicnim življenjem ter pokaže, da sta oba svetova utemeljena na istih etičnih principih: zaupanju, spoštovanju, odgovornosti in deljenju znanja.

Struktura besedila, ki združuje dialog, dokumentarni zapis, zgodovinske reference in osebne reminiscence, ustvarja večglasno pripoved. Ta večglasnost ni zgolj literarni postopek, temveč vsebinska ponazoritev ideje sodelovanja. Tudi besedilo je rezultat soustvarjanja – prepletanja spomina, interpretacije in skrbnega premisleka.

Pomemben prispevek knjige je tudi refleksija o digitalizaciji znanja in dostopnosti kulturne dediščine. Avtorjevo prizadevanje za digitalno ohranitev del ter za širšo dostopnost znanstvenih in kulturnih vsebin nakazuje širšo vizijo informacijske demokracije: znanje kot skupno dobro, ki pridobiva vrednost z deljenjem. S tem knjiga implicitno odpira vprašanje odgovornosti intelektualca v sodobni družbi.

Zgodbe sodelovanja so zato hkrati osebni testament in družbeni dokument. So pričevanje o generaciji, ki je z vztrajnostjo, strokovno disciplino in etično zavezanostjo soustvarjala temelje sodobne informacijske družbe v Sloveniji. Predvsem pa so opomnik, da tehnološki napredek brez človeške dimenzije ostaja prazen. Šele sodelovanje – razumljeno kot zavestna, strukturirana in vrednotno utemeljena praksa – omogoča, da znanje postane moč, ki služi skupnemu dobremu.

Knjiga tako ne nagovarja zgolj družine ali strokovne javnosti, temveč širšo skupnost. Postavlja vprašanje, kako želimo živeti in delovati v svetu, kjer je povezovanje postalo tehnično enostavno, a človeško še vedno zahtevno. Odgovor, ki ga ponuja, ni ideološki, temveč izkustven: sodelovanje je mogoče, kadar je podprto z ljubeznijo, disciplino in odgovornostjo do drugega.

V tem pogledu Zgodbe sodelovanja niso le zapis prehojene poti, temveč tudi povabilo – k razmisleku, povezovanju in soustvarjanju bolj odprte, vključujoče in solidarne družbe.

Nina Štampohar

 

 Drobne, uvodne zanimivosti sozapisovalca tega dela

 

 Kot radovednemu zapisovalcu človeških usod z imenom Edo Marinček mi je bilo dano, da lahko zapisujem to življenjsko zgodbo. Pred nekaj leti sem namreč po nasvetu zdaj žal pokojnega režiserja Vincija Anžlovarja, znan je predvsem po filmu Babica gre na jug, začel voziti taksi v Ljubljani. Rekel mi je: »Če ti zmanjka denarja, kot ga je meni, pojdi vozit taksi.« Poslušal sem ga in tako veliko ljudem med vožnjami izpovedal tudi svojo bolečino spregledanega Leonarda da Slovenija, ki zaman išče svojega francoskega kralja, ki bi tudi finančno podprl njegove »nenavadne domislice«. Nekaj let pozneje, ko sem že našel drugo službo v slovenski Istri, dobim zanimiv klic: »Halo, ste vi gospod Marinček?« »Vsekakor sem ta,« sem  duhovičil. »Tukaj Primož Gričar. Veste, prebral sem vašo knjigo o izumitelju Petru Florjančiču Skok v smetano in moram vam priznati, da me je navdušila. Med vožnjo z vami ste mi dali svojo telefonsko številko. Za vas imam predlog. Bi morda vi napisali knjigo o mojem očetu in naši družini? Občutek imam, da ste prav vi pravi človek za to.«

Zajamem sapo in potrdim. Dober teden dni pozneje sem že pri Gričarjevih doma, uredimo vse potrebno, se dogovorimo. Spoznam njegovega očeta dr. Jožeta Gričarja in njegovo ženo, gospo Alenko. V prijetnem, čudovito urejenem domu se začnemo spoznavati, klepete snemam, sprašujem, vrtam. A bolj ko spoznavam družino, bolj sem začuden in radostno zavzet. Naletel sem na vrhunske ljudi, polne ljubeče nežnosti, ki pa hkrati sevajo čvrsto zbranost in veliko notranjo moč. Brez slinčka za vratom lahko zatrdim, da sem naletel na duhovni in človeški, v naporu vztrajnega delovanja pridobljeni zaklad. V prvi osebi v tem delu nastopa glavar družine dr. Jože Gričar. Sledi njegova žena Alenka ter sinova inž. mag. Primož in njegov brat dr. Marko. Ta družina ima v sebi nekaj, kar dejansko pogreša ta svet. Čvrsto disciplino v delu, iskreno predanost življenju, predanost vsemu, kar ti ljudje počno. Najdem tudi duhovno globino in širino, brez katerih je lahko knjiga zgolj izdelek na policah hipermarketa več, zgolj površna zgodba. A tu je dimenzija drugačna. Iskreno jim jo začnem zavidati. Jaz sem vse preveč raztresen, izgubljen v vesolju bi-jev in če-jev. Kot da bi me razumel, mi dr. Jože že teden dni pozneje ob koncu mojega obiska za opogumljenje podari prvo steklenico dolenjske šmarnice, za katero s ponosom pove, da je to vino za Avstrijce »naturwein«, ter doda, da je ta vrsta trte preganjana po krivici, zaradi prodajnega interesa škropiv za manj odporne vrste trt. Teden dni pozneje dobim v dar novo steklenico. Ganjen sem. Zaradi načina prijaznosti pa tudi zaradi tega, ker me ti ljudje vidijo zunaj mojega nenehno menjajočega se statusa, kot vsebino, s katero so pripravljeni sodelovati. Gričarjevi so in ste čvrsto sodelujoči, plemensko predani drug drugemu ter ostalim soljudem. Pisati za takšne ljudi je zato ponosna radost, izziv in čudovita priložnost.

Nastajajoče zgodbe so zaradi narave dela predvsem dr. Jožeta morda res manj atraktivne, kot so bile zgodbe o kraljih in kraljicah izumitelja dr. Petra Florjančiča, a so vsaj toliko pomembne za resnični svet, v katerem odloča tudi inteligenca decimalk ter natančen občutek za logiko procesov. Drobni, očem nevidni izračuni, procesna logika, vizije, dotiki nekega boljšega sveta. Ter seveda volja in moč za nekaj skoraj starodavnega. Nekaj, kar je po besedah dr. Jožeta samo jedro življenja skupnosti soljudi in je hkrati rdeča nit tega dela: sodelovanje.

 Naj tu ne bo neopažena tudi čvrsta pogajalska nota gospoda Jožeta, ki je med pisanjem mirno zavrgel lep del mojega leporečja, da bi tako ohranil svoj osebni, kar najbolj strokovni, hkrati pa izrazito zanimivi pristop do lastne presoje svojega življenja in tudi življenja svoje družine ter sodružbe v celoti. Čvrsta, vesela in poglobljena simfonija življenja, torej.

 Z veseljem,

hvaležno,

Edo Marinček

Bled, 29. 1. 2026

  

Uvod

 

 Dr. Jože, na internetu ste preverili svoj izbrani naslov tega dela.

 Vsekakor. Previdnost je mati modrosti. V tem delu sta sodelovanje in spoštovanje bližnjega bistvena. Sodelovanje tudi v digitalnem svetu. Orodje umetne inteligence ChatGPT ni našlo nobene omembe vredne knjige ali samostojnega članka z naslovom Zgodbe sodelovanja (Stories on Collaboration). Zdi se, da to ni naslov objavljenega dela pomembnega avtorja ali da bi bil široko indeksiran v akademskih ali komercialnih katalogih.

Profesionalni inženir za sodelovanje

Profesionalni inženir za sodelovanje (Professional Collaboration Engineer) preoblikuje poslovne cilje v oprijemljive konfiguracije, politike in varnostne prakse, ki se nanašajo na uporabnike, vsebino in integracije. Z razumevanjem infrastrukture svoje organizacije inženirji za sodelovanje omogočajo ljudem, da sodelujejo, komunicirajo in dostopajo do podatkov na varen in učinkovit način. Z inženirskim in rešitvenim pristopom uporabljajo orodja, programske jezike in programske vmesnike (Application Programming Interface – API) za avtomatizacijo delovnih procesov. Iščejo priložnosti za izobraževanje končnih uporabnikov in povečanje operativne učinkovitosti, hkrati pa zagovarjajo Google Workspace in Googlov nabor orodij.

Sodelovalno inženirstvo

Sodelovalno inženirstvo (Collaborative engineering, Wikipedia) je v Mednarodni reviji za sodelovalno inženirstvo (International Journal of Collaborative Engineering) opredeljeno kot disciplina, ki »preučuje interaktivni proces inženirskega sodelovanja, pri katerem več zainteresiranih deležnikov rešuje konflikte, se pogaja za individualne ali kolektivne koristi, se dogovarja o poteku delovanja in/ali poskuša oblikovati skupne rezultate, ki služijo njihovim skupnim interesom«.

Sodelovalno inženirstvo v zadnjih letih hitro postaja tema velikega zanimanja zaradi skokovitega porasta internetnih tehnologij. Ta porast je deloma posledica uspeha projektov, kot sta Wikipedia in Linux, ki so dokazali učinkovitost internetnega sodelovanja.

Dr. Jože Gričar – reference

Jože Gričar, Joze.Gricar@UM.si, je bil redni profesor na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru in direktor Centra za e-poslovanje ter predstavnik živega Laboratorija e-poslovanja (eCommerce LivingLab) v omrežju European Network of Living Labs – ENoLL. Na dodiplomskem in podiplomskem študiju je predaval predmete Projektiranje organizacijskih sistemov, Poslovni informacijski sistem in ePoslovanje. Na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani je 20 let predaval predmet Informacijski sistem, predmet E-poslovanje je 10 let predaval tudi na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Po upokojitvi leta 2010 mu je senat Univerze v Mariboru podelil naziv zaslužni profesor. Njegovo trenutno znanstveno-raziskovalno področje je usmerjeno v problematiko izrabljanja informacijske tehnologije za aktivno staranje. Je tajnik omrežij Professors Emeriti Network, Retired Professors Association Network in eSeniors 55+ Network.

Rodil se je leta 1941 v Novem mestu, kjer je na gimnaziji maturiral leta 1960. Študiral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Diplomiral je leta 1964 s temo Zbiranje in obdelava podatkov pri proučevanju domačega trga proizvodov za široko potrošnjo, njegov mentor je bil prof. dr. Drago Kotnik. Magistriral je leta 1977 s temo Ekonomski vidiki avtomatizacije prodajnega procesa, somentorja sta bila prof. dr. Drago Kotnik in prof. dr. Ivan Turk. Doktoriral je leta 1984 s temo Dejavniki, ki pogojujejo stroške in učinke računalniškega obravnavanja podatkov, in njihov vpliv na odločanje o uporabi računalnika v poslovnem sistemu, mentor je bil prof. dr. Ivan Turk. Po diplomi je bil enajst let zaposlen v podjetju Commerce Ljubljana, zastopstvo inozemskih tvrdk (1965–1977), kjer je vodil službo za obdelavo podatkov in bil direktor sektorja Philips Office Systems. V okviru podoktorskega študija je študiral na univerzah v ZDA: Arizona, Baltimore, Denver in Minnesota. Na School of Business, University of Denver, je tri jesenske semestre predaval, od tega en semester kot Fulbrightov štipendist.

Specializiral se je za prestrukturiranje organizacij (business process reengineering), informacijske sisteme za upravljanje ter e-poslovanje in razvoj čezmejnih e‑regij. Bil je gonilna sila pri ustanovitvi Centra za e-poslovanje v devetdesetih letih.

Od začetka v letu 1988 do leta 2008 je vodil odbor letne tridnevne mednarodne blejske e-konference. Deset let (1999–2008) je v skupini soorganizatorjev vodil programski odbor Merkurjevega dne, enodnevne konference študentov, direktorjev in diplomatov o e-poslovanju v čezmejni e-regiji (The Merkur Day, Undergraduate and Graduate Students Conference and Business & Government & Diplomacy Executive Meeting on the InnovativeCross-border eRegion).

Med letoma 2003 in 2011 je bil član slovenske delegacije v odboru za informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) Evropske komisije, v Generalnem direktoratu za informacijsko družbo in medije (National expert and deputy member, ICT – Information and Communication Technologies Committee, 7th Research Framework Programme of European Union, Slovenia Delegation).

V sodelovanju z veleposlaništvom Združenih držav Amerike v Ljubljani je vodil programski odbor mednarodne delavnice o odpravljanju posledic večjih nesreč v e-regiji (Workshop on the Cross-border Disaster eResponse in the eRegion: Interoperability of Information Systems of the Organizations Involved). V sodelovanju z Ministrstvom za znanost in tehnologijo Republike Slovenije in Evropsko komisijo je med letoma 2004 in 2008 vodil programski odbor petih delavnic o živih laboratorijih v inovativni čezmejni e-regiji (Workshop on the Living Labs in the Innovative Cross-border eRegion).

Je častni občan Mestne občine Novo mesto (2018) ter prejemnik domačih in mednarodnih priznanj za zasluge na področju znanosti, pedagogike in informatike.

 Dr. Jože Gričar, na nekaterih univerzah v ZDA ste dobili prav poseben vzdevek. Katerega?

 Res je. Imenovali so me »the door opener« (odpiralec vrat). Ker sem deloval povezovalno, se s temi ljudmi srečeval vsepovsod, tudi pri nas na Bledu, recimo.

 Z ženo sva ponosna na ves svoj rod, ne nazadnje tudi na naju, da sva v tem tako pogosto razdiralnem svetu zmogla in znala ohraniti skupno Ljubezen ter z Njo v srcu sodelovati s soljudmi, kjer in kadar je to le mogoče. Z njo v srcih bova tudi odšla in z njo v srcu naj se ta čudoviti in neverjetni čudež življenja tudi nadaljuje.

 Utemeljitev naslova in struktura knjige

 Gospod dr. Jože, izbrali ste si naslov Zgodbe sodelovanja. Zakaj prav takšen naslov?

Gospod Marinček. Dogovoriva se nekaj. Glejte, vaše nenehno naslavljanje mene z dr. Jože je resda prijazno in spoštljivo, a je v tem delu nepotrebno. Zveni nekako oholo, tega pa ne želim. Tu, kjer teče beseda tudi na zelo osebni ravni, sem Jože.

Razumem in bom vsekakor upošteval, če bo to le mogoče. A včasih se bom gotovo zmotil. Oholost je resnično neprijetna senca, ki vam dejansko ne pristaja, in tej senci lahko res zaželiva, da se pase kje drugje.

Dobro. Veste, sodelovanje je postalo prav posebna strokovna disciplina, Collaborative Engineering. O njej se govori že približno 10 do 15 let, ko so se začeli pojavljati prvi članki. Smisel je, da se tako oblikujejo značilnosti tega, kako pravzaprav sodelovati na čim več področjih, ter tako prenašati kar največ znanja. Različna inženirska znanja zahtevajo urejenost in disciplino, ki sta potrebni za sodelovanje ljudi s ciljem, da bi skupaj nekaj dobrega naredili. Tako da ima naslov veliko širšo utemeljitev. Zgodbe te knjige seveda niso znanstveno delo o tem, kako sodelovati, ampak je njihov smisel, da ilustrirajo to, kako smo konkretno sodelovali kot družina, skupnost, moja osebna zgodba. Zanimivost tega naslova je tudi v tem, da nisem našel na internetu tega naslova še nikjer. Torej bodimo z njim prvi. Pionirski duh je nujen, da z njim odstiramo tisto, kar bi sicer ostalo zakrito. Goethejev zadnji vzklik: »Več svetlobe!« je na tem mestu prav gotovo primeren.

 V tem delu se bosta bralec in bralka srečevala z dvema konceptoma. Z vašo osebno, ustvarjalno poslovno zgodbo in zgodbo vaše družine. Torej z dvema vrstama zapisa. Menim, da se tu soočata hkrati v ozadju tudi dva različna svetova. Strokovno informacijsko-digitalni svet in svet domačega ognjišča. Strogost informacijske jasnosti in toplina doma. Se vam ne zdi to protislovno?

 Vsekakor ne. Oba svetova se lahko tvorno dopolnjujeta in preprosto sodelujeta, saj nujno potrebujeta drug drugega.

Tako se v tem delu tvorno prepletata moje osebno doživljanje življenja družine Gričar in moje strokovno. Predvsem v mojem doživljanju se kot Jože Gričar predstavljam z na videz manj slikovitimi osebnimi opisi svojega dela. Za bralno razvajenega bralca je ta del vsebine verjetno manj atraktiven, a je za razumevanje procesa truda, ki ga vsebuje življenje moje družine, vsekakor dobrodošel. Moja potovanja po svetu, srečevanja z ljudmi vpliva in znanja so bila vedno v službi plemenite volje po izboljševanju tistega, kar počnemo. Vedno je namreč mogoče narediti nekaj dobrega in boljšega. Upam, da podajanja mojih dosežkov ne bodo videti kot samohvala, pač pa le kot kar najbolj verna podoba realnih dogajanj, ki so omogočila v zaporedju domino efekta tudi danes samoumevno internetno poslovanje ter socialno informacijsko demokracijo, za kar je bilo potrebno izjemno veliko naporov in truda številnih podobno hotečih posameznikov, ki so in smo želeli inteligenten napredek družb.

To delo je tako moja in ženina spodbuda, da se tako in podobno trudijo tudi vsi iz našega rodu, ki si delimo zvezde pod tem istim priimkom. Oglejmo si torej, kaj je sodelovanje, kot sporoča orodje ChatGPT, ki ga je ustvaril človek.

 

ChatGPT

Sodelovanje ljudi je zahtevno

Sodelovanje ni zgolj »delo v skupini«, ampak kompleksna dejavnost, ki vključuje medosebne veščine, čustveno zrelost, zmožnost refleksije, prilagodljivost, spoštovanje drugih in jasne cilje. Zaradi teh številnih zahtev in dinamike je sodelovanje ena najzahtevnejših oblik človeškega delovanja – a hkrati tudi ena najbolj nagrajujočih. Sodelovanje je zahtevno zaradi več medsebojno povezanih razlogov, ki se nanašajo na psihološke, socialne in komunikacijske vidike človekovega delovanja. Tukaj je nekaj ključnih razlogov.

 1.Raznovrstnost posameznikov

Različne osebnosti, vrednote, prepričanja in cilji otežujejo usklajevanje. Ljudje različno dojemajo situacije, imajo različen način komuniciranja in delujejo v različnih interesih.

Uspešno sodelovanje zahteva sprejemanje razlik, kar ni vedno enostavno.

2. Potreba po medsebojnem zaupanju

Brez zaupanja sodelovanje hitro razpade ali postane površinsko.

Zaupanje pa se gradi postopoma, a se lahko hitro poruši, še posebej ob nesporazumih, konkurenci ali prejšnjih slabih izkušnjah.

3. Komunikacijske ovire

Sodelovanje zahteva jasno, odprto in učinkovito komunikacijo.

Pogosti so nejasnosti, napačna razumevanja, selektivno poslušanje, kar vodi v konflikte ali pasivno vedenje.

4. Reševanje konfliktov

Konflikti so pri sodelovanju skoraj neizogibni. Ključno je njihovo konstruktivno reševanje, kar zahteva čustveno inteligenco, samonadzor in pripravljenost na kompromise.

Mnogi se konfliktom izogibajo ali jih rešujejo na destruktivne načine, kar ogroža sodelovanje.

5. Potrebna je visoka stopnja samorefleksije

Sodelovanje ni usmerjeno samo navzven, ampak tudi navznoter – posameznik mora razumeti sebe, svoje motive, odzive in vpliv na druge.

Mnogi ljudje teh veščin nimajo razvitih ali se jih ne zavedajo.

6. Odgovornost in prispevek posameznika

Sodelovanje ni pasivno, vsak mora dejavno prispevati, prevzeti svoj del odgovornosti in biti zanesljiv.

Vendar pa je pogosto prisotna lenoba, izogibanje odgovornosti, čakanje na druge, kar ruši skupni trud.

7. Dinamika moči

Sodelovanje je pogosto oteženo zaradi različnih položajev moči – kdo vodi, kdo odloča, kdo ima vpliv.

Če moč ni enakomerno porazdeljena ali se občuti nepravičnost, lahko to vodi do odpora, zavisti ali umika.

8. Skupni cilj ni vedno jasen

Uspešno sodelovanje zahteva skupen cilj, ki je jasen, smiseln in sprejet od vseh udeležencev.

Če cilji niso usklajeni ali jih posamezniki ne razumejo enako, sodelovanje hitro razpade.

 

Sodelovanje ljudi je zelo koristno

1. Več idej in vidikov

Ljudje imamo različne izkušnje, znanja in načine razmišljanja.

Ko sodelujemo, združujemo te poglede, kar vodi do bolj inovativnih rešitev.

2. Boljše reševanje problemov

Kompleksne težave so pogosto preobsežne za posameznika.

Skupina lahko problem razdeli na dele ter ga hitreje in učinkoviteje reši.

3. Prihranek časa in virov

Sodelovanje omogoča delitev nalog in odgovornosti.

To pomeni, da je delo opravljeno hitreje in z manj napora za posameznika.

4. Večja motivacija in zadovoljstvo

Ko sodelujemo, čutimo večjo pripadnost in podporo.

Delo postane bolj smiselno in prijetno.

5. Učenje in osebni razvoj

S sodelovanjem se učimo drug od drugega.

Povečamo svoje znanje, socialne spretnosti in empatijo.

6. Doseganje višjih ciljev

Velike stvari (kot so gradnja mest, znanstveni napredek, organizacija dogodkov) so možne le s sodelovanjem.

Timsko delo omogoča uspehe, ki jih posameznik sam ne bi mogel doseči.

 

Sodelovanje ljudi je treba spodbujati, ga namensko strukturirati in smiselno podpirati

Sodelovanje ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe – zahteva načrtovanje, usmerjanje in podporo. Razlogi, zakaj ga je treba spodbujati, strukturirati in podpirati, so povezani z učinkovitostjo skupine, kakovostjo rezultatov ter blaginjo posameznikov. Sodelovanje je treba spodbujati, ker se ne pojavi samodejno, strukturirati, da je učinkovito in pravično, ter podpirati, da je vzdržno, kakovostno in vključujoče.

Sodelovanje je treba spodbujati 

• Ni naravno za vse. Ljudje imajo različne načine dela; nekateri se raje umikajo, drugi prevzemajo vse nase. Brez spodbude sodelovanje pogosto ni uravnoteženo.
• Povečuje motivacijo. Ko se posamezniki počutijo vključene, raste občutek pripadnosti in odgovornosti.
• Izboljšuje rezultate. Raznovrstna znanja, izkušnje in perspektive vodijo do boljših rešitev.
• Krepi socialne veščine in odnose, učenje dialoga, empatije in kompromisov.

Sodelovanje je treba namensko strukturirati 

• Jasne vloge in pričakovanja preprečijo zmedo in pasivnost.
• Učinkovitejša porazdelitev nalog. Struktura omogoča, da vsak prispeva tisto, kar najbolje zna.
• Enakopravna udeležba. Dobra struktura zmanjša prevlado posameznikov in zagotovi, da vsi pridejo do besede.
• Lažje doseganje ciljev. Postopki, dogovori in koraki vodijo skupino proti jasnemu izidu.
• Odpravljanje konfliktov. Struktura nudi okvir, kako reševati nesoglasja ali težave.

 Sodelovanje je smiselno podpirati

 Podpora omogoča stabilnost. Brez spremljanja, spodbude in usmerjanja se lahko sodelovanje hitro razblini.

• Razvoj kompetenc. Ljudje potrebujejo orodja (npr. komunikacijske veščine, metode reševanja problemov, digitalna orodja).
• Gradnja zaupanja. Podpora, ki jo zagotavlja učitelj, vodja ali sprovajalec (facilitator), pomaga ustvariti varno okolje.
• Reševanje ovir. Podpora pomaga pri tehničnih, odnosnih ali organizacijskih težavah.
• Vključevanje vseh članov. Podpora pomaga tudi tistim, ki so manj samozavestni ali manj izkušeni.

Krepi se spoznanje, da je sodelovanje velika in pomembna stvar. Razvila se je znanstvena disciplina inženiring sodelovanja (collaborative engineering).

 

Koristi inženiringa sodelovanja

Inženiring sodelovanja (collaborative engineering) je področje, ki se ukvarja z načrtnim oblikovanjem, razvojem in uvajanjem ponovljivih procesov za učinkovito skupinsko delo. Gre za povezavo med tehnologijo, organizacijskim vedenjem in metodami za reševanje težav v skupinah. Inženiring sodelovanja je disciplina, ki uporablja znanje iz organizacijskih ved, informacijskih tehnologij in psihologije, da bi skupinam omogočila uspešno, strukturirano in ponovljivo sodelovanje brez sodelovanja moderatorja. Uporablja t. i. vzorce ponovljivega sodelovanja (thinkLets), ki so preizkušeni gradniki za določene naloge skupin (npr. generiranje idej, razvrščanje, razprava, odločanje).

Inženiring sodelovanja je koristen iz naslednjih razlogov:

učinkovitost in prihranek časa; skupine se lahko hitreje uskladijo, ker imajo jasen proces, kako delati skupaj;

kakovost odločanja; strukturirani postopki zmanjšujejo kaos v razpravah in pomagajo vključiti več vidikov;

ponovljivost; procesi so zasnovani tako, da jih lahko ekipe uporabljajo znova in znova, brez zunanjega moderatorja;

avtonomija ekip; organizacije ne potrebujejo stalno zunanjih moderatorjev; člani ekipe sami obvladajo metode;

podpora digitalnemu sodelovanju; še posebej koristno v hibridnem ali virtualnem delu, kjer se uporabljajo orodja za skupinsko delo (Zoom, Teams ipd.);

boljša vključenost; ker procesi zagotavljajo, da se sliši vsak glas, ne le najglasnejših članov.

 

Nagrada odličnosti in mojstrstva 2025

 

Gospod Gričar, prejeli ste nagrado odličnosti in mojstrstva. Menim, da se lahko upravičeno pohvalite z njo tudi tu, v tem zapisu.

Resnično, imate prav. Ko človek nekaj dobrega naredi, se ima seveda pravico tudi pohvaliti. Seveda vljudno in z vso dolžno skromnostjo.

Forumi odličnosti in mojstrstva v Sloveniji so tradicionalni dogodki, namenjeni spodbujanju kulture odličnosti, inovativnosti, znanja in etičnega delovanja v slovenski družbi. Gre za enega redkih družbenih projektov, ki povezuje gospodarstvo, izobraževanje, znanost, kulturo in javni sektor z namenom, da bi krepili zavest o pomenu odličnosti in mojstrstva na vseh področjih življenja. Forumi omogočajo povezovanje odličnih posameznikov in organizacij, spodbujajo kulturo odličnosti, promovirajo mojstrstvo kot življenjski pristop, omogočajo prenos znanja in izkušenj, saj ponujajo priložnost za izmenjavo dobrih praks med podjetji, izobraževalnimi ustanovami in posamezniki, predstavljajo zgodbe uspeha, inovativne projekte in trajnostne pobude, povečujejo družbeno odgovornost, spodbujajo oblikovanje bolj humane, vključujoče in odgovorne družbe, v kateri se odličnost razume v širšem smislu – ne le kot uspeh, ampak kot prispevek k skupnemu dobremu. Forumi imajo dolgoročen vpliv na družbo, saj krepijo zavest o pomenu odličnosti in mojstrstva v vseh poklicih, spoštovanje znanja, etično delovanje in medgeneracijsko sodelovanje.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila moderna usmeritev v prizadevanja za kakovost. To je pomenilo, da kupec na podlagi naročila prejme resnično kakovostne izdelke. Da ne bi bilo vračanja in zmede, zastojev, ko mora kupec naročeno vračati zaradi slabe kakovosti, ker prejeto ne ustreza dogovorjenemu. A dr. Janez Gabrijelčič, ustanovitelj Forumov, je tedaj rekel nekaj zelo pomembnega: »Kakovost je premalo. Treba je biti odličen.« Ta izjava nas vabi, da se odlikujemo in potiskamo ven iz povprečja, da smo torej »outstanding«. Drugo, kar je rekel, je bilo, da odličnost še ni zagotovilo, da bodo takšne stvari ljudem resnično tudi koristile. Vpeljal je besedo mojstrstvo. To besedo pa sem dobro poznal od strica Rudija Bevca, mojstra kleparja v Novem mestu, ki je bil specialist za lotanje avtomobilskih hladilnikov tudi na najbolj nemogočih mestih. Od takrat, ko sem bil še otrok, mi je ta beseda veliko pomenila. To priznanje so dobili na primer direktor Tovarne zdravil Krka Jože Colarič, pevec Vlado Kreslin, profesor dr. Tadej Bajd, veleposlanik Valentin Inzko s Koroške, pisatelj Boris Pahor iz Trsta, plesalca Pia in Pino Mlakar, operna pevka Vilma Bukovec. Veliki ljudje. Bil sem resnično počaščen, da sem se lahko pridružil skupini prejemnikov velike nagrade odličnosti in mojstrstva.

Prek teh forumov, na katerih sem sodeloval kot referent ali udeleženec, sem prihajal v stik z ljudmi odličnosti in mojstrstva. Forumi so se začeli povezovalno seliti z Otočca, kjer so bil sprva, po vsej Sloveniji. V Semiču je županja povabila tudi župana sosednjih občin Črnomelj in Metlika, ki so sedeli skupaj v panelu z nalogo, da razložijo, kako sodelujejo, kaj odličnega in mojstrskega bodo oni naredili v svojih občinah. Saj sami praviloma ne zmorejo veliko narediti, če ne sodelujejo.

V Semiču je bil 8. 10. 2025 32. Forum odličnosti in mojstrstva. V veliko čast mi je bilo, ko sem tam prejel veliko nagrado odličnosti in mojstrstva. To nagrado podeljujejo izbranim enkrat na leto. Nagrado sta nagrajencem dr. Juliju Nemaniču, patru Pavlu Gržanu in meni podelila Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, in mag. Polona Kambič, županja Občine Semič, ki je ta forum tudi organizirala.

 

32. Forum odličnosti in mojstrstva. Semič, 8. 10. 2025.

Z leve proti desni: mag. Polona Kambič, županja Občine Semič, nagrajenci dr. Jože Gričar, pater Pavel Gržan, dr. Julij Nemanič, Marko Lotrič, predsednik državnega sveta.

 

31. Forum odličnosti in mojstrstva. Veliko nagrado odličnosti in mojstrstva za leto 2023 je prejel Vlado Kreslin. Pomurska gospodarska zbornica v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Dolenjske in Bele krajine, Razvojnim centrom Murska Sobota ter Mestno občino Murska Sobota. Murska Sobota, 17. 10. 2023.

 

28. Forum odličnosti in mojstrstva v Brežicah, 14. 10. 2019. Prejemnik velike nagrade odličnosti in mojstrstva je bil profesor dr. Tadej Bajd.

Panel vzgoje in izobraževanja. Z leve proti desni: izr. prof. dr. Boštjan Brumen, zasl. prof. dr. Jože Gričar, Dragutin Križanić, dr. Stanka Preskar, mag. Marija Lubšina Novak (vodja).

 

Formula za uspeh: ideja, delavnost, poštenost, odnos do soljudi in vztrajnost. 26. Forum odličnosti in mojstrstva. Trebnje. 17. 11. 2017.

Z leve proti desni: dr. Janez Gabrijelčič, dr. Jože Gričar, dr. Željko Ostojič, Joža Miklič, mag. Jožko Čuk, dr. Boris Bukovec.

 

18. Forum odličnosti in mojstrstva, Otočec, 25. in 26. 6. 2006.

 

Dr. Janez Gabrijelčič, ustanovitelj in organizator Foruma odličnosti in mojstrstva.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor mu je 11. junija 2019 podelil Red za zasluge.

Družina Gričar

 

Moja starša, oče Jože (ati) in mama Vida, roj. Bevc, sta se spoznala v rodni vasi Št. Peter (danes Otočec) pri Novem mestu. Mama je bila iz številne družine (bratje Lojze, France, Jože (Pepi), sestri Marija (Marička) in Amalija (Malči) ter mlajši brat Rudi. Njihov oče Franc Bevc je bil posestnik in župan. Naš oče se je rodil v družini dninarjev. Imel je brata Franca in Ivana (Johana). Ko sta se z mamo počila, sta živela v Novem mestu v Koloniji, v hiši staršev slikarja Vladimirja Lamuta. Tam sem se rodil. Starejši sestri Vidi, por. Kotnik, in Amaliji (Malči), por. Recelj, se je za menoj pridružila še Marija, por. Žlajpah. Takoj po koncu vojne smo se preselili v stanovanje v Kapiteljski (danes Hladnikovi) ulici, na nekdanjih Vratih pod Kapitljem. Tam smo kot najemniki živeli vsa leta naših osnovnih in srednjih šol, samo nekaj minut od šole.

Mama je bila gospodinja, oče je bil zaposlen v trgovini. Do konca 2. svetovne vojne v trgovini z železnino družine Pauser na Glavnem trgu, po nacionalizaciji trgovin pa v novem podjetju Železnina, kjer je bil direktor, s poslovalnicami Železnina, Barve – laki, Usnje, Avtodeli in skladiščem pri železniški postaji Kandija. Sedež podjetja je bil v nekdanji Kasteličevi hiši ob mostu. V povojnih letih je bilo veliko pomanjkanje gradbenega materiala, zato je oče pogosto skupaj s šoferjem kamiona potoval po blago v Ljubljano in Celje.

Prvi svet, ki sem ga poznal, je bila naša ulica (gasa), ki ima samo štiri hiše. V eni je stanovala tudi teta Malči (botrca), por. Simič, s sinovi Marjanom, Miranom in Petrom. Stric Tone je bil ubit med prvim nemškim bombardiranjem Novega mesta. Z bratrancem Petrom sva bila sošolca v osnovni šoli in gimnaziji. Nato se je svet razširil na nekaj sto metrov od doma, kjer smo veliko skupnega preživeli tudi z Mišem Andrijaničem, Janezom Korošcem in Tonetom Furlanom. Naš svet sta bila Kapitelj in drevored na Šancah. Pozneje je svet vključeval tudi Loko ob Krki, kjer smo poleti preživljali vse dni, in Ragov log, ko je bil narejen leseni most čez Krko. Svoboda je bila velika; mama je vedela samo to, da sem »zunaj«. Ni se bilo bati, da bo otroke povozil avto, ker avtomobilov ni bilo. Moja domača obveza je bila, da sem sekal in v stanovanje nosil drva ter s kanglico hodil po mleko (dva litra) na Klemenčičevo kmetijo na Marofu. Poleti sem hodil z mamo z vozičkom na njivo, ki smo jo imeli v najemu pod Klemenčičevo domačijo.

Z družinami sester in svakinje Brede ter prijatelji smo se veliko srečevali pri enem izmed nas doma. Potem pa je ob svoji 40-letnici sestra Malči z možem Marjanom organizirala družinsko slavje v zidanici na Straškem hribu. To je bilo za nas spoznanje in dobra izkušnja. Po tem smo imeli veliko srečanj v naravi, v kaki gostilni ali zidanici. Z ženo Alenko sva okrogle obletnice priredila v povezavi z izletom v lepe kraje. To so bila čudovita rodbinska in prijateljska srečanja.

 

Izlet na Bled, poleti 1935.

Mama Vida in oče Jože Gričar.

 

Družina Gričar, 30. junija 1943.

Z leve proti desni: Vida, oče Jože, Jože, mama Vida, Malči.

 

Družina Gričar. Tri fare pri Metliki, poletje 1951.

Z leve proti desni: sin Jože, mama, hčere Marija, Vida in Malči, oče Jože.

 

Oče Jože (1907–1957) in mama Vida Gričar (1913–1994).

 

Jože Gričar, l. 1962.

 

Poroka, Ljubljanski magistrat, 5. 2. 1964.

Z leve proti desni: Lado Kotnik, Jožetova priča, novoporočenca Alenka in Jože, Vili Slamnik, Alenkina priča.

 

Družina Gričar, doma, l. 1982.

Z leve proti desni: sin Marko, sin Primož, mami Alenka, tati Jože.

 

30. obletnica poroke. Turistična kmetija Grofija, Vir pri Stični, 6. februar 1994.

Od leve proti desni: sin Marko, mami Alenka, tati Jože, sin Primož.

 

30. obletnica poroke. Turistična kmetija Grofija, Vir pri Stični, 6. februar 1994.

Od leve proti desni: mama Pavla Slamnik, Jože, oče Vili Slamnik, Alenka, mama Vida Gričar.

 

Proslavitev novega leta pri Gričarjevih s sestrami z možmi. Januar 1996.

Z leve proti desni: Vida in Lado Kotnik, Alenka Gričar, Janez in Marija Žlajpah, Malči in Marjan Recelj.

 

Rodbina Gričar s prijatelji. Izlet v Hrastovlje, 17. 4. 2001.

Jože Gričar, 60-letnica.

 

Rodbina Gričar s prijatelji. Gostilna Livada, Ljubljana, 23. 1. 2002.

Alenka Gričar, 60-letnica.

 

Rodbina Gričar s prijatelji. Po obisku Osnovne šole dr. Pavla Lunačka Šentrupert, 17. 4. 2011.

Ogled stalne razstave častnega občana Občine Šentrupert profesorja Jožeta Zupana Slovenske slikanice za otroke sveta.

Jože Gričar, 70-letnica.

 

Rodbina Gričar s prijatelji. Majerija, Slap pri Vipavi, 21. 1. 2012.

Alenka Gričar, 70-letnica.

 

Majerija, Slap pri Vipavi, 21.1. 2012.

Alenka in Jože Gričar

 

Jože Gričar, častni občan Mestne občine Novo mesto, 2018. Video YouTube.

 

 

Starostnik 2015. Edumedic Ljubljana, Kongresni center Brdo pri Kranju, 14. marec 2015.

Alenka in Jože Gričar.

 

Poroka vnuka Petra z Nino 23. 8. 2025.

 

Sinova Marko Gričar, dr. med. in  mag. Primož Gričar.

 

Najini vnuki leta 2007

 

Peter in Monika

 

 Jure in Miha ter Petra

 

HVALNICA LJUBEZNI

 

Ljubezen premika gore in vse kaže, da je tudi vas. Kako ste za svoj rod tako zelo usodno srečanje s svojo ljubeznijo in pozneje vašo ženo Alenko Gričar doživeli na osebni ravni ?

 

Res je. Lepo je začeti kar koli z ljubeznijo v sebi. Zato je tudi prav, da tako začnem svoj del tega zapisa. Kako se je pravzaprav družina Gričar zapletla, prepletla, rodila … Naj pomislim. Spomladi leta 1963 (3. marca) sem se kot mladenič odpravil na ples v Festivalno dvorano poleg Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. Brez tega plesa bi se z Alenko zelo verjetno nikoli ne srečala in bi bilo danes vse nekako drugače. Zato je prav ta ples še kako zelo pomemben in vreden uvodne pozornosti.

 

Alenka: Naj priznam, da se nama je zgodila ljubezen na prvi pogled.

 

Jože: Ti, Alenka, kar za sebe to reci. Jaz mislim za sebe, da ja. Da se je zgodila. Z Alenko sva se spoznala v Festivalni dvorani na plesu, kjer je preskočila iskrica. Neka višja sila je morala biti in poseči med naju. Neka sila, ki ji rečemo Ljubezen. (Smeh).

 

MEDSEBOJNO ZAPELJEVANJE ALENKE IN JOŽETA

 

Gospa Alenka, kako ste našli pot v objem svojega moža Jožeta? (Sproščen Alenkin smeh)

 

Ja, to je kar zanimiva zgodba. Vsaj zame osebno. Kajti prav v teh dneh smo praznovali 30-letnico vnuka Petra, ki nadaljuje najin objem z Jožetom in zdaj vodi neverjetni plaz življenj z nedavno poroko. Nazdravimo mu še mi tu. (Slišati je nežno trkanje treh kozarcev z odličnim naravnim vinom, naturwein, s šmarnico.)

 

Prvega junija, na njegov 30. rojstni dan, sem vnuku Petru uredila album. Fotografije, kot je njegov prvi prihod domov iz porodnišnice. Uredila sem mu v albumu krst in prvi božič. Iskala sem različne fotografije o rodbini. Od leta 1964, ko sva se poročila, do leta 1994 sem imela namreč vse spomine v označenih kuvertah. Kar precej podatkov je bilo v njih. Tako sem vse zbrala v enoten album. Ukvarjala sem se s tem vsaj osem tednov. Da sem se lotila tega podviga, se lahko zahvalim sinovi ženi Mirijam, ki nama je prinesla velik in lep album z Dunaja, kjer je takrat delala. Preden sem spoznala ljubezen svojega življenja, Jožeta, sem živela doma na Miklošičevi cesti v Plečnikovi stavbi in hodila v Pletenino na delo. Takrat smo radi hodili plesat. Moja štiri leta mlajša sestra mi je takrat rekla, da ne bo nikoli tako »zmešana« za ples, kot sem bila jaz. In prav ples me je povezal z Jožetom. K telovadbi sem hodila v Narodni dom in tudi na ples, a na ples tudi v Festivalno dvorano. Sodelavka mi je namignila, da naj greva v Festivalno, in sem pristala. Ona je vedela, za kaj gre, saj je tam spoznala fanta, s katerim sta se pozneje poročila. Festivalna je bila čudovito osvetljena, lepo stopnišče. Ples se je začel ob šestih zvečer, brez vstopnine.

 

Jože: Ja, tam je bila glasba v živo. Mladi smo bili veseli, da smo lahko bili tam. Nismo se spraševali, kdo to plačuje. Tam sem zagledal Alenko. Bila mi je nemudoma všeč. Imela je dolge lase, spete v lep čop. Zato sem pogumno pristopil in nikoli mi ni bilo žal niti za trenutek.

 

Alenka: Ja, bila sem morda res malce podobna Brigite Bardot. Meni je bila prav ona vedno vzornica.

 

Jože: Bil sem vesel, da sem lahko med plesom gledal Alenko v oči.

 

Alenka: Takrat še nisem nosila očal … (smeh).

 

Jože: V očeh me je ujela. Navdušen sem bil, a ko se je ples končal, sem bil v dilemi, kaj naj zdaj počnem. Zato sem jo vprašal: »Bi šla z menoj v kino?« »Bi,« je odgovorila in odprla se mi je Amerika. Imel sem svojih 22 let, Alenka pa eno leto manj. V Festivalni dvorani so igrali valčke in klasiko. Mlad ansambel je igral, v našem času, za naše duše. Takrat smo bili bolj po mladinsko oblečeni in v zraku je bila želja, da plešemo. In jaz sem res rad plesal. Z Alenko sva bila nekako podobno dobra plesalca. Ne preveč dobra in ne preveč slaba. Takrat se je veliko mladih učilo plesati v Jenkovi šoli plesa.

 

Alenka: Ker smo stanovali v Plečnikovi hiši na Miklošičevi cesti v središču Ljubljane, sem imela v bližini tudi sosede, katerih sinova sta bila moja plesna učitelja. In vse kaže, da sta bila dovolj dobra.

 

Jože: Na novomeški gimnaziji smo očitno imeli bolje organizirano plesno življenje, saj je enkrat na teden hodil na gimnazijo plesni učitelj iz Ljubljane. Med plesom je bila glasnost zelo vljudna, ne prevelika, tako da sva se lahko med plesom z Alenko pogovarjala, kar je za današnje mlade verjetno skoraj nemogoče in morajo za pogovor skoraj kričati, si mislim. Dogovorila sva se: »V torek v kinu Komuna ob sedmih zvečer.« Pred tem sem Alenko še pospremil do njenega doma in se presrečen poslovil.

 

Alenka: Ja, spodaj pod hišo sem mu rekla: »Glej, v četrtem nadstropju so okna razsvetljena in tam sem jaz doma.« On je pa stanoval za Bežigradom, na Parmovi.

 

Jože: Ja, sem šel nato peš domov, ves vesel.

 

Alenka: Kakšen pa je bil film, katerega naj bi gledala, pa se mi niti sanja ne.

 

Jože: Meni tudi ne! Tisti prvi dotik, ki je najino ljubezen na prvi ples razplamtel, se je zgodil, če se prav spominjam, ko je prišla Alenka k meni za Bežigrad na obisk. Tja na Parmovo ulico, nasproti Gospodarskega razstavišča. Bilo je 14 dni po njenem prvem obisku, ko mi je Alenka dovolila, da se jo dotaknem.

 

Alenka: Ljubezen se je med nama vnela zelo zgodaj. Verjetno že kar takoj.

 

Jože Ja, mislim, da je bilo to od prvega večera. Zaželel sem si, da bi bila Alenka moje dekle, čutil sem, da bi lahko imel z njo nekaj veliko več kot zgolj bežno srečanje. Jo je bilo res čudovito gledati.

 

Alenka: Doma niso o tem kaj veliko vedeli.

 

Jože: Moji doma v Novem mestu pa niso vedeli prav nič. Vedeli so zgolj to, da v Ljubljani pridno študiram. Tako ta zveza ni bila nikoli predmet debate.

 

Pred vašo hišo sem opazil avtomobil z nenavadno oznako. Ima kak poseben pomen?

 

Jože: Seveda ga ima. Alenka je ena in edina v mojih mislih in v mojem srcu. Zame je zato to najlepša tablica na svetu – LJ AL1. Ker je povezana z Alenko: Al-enka. Idejo za tablico je dal sin Marko. Za mene sta dve zelo lepi imeni: mama in Alenka. Besedo mama je tako preprosto izreči, a tako zelo veliko pomeni.

 

ODA SODELOVANJU

 

Gospod Jože, ali imate v tem delu željo in namero izpostaviti nekaj, kar je za vas, poleg ljubezni, zelo, zelo pomembno?

 

Vsekakor. Med vašimi intervjuji in obiski sem se vprašal prav to. Dokler nisem dojel, KAJ pravzaprav to je. Glejte, da bi bil zakon uspešen in bi v zakonskem objemu ljubezen lahko živela in delovala, je treba imeti poleg vseh ostalih izpolnjenih pogojev v sebi privzgojen tudi smisel za sodelovanje zakoncev. A to ne velja zgolj za zakonce. Umetnost sodelovanja je veliko širša družbena kategorija.

 

Menim, da je rdeča nit vseh zgodb, v katerih se pojavljam osebno, prav ta plemenita beseda in moja zelo osebna želja: sodelovanje. Sodelovanje kot umetnost uspešnega sobivanja, ki presega ne tako redke sebičnosti ljudi in nam omogoča, da si delimo ta neverjetni svet, se povezujemo ter nenehno izpopolnjujemo svoja znanja. Sodelovanje je zato bistveno tudi v naši družini in predvsem v njej. Naj bodo zapisane zgodbe, ki sledijo, posvetilo takšnemu sodelovanju. A da bi kdo ne mislil, da sem kar jaz izumil mantro o sodelovanju, želim podati v tem delu mojo odločenost za sodelovanje in jo tudi dodatno utemeljiti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Alenka in Jože. Sodelovanje tudi v kuhinji.

 

 

Zdaj, ko sta se na uvodnih straneh z ženo Alenko spoznala, je morda prav, da osvetlite svoj rod. Od kod prihaja?

 

Seveda se spodobi in je prav, da se uvodoma predstavim, čeprav pripovedujem zgodbe predvsem svojim domačim ljudem. A družina je na svoj način tudi ves naš slovenski rod. Resda tako droben v svetu velikih narodov, a tudi diamant je majhen, vendar nenavadno dragocen.

 

Sem Jože Gričar. Ta priimek je v Sloveniji razmeroma redek. Le kakih 490 nas je.

 

O Gričarjih je izšla zelo zanimiva knjiga Gričarji izpod odličnega peresa Ilke Vašte. Objavljena je v Digitalni knjižnici Slovenije. Pisateljica je Novomeščanka. Napisala je dvanajst knjig. Veliko teh opisuje življenje na Dolenjskem. V Gričarjih opisuje prav družino Gričar iz Novega mesta. Gričar je bil trgovec in mestni sodnik (župan). Knjiga govori o tem, kako je postal ta iznajdljivi trgovec mestni sodnik. To je bilo v času Primoža Trubarja. Knjiga je hkrati tudi prikaz protestantizma v Sloveniji. Turški vpadi so sestavina teh dogajanj. Jaz sicer ne mislim, da naša družina izvira prav iz teh Gričarjev. Tisti Gričarji izpred petsto let so verjetno izumrli, a je dobro, da imamo to zanimivo knjigo.

 

Imam občutek, da zelo dobro in sistematično skrbite za rodovni spomin in da to delo ni prvo v tej smeri.

 

Občutek, da so mislili na nas že naši predniki, je vsekakor dober. Tako veš, da nisi priletel z Lune ter da imaš tu na Zemlji svoj dom in svoje korenine. Z ženo sva v sodelovanju združila moči, da bi imeli tudi najini potomci prijeten občutek dobrodošlice. Tako sva se nekega dne odločila, da narediva za najin rod nekaj posebnega. Svojo zamisel lahko poimenujeva z besedami: Akcija Gričarji – Knjiga.

 

Ko se je najin prvi vnuk Peter, sin starejšega sina Marka, bližal svojemu desetemu rojstnemu dnevu, sva z ženo Alenko sklenila, da priskrbiva vsem petim vnukom za njihovo deseto leto po en izvod knjige Gričarji. Alenka je nato obredla vse antikvariate, da bi jim lahko podarila knjigo za njihov deseti rojstni dan. Zato sva pohitela in uspela. Bilo bi vsekakor bolj primerno, če bi jim podarila knjige v njihovem dvajsetem letu, ko bi knjigo že bolje razumeli.

 

A z leti se je zanimanje za knjigo Gričarji med sorodniki izrazito povečalo. Zaželeli so si jo imeti v lasti tudi sorodniki, ne glede na njihov zdajšnji priimek. Ali so se pisali Kotnik, Recelj, Žlajpah ali pa nekako drugače. Tiskane knjige so medtem mestoma v antikvariatih že pošle in je zato zelo težko najti tudi najine Gričarje. Nato pa sva z ženo prišla na idejo, da bi bilo modro, če bi to knjigo digitalizirali. Tako sva šla v akcijo in vzpostavila stik z lastnico avtorskih pravic po pokojni pisateljici Ilki Vašte Majo Visenjak v Ljubljani, ki je nemudoma dala soglasje ter tako omogočila digitalizacijo knjige. Ko sva o tej digitalizaciji obvestila knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu, so nato oni digitalizirali preostalih enajst knjig pokojne pisateljice Ilke Vašte. Njen najbolj znan je vsekakor roman o Prešernu, ki je doživel kar tri ponatise. Danes je vse njeno bogato delo na voljo vsem, po celem svetu. Pisateljici Ilki Vašte je bil 17. 2. 2020 vzpostavljen e-spomenik. Knjigo pa še vedno iščeva. Da je spet ena na voljo, nama je 17. 1. 2026 ljubeznivo sporočila Stanka Golob, Trubarjev antikvariat, Mladinska knjiga, Mestni trg, Ljubljana.

 

Tako sva dobila dragoceno izkušnjo o tem, kako pomembna je digitalizacija knjig v današnjem času. Te knjige je mogoče udobno brati iz naslanjača kjer koli že je kdo na svetu. Seveda sva morala digitaliziranje plačati podjetju Mikrografija, d. o. o., v Novem mestu, ki se s tem ukvarja, in sicer ugodnih 350 evrov. Objava digitaliziranega gradiva v Digitalni knjižnici Slovenije dLib je brezplačna. Te akcije sva še vedno vesela.

 

 

Družina Slamnik

 

Gospa Alenka, kako bi opisala svojo družino, svoj izvor, sebe?

 

Moja stara mama Antonija je Ljubljančanka, rojena na Krasu, moj ded pa je bil Janez Selan. Oče Vili (1916–2011) je iz Zagorja, iz Zasavja. Mama Pavla (1923–2018) se je pred prevzemom moževega priimka Slamnik pisala Selan in je bila edinka. Imeli smo zelo dinamično življenje in se o njunem spoznavanju niti nismo pogovarjali. Vem, da je rada prišla v Zagorje, a sta se z očetom Vilijem zelo verjetno spoznala v Ljubljani, kjer je oče obiskoval trgovsko akademijo. Bolj osebno pa sta se spoznavala pozneje v Zagorju.

 

Jože: Kolikor se jaz spomnim iz pripovedovanj, Alenka, je tvoj oče ujel tvojo mamo prav v Zagorju, kamor je hodila na počitnice.

 

Alenka: Ja, lahko da, ne vem.

 

Oče je hodil na trgovsko akademijo v Gregorčičevi ulici v Ljubljani. Mama pa je bila gimnazijka, ko sta se spoznala. Imela je 19 let, ko sem se jaz rodila. Bila je zelo mlada. Bi pa rekla, da sem zelo podobna svoji mami in da je to v mojem primeru bolj pohvala, kaj meniš, Jože?

 

Jože: Ja. To zelo drži, res je. Tudi tvoj zelo nežen ženski glas je podoben njenemu. Imel sem dobro oko, bi rekel, da sem našel Alenko. Pravzaprav srečo, res srečo.

 

Alenka: No, naj ju pohvalim, oba starša sta namreč dočakala 95 let starosti, in če bi oče še malo počakal z odhodom med zvezde, bi lahko oba skupaj praznovala 70-letnico njune poroke. Oče je umrl zaradi bolezni, ki se ji reče starost. Preprosto se je telo odklopilo in duh je odšel po svojih božjih poteh, kamor je pač šel. V moji družini so veljale vrednote poštenja, aktivnosti in dela. Tako sem skupaj z očetom prebelila stanovanje na Miklošičevi cesti v Ljubljani, kjer smo stanovali v četrtem nadstropju Plečnikove palače. Oče je bil tudi zelo inovativen. Ker v tej palači ni bilo dvigala in je bilo do našega stanovanja 118 stopnic, si je omislil škripec, čeprav je bil po poklicu zavarovalničar. S škripcem smo nato z balkona dvigovali ali spuščali na dvorišče stavbe ves material, gor pa vlekli pohištvo in tudi drva za ogrevanje, saj so bile takratne kurilne naprave v mestu večinoma še na drva. Moja sestra Breda, poročena Radović, je bila štiri leta mlajša. V stavbo na Miklošičevi smo se preselili sredi mojega prvega razreda. Oče je imel graditeljsko žilico, ki jo je desetletja pozneje uporabil v soglasju z nama tudi na našem vikendu v Šaredu nad Izolo, ki je še vedno v naši družinski lasti. Takrat smo si ljudje v Izoli veliko več pomagali, kot si danes, se mi zdi. Če je bilo treba skopati kak kanal, obrati skupaj oljke, kar koli, bili smo si dobri sosedje in življenje je bilo lepo.

 

Gospa Alenka, z možem si delita podobno izkušnjo religiozne vzgoje. Mar ni prav ta vzgoja pomembno vplivala na življenje vajine družine in vas?

 

O svoji religiozni vzgoji lahko povem, da sem bila krščena, opravila sveto obhajilo pri frančiškanih, birmo pa sem opravila tik pred poroko prav zaradi cerkvene poroke z Jožetom, ki je bil v teh stvareh bolj načelen in jasen.

 

Jože: Pri nas pa je bil takšen vrstni red življenja in religioznih vrednot nekako samoumeven. Jaz sem bil birman v Ljubljani, saj je bilo kmalu po vojni jasno, da bo birmanja v Novem mestu konec. Takratni politiki v petdesetem letu po vojni, ko so bile razmere še veliko bolj trde, so določili, da se mladini ni treba birmati, da je to nepotrebno. Z očetom sva se zato z vlakom odpeljala iz Novega mesta v Ljubljano, kjer me je birmal škof Vovk, in nato domov. Brez velikega pompa in tudi brez botrskega darila.

 

Alenka: Ko sva se poročila leta 1964, je bilo prav tako še vse zelo napeto. V službi sem imela težave in sva se morala z Jožetom poročiti cerkveno skoraj ilegalno, pri frančiškanih v Ljubljani. Bilo je v sredo, kar najbolj tiho sva stopila pred oltar, kot nevesta brez bele obleke, v kostimu in bluzi, tako da si lahko poročno obleko nosil kot vsakodnevno oblačilo tudi pozneje. To so bili pač drugi časi.

 

Po poroki sva do rojstva otroka živela na Parmovi, kar sta nama ljubeznivo omogočila Pepca in Boris Lenarčič. Sin Marko je ugledal svet v juliju istega leta, drugi sin Primož pa v avgustu dve leti pozneje.

 

Gospa Alenka, kakšen je občutek, ko doživljate poroko svojega vnuka, vi pa ste še vedno mladostna gospa?

 

Hvala za poklon. Morda si ga res zaslužim (smeh). Imate prav. Kar nekako presenečena sem, kako hitro se vrti ta krog življenja. Nenadoma sem tu, na poroki svojega vnuka Petra. Res sem veselo presenečena, da sem tudi to doživela, da se je moj prvi vnuk poročil. Vedno sem si želela, da bi dočakala vsaj dan, ko vnuki končajo osemletko. No, in potem sem doživela, da so končali sredno šolo, gimnazijo.

 

Nato sem gledala, kako sta šla fanta v vojsko. Spremljala sem njun študij in zdaj, poglejte, do kje sem prišla. Moj prvi vnuk Peter se je poročil in res sem bila na njegovi poroki. Vnukov bratranec je zelo prisrčen fant. Ime mu je Maks in rekla sem mu: »Poglej, Maks, spominjam se, ko si hodil še v prvi razred osnovne šole, medtem ko je bil moj vnuk Peter nekaj let starejši.« In Maks me je takrat še kot otrok na klopi na hodniku njegove šole, kjer sem bila vsa utrujena sključena, zagledal, pritekel iz razreda in me je začel objemati. Resnično, tako zelo prisrčen fant. No, in zdaj je bil priča mojemu vnuku Petru. Resnično čudovite otroke imamo.

 

 

 

Oče Vili in mama Pavla Slamnik z Alenko, 26. 5. 1942.

 

 

 

Alenka Gričar, l. 1962.

 

 

 

 

Družina Slamnik, 16. april 1970.

Z leve proti desni (prva vrsta): Lina Radović, Primož Gričar, stara mama Angela Slamnik, roj. Zupan (1888), v naročju ima Natašo Radović, Marko Gričar, Breda Radović, roj. Slamnik. Druga vrsta: Pavla Slamnik, roj. Selan, Gelca Krauskopf, roj. Slamnik, Hinko Krauskopf. Tretja vrsta: Alenka Gričar, roj. Slamnik, Jože Gričar, Nika Krauskopf, roj. Podbregar, Matjaž Krauskopf, Braco Radović.

 

 

Družina Slamnik, l. 1993.

Z leve proti desni: mama Pavla, oče Vili, hčeri Alenka in Breda.

 

 

 

Mama Pavla in oče Vili Slamnik, junij 1992.

 

 

Kitajska restavracija v Izoli, 13. 3. 2010.

Z leve proti desni: oče Vili Slamnik, Nika Krauskopf, mama Pavla Slamnik, Alenka in Jože Gričar.

 

 

 

Dom starejših Danica, Gažon nad Koprom, 1. maj 2011.

Z leve proti desni: Vili (1916–2011) in Pavla (1923–2018) Slamnik, Jože Gričar.

 

Šolska in študijska leta

 

Vod Jelen Gorjanskih tabornikov

 

Jože, taborništvo je zelo vplivalo na vas, na vaš odnos do sveta. Kdo ali kaj vas je vpeljal v taborniško življenje?

 

Spominov na tabornike je dovolj za novo knjigo. Zato bom tu opisal zgolj tiste pomembnejše. Da sem zašel med tabornike, gre pripisati mojim sošolcem v sedmem razredu osnovne šole v Novem mestu. Da si lahko prespal v šotoru kot velik, odrasel fant, kar sem želel biti, si namreč moral biti tabornik, druge ni bilo. Tako sem postal tudi jaz tabornik in ob koncu osnovne šole, ko sem opravil pred tem tudi vse zahtevane izpite, postal že vodnik svoje skupine. To mi je prav gotovo vlilo veliko samozavesti za življenje.

 

Opišite notranjo zgodbo življenja pri tabornikih ter z njimi.

 

Vsekakor so taborniki zelo vplivali name, pravzaprav kar odločilno. Sprva sem se uril življenjskih spretnosti dve leti pri tabornikih v vodu Orel, pri katerih sem osvajal taborniške veščine in znanja. Po dveh letih so mi nato zaupali vodenje skupine nekaj let mlajših tabornikov v vodu Jelen. To je bil vod Gorjanskih tabornikov, ki sem ga z veseljem in zavzeto vodil naslednja tri leta.

 

​Rod Gorjanskih tabornikov je bil ustanovljen 27. aprila 1952, ko je nekaj zanesenjakov na novomeški gimnaziji ustanovilo Družino gorjanskih tabornikov. Dejavnosti novomeških tabornikov so bile vedno trdno povezane z Gorjanci, zato si je družina nadela ime po tem dolenjskem hribovju. Kmalu po ustanovitvi se je družina preimenovala v Rod Gorjanskih tabornikov. Prvi tabor so organizirali avgusta 1952 na prostoru, kjer je bil pozneje zgrajen kamp Otočec.

 

Včlanitev med tabornike je bila za dijake zanimiva zaradi več razlogov: način dela tabornikov, pripadnost takšni organizaciji in predvsem za nas fante možnost, da nosiš kroj (uniformo) ter pravica, da smeš za pasom nositi nož. Velika spodbuda je bila možnost uporabe šotora. Samo taborniki so imeli šotore, pogoj za taborjenje pa je bil, da si član in se udeležuješ dejavnosti med letom in se usposabljaš za različne veščine. Na primer za vozle, poznavanje specialke, uporabo kompasa, orientacijo v naravi, prenašanje sporočil z zastavicami in druge.

 

Za našo generacijo je bilo koristno, da je bil naš razrednik profesor Marjan Dobovšek, ki je z organiziranjem šolskih izletov znal pokazati, kako lepo je v naravi. Učil nas je organizirati izvedbo akcij in pri tem spodbujal z nasveti. Pomagal je, da smo se učili, kako razdeliti delo v skupini, odgovarjati za prevzeto obvezo in zagotavljati vključenost vseh. Zdaj lahko ugotavljamo, da je bil njegov prispevek k našemu razumevanju dobre organiziranosti velik. V razredu nam je govoril o tem, kaj sporoča teoretik organizacije Taylor, v praksi pa kazal, kako teoretična načela uporabiti. Taborniška organizacija je bila dobro okolje za ta namen.

 

Vod Orel

 

Tabornikom sem se pridružil, ko sem vstopil v vod Orel, ki ga je vodil sošolec Stanislav (Slavc) Pavlin. V vodu smo bili sošolci iz razreda, katerega razrednik je bil vsa leta profesor Dobovšek. To je bilo zelo praktično za organiziranje sestankov in izletov. Vsi smo bili tudi »sosedje« v Novem mestu.

 

Večkrat smo organizirali enodnevne tabore, ki so omogočali, da smo bili ves dan po gozdovih in travnikih. Vedno smo kaj skuhali. Na izletih smo pogosto pekli palačinke. Vsak je moral prinesti eno jajce in nekaj moke, vodo pa smo dobili iz studenca ali potočka, saj smo okolico Novega mesta dobro poznali. Postavljanje in podiranje šotora za štiri osebe smo trenirali na čas. Učili smo se oddajanja in sprejemanja sporočil z zastavicami. Slavc je bil najboljši. Ker je bil tako dober, je na vseh tekmovanjih v naslednjih letih zastopal naše barve. Občasno smo se udeleževali izletov vseh Gorjanskih tabornikov. Na primer, dvodnevnih zimskih izletov na Gorjance. Udeležili smo se peš in s kolesi zleta tabornikov v Kumrovcu (22.–27. avgust 1956). Bili smo na taboru v Rabcu pri Labinu leta 1957, kjer sem bil prvič ekonom, in zleta tabornikov na Strugi pri Otočcu, kjer sem bil spet ekonom. V letu 1959 smo bili v dvotedenski taborniški brigadi v Zalogu pri Prečni in v letu 1960 v enomesečni mladinski delovni brigadi v kraju Negotino Vardar pri Kavadarcih v Makedoniji.

 

Ko so me vprašali, ali bi bil pripravljen prevzeti svoj vod, sem pritrdil. Zbrali smo se v skupino učencev, v kateri so bili člani dve ali tri leta mlajši od mene. Dogovorili smo se, da se bomo imenovali vod Jelen.

 

Kladara na Otočcu

 

V vodu Jelen, ki je imel 13 članov, smo počeli vse tisto, kar sem se naučil v vodu Orel. Ker smo se veliko pogovarjali, smo prišli na zamisel, da poskusimo narediti bolj trajen šotor – leseno kladaro na Otočcu, kamor nas je stalno vleklo srce. Zamislili smo si, da bi bila primerna lokacija v gozdu na griču nad nekdanjim taborom novomeških tabornikov na desni strani Krke, vzhodno od Gradu Otočec ob poti proti Strugi. Lokacija je bila ugodna, ker je bila enostavno dostopna (100 metrov od ceste) in samo 50 metrov nad studencem z dobro vodo, ki poleti ni presahnil. Priprav za gradnjo smo se lotili jeseni 1957 in akcijo izvedli med taborjenjem v avgustu 1958. To je bilo v letu, ko so mladinske brigade gradile avtocestni odsek med Ljubljano in Zagrebom, glavni štab je bil v Gradu Otočec. V juniju sem en mesec delal ponoči v novi parni pekarni kruha v Novem mestu, kjer so pekli kruh za brigadirska naselja Karteljevo in Kronovo. Zasluženi denar sem porabil za taborjenje.

 

V času gradnje kladare je bil načelnik Gorjanskih tabornikov Andrej Penca. Pri gradnji kladare smo uspešno sodelovali z mnogimi, ki so nam pomagali:

 

direktor Gozdnega gospodarstva (GG) Novo mesto Dušan Mulej je izdal dovoljenje, da kladaro v velikosti 4,0 x 6,5 m postavimo na predlagani lokaciji. Odobril je posek primernih smrek in dodelil tesarja Miha, da poseka smreke, steše tramove in kladaro postavi;

gradbeni inženir Jože Grein je izdelal načrt kladare;

direktor Košir, Mizarstvo Pionir na Grmu, je za kladaro dal izdelati dva okvira z okni in okvir z vrati;

žaga podjetja Pionir v Bršljinu je dala deske za pod, stene in podstrešje;

ravnateljica gimnazije Palmira Kasestnik je dala rabljeno strešno opeko, ki so jo dobili s prenovo strehe nad telovadnico;

podjetje Keramika Novo mesto je v kladari postavilo štedilnik;

podjetje Kovinar Novo mesto je opravilo kovinska dela;

tovarna Belt Črnomelj je podarila dve štedilniški plošči in eno rešetko;

podjetje Železnina je dalo kamion za prevoz zbranega materiala na Otočec;

odbor Rdečega križa Novo mesto je dal moko, ki smo jo lahko zamenjali za kruh v Pekarni Novo mesto, riž in sir v konzervah, da smo imeli hrano na taboru;

potrebni denar za hrano smo zbrali s svojimi prispevki.

 

Kladaro so zgradili 13 in 14 let stari člani voda Jelen med 12-dnevnim taborjenjem v avgustu 1958. Taborili so v gozdu ob nastajajoči kladari. Delali so cele dneve in pomagali tesarju Mihi. Iz spodnjega prostora kladare se je po lestvi prišlo na podstrešje, kjer so bila skupna ležišča. Ko je bila dokončana, so jo člani voda Jelen s pridom uporabljali za krajša taborjenja. Izkušnja, kaj pomeni sodelovanje in skupno delo, je bila imenitna.

 

Član voda Jelen Marko Grein je 21. marca 1986 postal starešina Gorjanskih tabornikov. S soprogo Mojco sta bila zelo uspešna pri vabljenju mladih v taborniške vrste in delu z njimi na taborjenjih.

 

Po maturi na novomeški gimnaziji sem v oktobru 1960 odšel na študij na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Stika s taborniki v Novem mestu ni več bilo mogoče vzdrževati na enak način. Sošolci in nekdanji taborniki smo se organizirali v Ligi Omega.

 

Vpliv profesor Dobovška na moj razvoj

 

Dojel sem, da sodelovanje ni samoumevno. Maturanti generacij maturantov, katerih razrednik je bil profesor Dobovšek, smo 3. 10. 2025 naredili spletni spomenik našemu gimnazijskemu profesorju Dobovšku. Raziskoval sem, kje je kaj objavljeno o tem za mene tako velikem človeku. Tako sem našel na Googlu, da je bilo objavljeno poročilo slovenskih geografov okoli leta 1960, ko so imeli v Novem mestu svojo skupščino. Tam je predaval profesor Dobovšek, in sicer prav to, kar je nas učil. Učil nas je, da si moraš zastaviti cilj, imeti moraš načrt in da se je treba organizirati v skupine. Predlagal je, da sledimo cilju v trojkah, ki da so idealno število. Torej, prav profesor Dobovšek, ki je nas, svoje učence, kot razrednik učil sodelovanja. Tudi pri tabornikih, kjer je bilo pomembno organiziranje dela. Z njim smo tako živeli neke vrste dvojno življenje. V šoli in pri tabornikih. Učil nas je z zgledom ter vprašanji.

 

Imel sem 15 let, ko smo taborili v Rabcu v hrvaški Istri, kjer smo imeli najet svoj taborni prostor v lepi zeleni dolinici, kakih pet minut hoje od morja. Na tem taboru sem bil ekonom. Za »nagrado« tej vlogi sem moral vstajati ob šestih zjutraj, ostali pa so lahko spali do sedmih. Moral sem ujeti jutranji avtobus za pet kilometrov oddaljeni Labin, kjer sem nakupil hrano za tabor. Še topel kruh poleg avtobusne postaje, mleko, solato, meso in še kaj. Del živil smo dobili od novomeškega Rdečega križa, tudi nam tako okusni ameriški sir, maslo, riž. Ob deseti uri pa sem se z avtobusom vrnil v Rabac, otovorjen z vrečami hrane za tisti dan. To sem počel vsak delavnik. V Rabcu pa so me že čakali trije sotaborniki, ki so mi pomagali znesti nakupljeno v tabor. Takrat sem bil hkrati tudi blagajnik. Vsak tabornik je namreč prispeval nekaj denarja v skupno blagajno in profesor Dobovšek me je nekega dne vprašal: »Jože, kako smo pa kaj z denarjem?« »O, dobro, zelo dobro!« sem izjavil ponosno. »Pa si kaj izračunal, koliko denarja bomo porabili za kurjavo?« Drva smo namreč kupili pri bližnjem kmetu. »Daj, vzemi svinčnik in tole malo preračunaj, koliko denarja bo potrebno za vse naše potrebe za tri tedne, nato pa pridi nazaj k meni.« Naredil sem tako in nos se mi je kmalu povesil. Denarja sploh ni bilo toliko, kolikor sem mislil, da ga je. Profesor Dobovšek me tako ni učil, kako sestaviti kalkulacijo, preprosto me je vpletel v situacijo, v kateri sem to moral narediti. To je bil profesor, ki je z vprašanji razlagal tudi zgodovino, zemljepis. Kjer si moral brez odvečnega besedičenja z roko na zemljevidu pokazati, kje je kakšna reka in kam teče.

 

S tega tabora sem odnesel zanimivo izkušnjo s kuhanjem riža. Ker sem se pri kopanju nabodel z ježkom, dva dni nisem mogel na kopanje. Če že moram ostati v taboru, bom poskrbel za kosilo – mlečni riž, sem rekel. Vsi so odšli na kopanje, tudi gospa Hočevar, kuharica, jaz sem se pa lotil priprave kosila. Vedel sem, da je treba vzeti eno merico riža na osebo, nisem pa vedel, kaj je merica. Vzel sem eno skodelo (menažko) na osebo in začel kuhati. Riža pa je bilo vse več in je uhajal iz dveh posod. Vzel sem dodatni dve posodi in kuhal, riža pa je bilo vse več. Na koncu sem porabil tudi vedro za vodo. Ko se je kuharica vrnila, se je nasmejala ob izobilju posod s kuhanim rižem. »Vse bomo porabili,« je rekla. Naslednja dva dneva je bil riž na razne načine za kosilo in večerjo. Od tedaj vem: merica je pest, ne menažka.

 

Ko sem prebral omenjeni članek o predavanju profesor Dobovška v letu 1960, sem dojel, da nas je na ta način spodbujal prav k organiziranemu sodelovanju. Tega sem se zavedel šele pred kratkim, ko sem spoznal, da nam tega ni nikdar predaval. Zgolj enkrat nam je omenil nekega Taylorja iz Amerike, ki da je napisal knjigo o tem, kako se moraš za kakšno delo pripraviti, se vnaprej organizirati. In to veliko let pred tem, ko sem se moral o tem istem Taylorju učiti tudi na fakulteti. Svojo vlogo ekonoma sem opravljal z velikim veseljem, saj sem se ob tem delu naučil veliko novega. Tudi stvari, za katere pred tem nisem vedel, da sem jih sposoben narediti, nato pa dojameš, da jih lahko. Danes bi temu rekli sistemski, celostni pristop. Če se vrnem na Doylerjevo knjigo Skrivnost sodelovanja, sem jo po najinih pogovorih našel na Googlu. Knjiga iz leta 2018 je bila leta 2023 prevedena v slovenščino. Zdaj lahko bolje vemo, kako zelo pomembna je veščina sodelovanja in tudi to, kako to najbolje početi. V knjigi avtor navaja primere, kaj so v svetu dosegli le zato, ker so znali sodelovati. Navaja primere tenisa, kako učijo v Južni Ameriki otroke nogometa, skratka, govori z zgodbicami, kot govorijo Kristus in apostoli v Svetem pismu, ki ne predavajo o pravilih, pač pa učijo prek zgodbic, ki spodbujajo učenje z zgledi.

 

E-spomenik profesorju Marjanu Dobovšku je objavljen na spletni strani portala eRegion.eu. Tam je objavljeno vabilo maturantkam in maturantom novomeške gimnazije generacij 1950, 1960 – razred a, 1967 – razred a, 1971 – razred c (seznam maturantov je objavljen v Zborniku 225 let novomeške gimnazije 1746–1971). Profesor Dobovšek je bil razrednik teh štirih razredov novomeške gimnazije. Maturanti omenjenih razredov so vabljeni, da posredujejo povezave na dodatne e-objave.

 

Objavljen je seznam povezav na e-spomenike. S tem želimo spodbuditi razmislek o tem, katere e-spomenike bi bilo primerno vzpostaviti glede na izkušnje in spoznanja. Gre za ohranjanje in razvijanje kulturne dediščine. Vzpostavitev e-spomenika ne zahteva denarja in soglasij. Maturanti novomeške gimnazije lahko pri tem pomagajo in promovirajo e-objave in dosežke tisočev maturantov.

V času pospešene uporabe orodij »umetne inteligence« je nujno zagotavljati, da so digitalizirani podatki na voljo na internetu. Če podatkov o rezultatih svojega dela ne bomo zagotovili maturanti, potem jih na internetu ne bo. Z nobenim orodjem jih ne bo mogoče doseči, če bodo samo na papirju in v našem spominu. Ne bo mogoče vedeti, kaj vse so naredili maturanti novomeške gimnazije. To je del poslanstva vseh generacij maturantov.

 

Od kod vaša želja po nenehnem lovljenju znanja?

 

Da, vedno sem imel neke vrste ihto in strast po znanju. V Ameriki me je zanimalo, kako poučujejo, in videl sem, da precej drugače kot pri nas. Nabrane izkušnje in nova znanja sem nato vedno z veseljem ter kar najhitreje delil doma, na fakulteti v Kranju ter na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

 

 

 

 

Vod Orel Gorjanskih tabornikov. Enodnevni tabor ob Krki, l. 1956.

Z leve proti desni: Stanislav (Slavc) Pavlin, Jože Gričar, Janez Mervič, Peter Simič, Zvone Pelko, Franc (Čibe) Blažon.

 

 

 

 

Zimski pohod na Gorjance, januar 1958.

 

 

 

 

Člani voda Jelen Gorjanskih tabornikov, jesen 1957.

Z leve proti desni (prva vrsta): Tit Doberšek, Ivan Retelj, Bogi Adamič; druga vrsta: Mile Mitrović; Boris Raljan, Stane Gregorčič, Peter Cigler; tretja vrsta: Marko Grein, Jože Gričar, vodnik, Tomaž Smolič; četrta vrsta: Vinko Vidrih, Jože Klopčar – Piko, Boris Škedelj.

 

 

 

 

 

Vod Jelen Gorjanskih tabornikov. Gradnja kladare na Otočcu, avgust 1958.

Člani voda Jelen pripravljajo teren.

 

 

 

Vod Jelen Gorjanskih tabornikov. Gradnja kladare na Otočcu, avgust 1958.

Člani voda Jelen pomagajo pripravljati temelje.

 

 

Vod Jelen Gorjanskih tabornikov. Gradnja kladare na Otočcu, avgust 1958. Tesar Miha, Gozdno gospodarstvo Novo mesto.

 

 

 

Šolska skupnost novomeške gimnazije 1958–1959

 

Novomeška gimnazija je bila v času vašega izobraževanja v njej zelo napredna, kot je videti danes, celo preveč za takratno povojno realnost. Podobno kot taborniki je tudi gimnazija zelo vplivala na vas.

 

Z njo smo dobesedno živeli in dihali. To je bila resnično močna ustanova za nas, povezovalna v najboljšem duhu povezovanja. Naše generacija je izstopala iz povprečja ostalih generacij. To čutimo nekdanji gimnazijci celo danes, 65 let pozneje. Dobri smo bili na vseh področjih kot sodelujoča skupina.

 

Sami smo si organizirali celo maturantski ples. Omogočili smo si celo vdor takrat sprva škandaloznega jazza. Ravnateljica, ki nam niti ni bila pretirano prijetna, je na sestanku partijskega komiteja vprašala, ali je prav, da bi dovolili ta kapitalizem, kot se je izrazila. A so nam ga dovolili. Slovenija je bila vedno malo bolj svobodomiselna od ostalih republik in v Stezicah se je to lepo videlo in tudi čutilo. Naj predstavim to obdobje, saj je bilo resnično nekaj posebnega.

 

Šolska skupnost

 

V letu 1958 je bila na novomeški gimnaziji ustanovljena šolska skupnost, podobno kot na drugih gimnazijah. V septembru sem bil izvoljen za predsednika šolske skupnosti na zboru vseh dijakov v dvorani (risalnici) gimnazije. Šolska skupnost se je pojavila kot dodatna organizacija dijakov ob mladinski organizaciji, ki je obstajala vsa leta. V prvi številki Stezic, glasila dijakov novomeške gimnazije tistega šolskega leta (letnik VII), je urednik sošolec Jože Sintič pisal, da je to organizacija vseh dijakov, tudi dijakov, pri katerih je še najti religiozen ali kak nezdrav vpliv, vendar pa mora biti vodstvo sestavljeno iz zavednih mladincev. Mladinska organizacija ima nadzor nad delom šolske skupnosti, preverja njeno delo, da bi ne zašla, je zapisal.

 

Sklep o ustanavljanju šolskih skupnosti v srednjih šolah je bil sprejet na skupščini Ljudske mladine Jugoslavije leta 1956 v Beogradu. To je bilo smiselno povezano z ustanovitvijo Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL). Ta je nastala v Sloveniji leta 1953 kot najširša družbeno-politična organizacija, ki je formalno združevala različne družbene skupine (delavce, kmete, intelektualce), množične organizacije (npr. mladinske, sindikalne, ženske) in posameznike, ki so bili ideološko naklonjeni socialističnemu sistemu. Delovala je kot orodje podpore in legitimacije oblasti Zveze komunistov, saj je nudila videz široke ljudske participacije v politiki. Predstavljala je politični okvir za »neposredno demokracijo«, demokracijo brez večstrankarskih volitev. Šolske skupnosti v gimnazijah v Sloveniji so nastale, da bi imeli dijaki dejavnejšo vlogo v šolskem življenju tako pri organizaciji dejavnosti kot pri soodločanju o šolskih zadevah. Mladinske organizacije so bile vse bolj doživljene kot formalne, ideološke in oddaljene od dejanskih interesov mladih, šolske skupnosti pa naj bi bile manj ideološko obremenjene, bolj praktične in usmerjene v šolsko okolje.

 

Temeljne dejavnosti šolske skupnosti na novomeški gimnaziji so bili krožki (literarni, fotografski, prirodoslovni, šahovski, športni, tehnični) in glasilo dijakov Stezice.

 

Stezice 1958–1959

 

Stezice – glasilo dijakov novomeške gimnazije izhajajo od šolskega leta 1953/54. So šolsko glasilo z najdaljšo neprekinjeno tradicijo izhajanja v Sloveniji. V šolskem letu 1958/59 je izšlo 15 številk Stezic. Naklada se je povečevala od 200 izvodov v oktobru 1958 na 500 izvodov v juniju 1959. Cena izvoda je bila 10 dinarjev. Izdajatelja sta bila šolska skupnost in aktiv Ljudske mladine Slovenije na gimnaziji. Izhajale so 1. in 15. v mesecu. Urejal jih je uredniški odbor: Dušan Andoljšek, Zdravka Budna, Tomaž Colarič (tehnični urednik), Sonja Godnik, Jože Gričar (urednik od 4. številke), Slavko Pavlin, Zvone Pelko in Franc – Čibe Blažon (ilustratorja), Jože Sintič (urednik do vključno 3. številke). Matrice je pisala Ivanka Klemenčič, Okrajni ljudski odbor Novo mesto. Stezice je tiskal Gustelj Šivak na ciklostilnem stroju pri Okrajnem ljudskem odboru Novo mesto.

 

Odbor je navezal stike z vsemi šolami na Dolenjskem in z gimnazijami na Jesenicah, v Celju in Trbovljah, tako se je začela izmenjava glasil. Učiteljski zbor osemletne osnove šole v Kostanjevici je ob 1. maju 1959 zbral 1000 dinarjev kot prispevek za izdajanje Stezic. Odbor je prejel ciklostilni papir od več organizacij. Iz zbranih sredstev z naročnino in prispevki je kupil boben za gimnazijski ansambel Dizzy Combo in ustanovil Prešernov sklad.

 

V Stezicah je bilo objavljenih vse več prispevkov vedno več avtorjev. Dijaki so pisali o stvareh, ki so jih zanimale in so se jim zdele pomembne. Urednik je prispevke z veseljem objavljal, saj se je s tem potrjevalo, da dijaki radi berejo in pišejo. Kot se je pokazalo, pa to ni bilo všeč vsem.

 

Prijateljske vezi

 

Sredi maja 1959 je predsednik mladinskega aktiva Stanislav (Slavc) Pavlin, dober prijatelj in vrsto let tudi sotabornik, sklical sestanek mladinskega aktiva v razredu 3. b v 1. nadstropju gimnazije ob 16.00. Povabil me je kot predsednika šolske skupnosti. Skupaj sva sedla za kateder, v klopeh pa so sedeli člani mladinskega aktiva iz razredov 3. a in 3. b. Bilo jih je od 8 do 10. Predsednik je povedal, da je sestanek sklical na zahtevo ravnateljice gimnazije in da ima sestanek eno samo točko dnevnega reda: izključitev Jožeta Gričarja iz mladinske organizacije.

 

Gledali smo se, nihče ni nič rekel. Meni se je to zdelo čudno, saj se v mladinsko organizacijo nikoli nisem včlanil in nisem razumel, kakšna je izključitev, če nisi član. Predsednik ni navedel nobenega razloga za izključitev, nihče ni nič vprašal. Čez nekaj časa pa je predsednik dopolnil predlog: »No, da bo stvar demokratična, bomo glasovali. Dvignite roko tisti, ki ste za izključitev.« Gledali smo se, nihče ni dvignil roke. Predsedniku je postalo malo nerodno. »No, danes ne bomo o tem odločali,« je rekel in zaključil sestanek. Razšli smo se brez besed.

 

V soboto, 30. maja 1959, je bila v gimnaziji zaključna konferenca mladinskega aktiva. Prisostvovali so profesorji ter partijski in mladinski funkcionarji: sekretar in dva člana občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije ter dva člana okrajnega komiteja Ljudske mladine Slovenije, predstavniki učiteljišča in administrativne šole. Na konferenci je sekretar partije pokazal na nekatere težave v mladinski organizaciji. Poudaril je, da so med člani tudi mladinci, ki namerno izkoriščajo demokracijo in zadnji čas je, da nastopimo skupaj proti takim pojavom, ki ne škodujejo samo mladinski organizaciji, ampak na splošno vsej družbi in ugledu Jugoslavije v svetu. O tej konferenci je pisal predsednik aktiva (Stezice 1959/15, str. 3). Člani aktiva mladinske organizacije novomeške gimnazije iz razredov 3. a in 3. b so bili tisti dan svečano sprejeti v Zvezo komunistov.

 

Brez posledic pa neuspela izključitev iz mladinske organizacije v maju 1959 ni bila. Poleti 1960 smo kandidati za bivanje v enem izmed študentskih domov v Ljubljani vložili prošnje za sprejem. Vsi sošolci, ki so prošnjo vložili, so bili z obvestilom komisije za sprejem v septembru sprejeti, razen mene. Težava ni bila majhna. Pomagal mi je sošolec Janez Korošec, ki je nekaj dni pred začetkom predavanj 1. oktobra prišel k meni domov. Povabil me je, da lahko stanujem pri njem v stanovanju strica na Parmovi ulici, dokler si stanovanja ne najdem. Z veseljem sem sprejel povabilo. Z Janezom sva krasno sodelovala kot sostanovalca in kot bruca na fakulteti pri študiju. Po nekaj mesecih mi je rekel, da lahko ostanem pri njem še naprej, kar sem spet z veseljem sprejel.

 

Štirje udeleženci tistega sestanka v maju 1959 smo se vpisali na Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Poleg naju s Slavcem še Janez Korošec in Stanislav (Plavi) Plavec. Vsa štiri leta smo krasno sodelovali in se med tednom veliko srečevali v Ljubljani. V našem letniku fakultete so nas štiri imenovali »Novomeščani«. V Novem mestu smo ostali povezani v Ligi Omega. Veliko let pozneje smo imeli čudovite obletnice mature. Sonce prijateljstva med nami nikoli ni zašlo. O sestanku v maju 1959 pa se nikoli nismo pogovarjali.

 

Pet let pozneje je bil Stanislav (Slavc) Pavlin med sedmimi podpisniki protestnega pisma, s katerim je leta 1964 skupina študentov Ekonomske fakultete izstopila iz Zveze komunistov zaradi odnosa oblasti in njene tajne policije do študentov.

 

 

 

 

 

 

Stezice – glasilo dijakov novomeške gimnazije, letnik VII (1958/59)

 

 

 

Maturanti in profesorji novomeške gimnazije, matura 1960, razreda a in b. 13. maj 1960.

Profesorji na sliki sedijo v prvi vrsti Z leve proti desni: Doroteja Kosec (nemščina), Franc Kovač (fizika, matematika), Eva Nifergal (angleščina), Anton Šega (predvojaška vzgoja), Gordana Kren (francoščina), Palmira Kasesnik (ravnateljica), Rudolf Kranjec (francoščina, latinščina, italijanščina), Marjan Dobovšek (zgodovina, zemljepis – razrednik razreda a), Milan Dodič (slovenščina), Janez Camloh (fizika), Vlada Jankovič (zgodovina, zemljepis – razredničarka razreda b) in Viktor Fabijan (biologija, kemija). Tretji z desne stoji med nami hišnik Franc Gartner.

Seznam maturantov je objavljen v Zborniku Dvestopetindvajset let novomeške gimnazije. Zgodovinski oris (1746–1971). Urednik Milan Dodič. Gimnazija Novo mesto, 21. 7.1971, str. 456–457.

 

 

 

 

 

 

Maturanti novomeške gimnazije, matura 1960. Razred a, razrednik Marjan Dobovšek. 13. maj 1960.

1. Franc Bartolj, Bistrica pri Mokronogu, 31. 8. 1940 2. Franc Blažon, Novo mesto, 10. 8. 1941 3. Ivan Butara, Novo mesto,8. 2. 1941 4. Mira Godnik, Črnomelj, 1. 8. 1942 5. Sonja Godnik, Novo mesto, 23. 7. 1941 6. Milena Gorše, Soteska, 3. 4. 1942 7. Jože Gričar, Novo mesto, 17. 4. 1941 8. Marija Jakše, Novo mesto, 19. 7. 1941 9. Ljudmila Klobučar, Šentjošt, 20. 1. 1940 10. Marija Koračin, Mokronog, 22. 10. 1941 11. Marjeta Kotnik, Žužemberk, 6. 10. 1941 12. Marija Lukšič, Verdun pri Stopičah, 27. 12. 1941 13. Jožefa Metelko, Ledeča vas, 6. 3. 1941 14. Marjeta Morela, Novo mesto, 2. 2. 1942 15. Stanislav Pavlin, Hrastje pri Šentjerneju, 8. 4. 1941 16. Zvone Pelko, Velika Gorica (Hrvaška), 4. 1. 1942 17. Stanislav Repše, Brinje pri Šentjanžu, 25. 9. 1940 18. Majda Selak, Dobrava, 7. 10. 1941 19. Peter Simič, Novo mesto, 2. 7. 1942 20. Jože Sintič, Avgustin pri Kostanjevici, 12. 3. 1940 21. Dušana Smodej, Ljubljana, 28. 9. 1941 22. Ivana Staniša, Vrh pri Ljubnu, 10. 2. 1941 23. Marija Travizan, Bled, 4. 4. 1941 24. Marjeta Valentinčič, Novo mesto, 10. 12. 1941.

 

 

 

Maturanti. Sprevod po Novem mestu, 13. maj 1960. Ključ nosi Jože Gričar, igra Dizzy Combo.

 

 

Gaudeamus igitur. Pri Kettejevem vodnjaku (iz leta 1955) na Glavnem trgu v Novem mestu, 13. maj 1960.

Razreda a in b maturantov novomeške gimnazije 1960. Objavljeno v Odsevanja: fotomonografija 2020 : 1960, Maturanti, Gimnazija Novo mesto. samozal., Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, objavljeno 22. 7. 2021.

 

 

Farma Lawson, Stradbroke, Norfolk,

Anglija 1962

 

 

Vse kaže, da nosite v sebi tudi pustolovca, ki si je drznil od blizu ogledati si Anglijo že kot študent, kar morda ni bilo povsem po godu takratni oblasti. Kako je bilo to doživeti?

 

Resnično čudovita, koristna in poučna izkušnja.

 

Priprave za pot v Anglijo

 

»Ali bi šel v Anglijo?« me je vprašala gospa Niča Hribar Cankar, ko sva se pogovarja na plaži v Piranu v lepem septembrskem popoldnevu leta 1961. Spoznal sem jo prek njene prijateljice, gospe Nede Kozina, mame Jurija Kozina. V njihovi hiši na grebenu med Piranom in Fieso sem bil dva tedna, da sem pomagaj Juriju pri pripravah na izpit iz predmeta Politična ekonomija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. To mi je bilo v veselje, ker sem izpit iz tega predmeta opravil ob koncu maja z oceno 10 in mi je bila snov sveža. Vsako dopoldne sva obdelovala eno temo, popoldne pa je ponavljal sam. (Vesel sem bil, da je tisto jesen izpit uspešno opravil). Ob popoldnevih sem bil prost in sem lahko šel na obalo. Tja je vsak dan popoldne prihajala gospa Hribar Cankar, da je na terasi kavarne Tartini ob kavici občudovala sončni zahod.

 

»Kako pa se pride v Anglijo,« sem vprašal. »Ti bom pomagala,« je odvrnila. Pisala je svoji znanki v Anglijo, ki je prek oglasa izvedela, da farmar Philip Lawson poleti sprejema študente za pomoč na farmi. Uredila je, da sem ob koncu leta 1961 dobil njegovo kratko pismo, vabilo za bivanje in delo na farmi poleti 1962. To pismo naj bi omogočilo pridobitev britanske vize. Pred tem pa sem moral dobiti potni list. Izpolnil sem obrazec za pridobitev potnega lista v Novem mestu in priložil povabilno pismo s prevodom sodnega tolmača. Po treh mesecih sem dobil sporočilo, da mi bodo potni list dali. Po potni list sem moral priti v prostore državne varnosti (imenovali smo ga Udba) na vzhodni strani stavbe sodišča v Novem mestu. V majhni pisarni, v kateri je bila samo miza z dvema stoloma, mi je uradnik visoke in koščene postave potni list izročil. Rekel mi je, da mi ga dajo, da pa se moram po vrnitvi iz Anglije javiti in poročati, kaj sem izvedel. Zlasti da ga zanima vse, kar bodo govorili Jugoslovani, ki jih bom srečal v Angliji. S pridobitvijo britanske vize na konzulatu v Zagrebu ni bilo težav. Povabilno pismo je zadoščalo, da so jo takoj odtisnili v čisto nov potni list.

 

Ob koncu julija sem s povratno karto z vlakom odpotoval v Anglijo. Spotoma sem se ustavil za en dan v Benetkah in za dva dni v Parizu. Iz Londona sem se peljal do manjšega mesta Diss, Norfolk na jugovzhodu Anglije, kjer me je ob prihodu vlaka na postaji čakal Philip Lawson. Odpeljala sva se na farmo Ratlerow blizu vasi Stradbroke.

 

Delo na farmi

 

Glavna dejavnost Lawsonove farme Ratlerow  je bila reja prašičev. Farma je bila znana po vzreji plemenskih prašičev Large White and Landrace. Čreda je imela 600 svinj na farmi, ki je merila 300 hektarjev. Na prodajo plemenskih prašičev po vsej Evropi so bili zelo ponosni zaradi višje cene,  kot so jo dosegali za prašiče, ki so jih odvažali v zakol, ko so dosegli okoli 100 kg, pa tudi zaradi priznanja kakovosti in prestiža. Za pridobivanje hrane za prašiče so vsako leto pridelovali ječmen, zato je bila pomoč študentov v sezoni žetve v avgustu dobrodošla. Zaradi kolobarjenja so gojili tudi sladkorno peso, stročji fižol in drugo. Kmetijske površine so rabili za porabo gnoja. Vse je izgledalo zelo uravnoteženo in prilagojeno naravnim tokovom.

 

Na farmi smo delali od ponedeljka do petka vsak dan od 7.00 do 17.00 z odmorom za kosilo. Med delom sem nagovarjal farmarja z gospod Lawson, v prostem času pa Philip. Vsako jutro je razporedil delo tistega dne, nato kaj malega naredil, ob 8.00 pa sva prišla na zajtrk. Zajtrki, ki jih je pripravila žena Mary, so bili bogati. Za mene so bili odkritje koruzni kosmiči (corn flakes) s hladnim mlekom, ki jih še danes zelo cenim. Na farmi so delali delavci George, Norman in Franck, pri prašičih pa Graham, specialist za razplod prašičev (pigman). Na farmi so imeli tri traktorje. Velikega forda je vozil samo George, dva manjša fergusona pa vsak izmed nas. Pomembno je bilo obvladati vzvratno vožnjo z enoosno prikolico. Vozili smo tudi kombajn class, na katerem sta bila vedno dva: eden je vozil, drugi pa podstavljal in zavezoval vreče z žitom. Zahtevno delo je bilo nalaganje in skladiščenje bal slame, ker so bile težke.

 

Za nekaj tednov so imeli na farmi še enega študenta. David je bil sin profesorja v Cambridgeu, ki je želel, da sin spozna kmečko delo. Z Davidom, ki je imel svojo sobo, sva bila cele dneve na kombajnu ter se menjavala za volanom in pri vrečah. En vikend so me njegovi starši povabili k sebi domov v Cambridge. Imeli smo čudovit piknik ob reki Cam. Prespal sem v študentskem domu univerze, ki je bil med počitnicami prazen. Tam sem lahko dobil vtis, kako bivajo študenti te znane univerze.

 

Za delo sem ob hrani in stanovanju prejemal pet funtov na teden. Če sem občasno delal v soboto ali nedeljo (čiščenje gnoja), sem dobil dodatno plačilo. Čez dan sem bil delavec, po delu in ob vikendih pa družinski član. Ko so kam šli, so me vzeli s seboj. Nekajkrat smo šli jadrat v Great Yarmouth, kjer je imel Philip majhno jadrnico. Zelo dobro smo se razumeli z otroki Ruth in Ann ter Rogerjem, Adrianom in Robertom. Veliko sva se igrala s tri leta starim Robertom. Enkrat so me prosili, da sem s kombijem peljal starejše tri otroke v kino; gledali smo Bena Hura.

 

V kuhinji so ves dan s koksom kurili štedilnik, ki je zagotavljal tudi toplo vodo. Čeprav so imeli veliko prašičev, so meso kupovali od mesarja v vasi Stradbroke, ki je meso prinašal v hišo. Pisem ni bilo treba nositi v poštni nabiralnik, ker je vsak delovnik prihajal poštar in vzel, kar je bilo pripravljeno v škatli za oddajo. Gospodinje Mary nikoli nisem videl na njivah. Njeni področji so bili otroci in gospodinjstvo. Je pa imela svojo majhno farmo, ograjen prostor, v katerem je redila okoli 100 purmanov, ki jih je vsako leto prodala ob božiču, kot je povedala. Ob njivah je bilo v travi brežin ob kanalih, ki so jih izkopali za osuševanje zemlje, idealno okolje za fazane. Philip jih ni streljal, je pa lovsko pravico (shooting right), ki mu je pripadala kot lastniku zemlje, prodajal možakarju v vasi. Ta je smel v sezoni ob nedeljah s prijatelji streljati fazane.

 

Philip in Mary sta vsak teden odhajala v bližnje mesto Diss in vsakokrat prinašala knjige za branje. Kmalu po prihodu mi je Philip prinesel knjigo The New Class Milovana Đilasa in rekel, da me bo zagotovo zanimala. Res me je, kmalu sem jo prebral, saj sem imel dolge večere v prizidku hiše, kjer sem imel sobo. Ko sem jo prebral, mi je prinesel še eno knjigo istega avtorja, ki je ravno tedaj izšla: Conversations with Stalin. Potem sva se lahko veliko pogovarjala, saj ga je zanimalo, kaj se dogaja v državi, v kateri je med vojno preživel nekaj časa.

 

Za en vikend sem šel z vlakom v London. Nekajkrat sem obhodil del Westminstra, kjer so House of Parliament, Big Ben in Tower ter si z leve in desne strani Temze ogledoval stavbe, ki smo jih poznali iz gimnazijskih lekcij pri angleščini. Ogledal sem si muzej Madame Tussauds in Downing Street.

 

Med 2. svetovno vojno je bil Philip Lawson pilot bombnika in vodja eskadrile; opravil je 75 poletov nad Italijo. Pozneje je bil član britanske misije pri drugi partizanski diviziji v Črni gori kot radiooperater za navigacijo letal (Special Operations Executive – SOE). Bil je navdušen nad borbenostjo partizanov. Ko sta šla po vojni z ženo na izlet v Dubrovnik, je povedala Mary, je morala z njim v črnogorske hribe, da ji je pokazal, kje je bil med vojno.

 

Danes Rattlerow vodita Philipova sinova Robert in Adrian. Podjetje vključuje več kot 60 prašičjih rejniških območij in ima 3000 hektarjev intenzivnih obdelovalnih površin. Vsaka kmetija deluje na individualni stroškovni osnovi in jo vodi lastna ekipa. Nobena od kmetij ni »mega enota«, zato so se izognili številnim težavam, povezanim z večjimi proizvodnimi obrati. Rattlerow še naprej gradi na svoji genetski odličnosti in vodi največji neodvisni program reje v Združenem kraljestvu, ki ga podpirajo partnerski Nucleus in razmnoževalne enote po vsej Evropi.

 

Z avtostopom na sever in jug Anglije

 

Za 14-dnevno avtostop potovanje po Angliji po koncu dela na farmi v oktobru sem se vključil v zvezo hostlov za mlade. Za 15 šilingov (en funt je 20 šilingov) sem po pošti v Stradbroke dobil rjuho kot spalno vrečo z žepom za blazino, kar je zelo poenostavilo prenočevanja. V hostlu smo imeli večerjo in zajtrk za študentsko ceno. Vse je dobro delovalo. Za stroške sem porabil, kar sem zaslužil v dobrih dveh mesecih. Potovanja z avtostopom sem bil vajen od doma. Iz Novega mesta v Ljubljano in domov smo vedno tako potovali. Tudi v Angliji je to zelo dobro delovalo. Vozniki so ustavljali, vprašali, kam želim. Z vremenom sem imel srečo. V vseh dneh dvotedenskega potovanja ni bilo dežja.

 

Za prvi del potovanja ob vzhodni obali na sever je poskrbel Philipov prijatelj John Lancaster, s katerim sem bil na konjskih dirkah že na pol poti do Leedsa. Od tam do Leedsa mi je našel voznika, ki je bil na dirkah s svojim konjem. V Leedsu sem bil pri Philpovem očetu in mami dva dni. Veliko sva z očetom govorila o tem, kaj dela. Bil je revizor poslovanja, o tem poklicu pa pri nas mladi nismo nič vedeli, ker je bil z letom 1945 ukinjen. Philip mi je pravil, kako je bil oče zelo strog revizor. Ko je delal revizijski pregled poslovanja Philipove farme in je med stroški našel račun za vrv, mu jo je moral Philip pokazati. Da bi je morda ne rabil za barko, kar bi ne smelo biti knjiženo med stroški farme, je rekel Philip. V tistem delu Anglije sem spoznal tudi Philipovega brata Kita, zdravnika, z ženo Shirly in tremi otroki v Leylandu.

 

Na poti na sever sem si ogledoval Lake District. Želel sem videti ta lepi del sveta tudi z vrha, zato sem se odpravil na hrib Helwellyn (950 metrov). Ko sem začel lesti v hrib, je bilo vreme lepo, potem pa se je začelo oblačiti. Ko sem prišel na vrh, ga je pokril oblak in nikamor se ni videlo. K sreči so mimo prišli ljudje, ki so poznali pot, da sem se z njimi lahko varno vrnil v dolino, kjer sem v hostlu prespal. V mestu Edinburg sem si ogledoval čudovite zgradbe, vse iz sivega kamna. Pot sem nadaljeval na sever Škotske. Z vožnjo sem imel srečo. Peljal sem se s kamionom vse do 250 kilometrov oddaljenega mesta Inverness. Z voznikom sva ves čas govorila. Ko me je vprašal, od kod sem, sem povedal, da iz Jugoslavije. Vprašal sem ga, če ve, kje to je. Dejal je, da se mu zdi, da je to blizu Rusije. Vprašal sem ga, ali drži, kar se govori, da so Škoti skopuhi. To sem vprašal zelo opisno. Pojasnil je, da so Škoti previdni glede denarja (careful about money). Ko sem vprašal, kje v mestu je hostel, me je povabil k sebi na dom, da sem prespal v njegovi hiši. Moja izkušnja je bila, da so Škoti prijazni.

 

Na jug sem potoval do skoraj 1000 km oddaljenega Brightna na jugu Anglije, tako da sem se ognil območju Londona. Slovite plaže so bile v začetku novembra prazne, pa vendar so ljudje posedali ob morju oblečeni v plašče. Obiskal sem kartuzijo v Parkminstru (St Hugh’s Charterhouse). Pater prior iz kartuzije Pleterje je uredil, da je eden izmed njihovih patrov, ki je bil pred tem v tej kartuziji, uredil za moj obisk. Čeprav sem prišel pozno zvečer, so mi odprli, dali večerjo in mi dodelili sobo. Pri kosilu sem opazil razliko med to kartuzijo in Pleterjami. Tudi oni so servirali pijačo v tridecilitrski steklenički, vendar jabolčnik in ne cviček kot v Pleterjih. Nato sem se z avtostopom vrnil v Stradbroke, se družini Lawson zahvalil za vse, se poslovil in z vlakom odpotoval domov brez postankov.

 

Izpit iz angleškega jezika

 

Ko sem se v novembru 1962 vrnil v Ljubljano, se je mudilo narediti izpit iz angleškega jezika, ki mi je edini ostal iz drugega letnika. Računal sem, da bo rezultat izpita boljši, če ga opravljam po vrnitvi iz Anglije, zato sem ga odložil, saj je en predmet lahko manjkal za vpis v tretji letnik. Vendar je dekan fakultete sredi počitnic pogoje vpisa spremenil: za vpis v tretji letnik so morali biti opravljeni vsi izpiti drugega letnika. Na to me je s pismom v Anglijo opozoril kolega Slavc. Profesorica angleščine Fedora Umek mi je ljubeznivo omogočila posebni rok, da sem pisal in ustno odgovarjal. Na izpitu sem veliko govoril o izkušnjah v Angliji. Na koncu mi je povedala, da sem izpit opravil z oceno prav dobro (9). Naslednji dan, 14. novembra, dopoldne sem ji smel prinesti indeks za vpis ocene na njen dom na Prulah. Preden je vpisala oceno, je rekla: »O oceni sem premislila. Glede na to, kako tekoče govorite angleško, vam dam oceno odlično (10).« Ocene sem bil vesel. Še isti dan sem se vpisal v 3. letnik.

 

Gospe Niči Hribar Cankar sem se šel zahvalit za njen nasvet in pomoč. Stanovala je v prvem nadstropju na Prešernovi cesti v Ljubljani skoraj nasproti ekonomske fakultete, ki je bila na začetku Gregorčičeve ulice. V dnevni sobi je imela veliko peč, ki jo je kurila s polmetrskimi poleni. Iz kleti sem nanosil drv, kar sem tisto zimo ponovil kar nekajkrat. Čez nekaj let, ko sva z ženo Alenko že imela svojo družino, sva jo povabila k nam v Dravlje. Vesel sem bil, da sem jo lahko pripeljal, da je spoznala našo družino in da jo je spoznala tudi žena. Trimesečno bivanje v Angliji je bila velika in za vse življenje dragocena izkušnja, za katero sem tej gospe hvaležen.

 

Sodelovanje se nadaljuje

 

Stiki s prijatelji v Angliji so se nadaljevali. Med bivanjem v Angliji sem imel priložnost spoznati Lawsonove prijatelje Johna in Baumty Lancaster. V Ljubljani sta nas s potovalnim kombijem obiskala v juliju 1964. Imeli smo lep izlet v Kropo. Čez nekaj let smo ju obiskali, ko sta v juliju 1973 s hčerama kampirala v Poreču. Pozneje poleti pa sva z ženo preživela z njima nekaj čudovitih dni v prikolici ob njunem zabojniku v hribih na območju Collobrières približno 20 km zahodno od Sain-Tropeza. Poleti leta 1981 je naša družina kampirala po Evropi vse do Normandije. Ko smo bili v mestu Calais, smo v parkirni hiši pustili avto s tovorno prikolico in prek Kanala in Dovra z vlakom odpotovali v Stradbroke, da smo obiskali Philipa in Mary z družinami. Adrian Lawson z ženo je bil septembra 1984 nekaj dni na obisku v Sloveniji. V Izoli in Portorožu sta se srečala s Sinetom Rajićem in Markom Gričarjem; oba sta kot študenta delala na farmi pri Lawsonovih. Septembra leta 1988, ko sta Philip in Mary med jadranjem po Sredozemlju vnovič počitnikovala v Dubrovniku, sva ju z ženo obiskala za en dan.

 

 

Farma Lawson, Stradbroke, september 1962.

Z leve proti desni: Roger, Ruth, prijatelj z ženo, Jože z Robertom za vratom, Mary, Andrian, Ann. Foto Philip Lawson.

 

 

Philip Lawson (1921–2015)

 

 

 

Obisk družine Lancaster v kampu v Poreču.

Z levek proti desni (stojijo): John Lancaster, Marko Gričar, Judy in Baunty Lancaster, Alenka Gričar, Lilijana Porcelli, Patricia Lancaster, (čepijo) Nadja, Leo in Andrea Porcelli, Primož Gričar.

 

 

 

 

Collobrières, Azurna obala, avgust 1973.

Baunty Lancaster (levo) in Alenka Gričar.

 

 

 

Portorož – Bernardin, september 1984.

Z leve proti desni: Adrian Lawson z ženo, Sine Rajić, Marko Gričar.

 

 

Srečanje v Dubrovniku, september 1988.

Z leve proti desni: Philip Lawson, Alenka in Jože Gričar, Mary Lawson.

 

 

Študentski nemiri v Ljubljani med letoma 1963 in 1964

 

 

Med študentskimi nemiri ste spoznali razliko med organizacijo študentov in organizacijo za študente. V čem je razlika?

 

Da bi razumeli takratne študentske nemire in razliko med omenjenima vrstama organizacij, je dobro uzreti širšo sliko takratnega dogajanja, v katerega sem bil vpet tudi osebno.

 

Okolje

 

V Sloveniji, tedanji socialistični federativni republiki, je bilo kar nekaj signalov in predtaktov pred prihajajočim širšim družbenim gibanjem tako na takrat edini slovenski univerzi v Ljubljani kot njeni »okolici«. Govorimo o uporu študentov ekonomije v letu 1964 (ki se je pravzaprav začel že l. 1963), sporih skupine intelektualcev, zbranih okoli revije Perspektive, s partijskim vodstvom in o izrecnih izrazih nepristajanja na ideološke okvire v študentskem časopisu Tribuna.

 

Med letoma 1963 in 1964 so se v Ljubljani odvili prvi večji študentski nemiri v socialistični Jugoslaviji, ki so pomenili uvod v poznejše še bolj obsežne proteste leta 1968. Ti nemiri so odražali nezadovoljstvo študentov z družbenimi razmerami, predvsem pa z življenjskimi pogoji, študijem in omejitvami svobode izražanja. Glavni razlogi za študentske nemire 1963–1964 v Ljubljani so bili:

 

• preobremenjeni študentski domovi, pomanjkanje stanovanj in slaba prehrana;
• čeprav je bil socializem uradno družba enakih, so študentje zaznavali vse večje socialne razlike, privilegije partijskih funkcionarjev in neučinkovitost sistema;
• študijski programi so bili zastareli, poudarek je bil na ideoloških predmetih, ne na strokovnem znanju;
• mladi so začeli zahtevati več prostora za svobodno izražanje, umetniško ustvarjanje in kritiko oblasti.

 

Nemiri so se začeli z zborovanji in protesti v študentskih domovih ter na fakultetah. Organizirani so bili protestni shodi in javne razprave, na katerih so študentje zahtevali izboljšanje življenjskih razmer in več svobode. Oblast je sprva reagirala z ignoriranjem, pozneje pa z opozorili in pritiski na organizatorje. Oblast je skušala nemire predstaviti kot »nepremišljen izpad posameznikov«, ki naj bi bili napačno usmerjeni. Sledili so poskusi utišanja, disciplinske kazni in pritiski na posameznike. Kljub temu so se pozneje nekatere zahteve študentov postopoma začele uresničevati — izboljšanje študentske prehrane, povečanje števila mest v domovih in rahlo sproščanje kulturnega prostora.

 

Nemiri so predstavljali pomemben prelom v odnosu mladih do oblasti v Sloveniji in Jugoslaviji. Ustvarili so osnovo za širše študentsko gibanje konec 60. let prejšnjega stoletja, z vrhuncem v študentskih protestih leta 1968. Pomembno so vplivali tudi na razvoj neodvisne študentske scene, alternativne kulture in kritične misli v Sloveniji.

 

Anketa o socialnem položaju študentov ekonomske fakultete 1962

 

Ko sem bil študent 2. letnika ljubljanske ekonomske fakultete, me je v jeseni leta 1961 Elizej Prinčič, predsednik socialno-ekonomske komisije študentskega odbora na fakulteti, povabil v odbor, kar sem sprejel. Odbor je imel svojo sobo na koncu hodnika ob predavalnici 2 v pritličju fakultete. Po nekaj sestankih komisije sem spoznal, da ne vemo, v kakšnih razmerah študenti živijo. Zato sem predlagal izvedbo ankete o ekonomskem položaju študentov fakultete, kar je odbor odobril. Naloge sva se spomladi 1962 lotila s kolegom Vitom Šoukalom.

 

Odšla sva na razgovor h kolegu Marjanu Planincu, takratnemu direktorju računovodstva v podjetju Lesnina Ljubljana, ki je študiral ob delu in smo se z njim na fakulteti občasno srečevali. Prosila sva ga za pomoč pri izvedbi in obdelavi podatkov ankete v Računalniškem centru Rog, v katerem je Lesnina obdelovala svoje podatke. Takoj je bil za to. Najavil je najin obisk pri vodji centra Marjanu Bradaška, ki nama je svetoval, kako naj oblikujeva anketni vprašalnik. Dogovorili smo se, da bodo zbrane podatke ankete v Računalniškem centru Rog prenesli na luknjane kartice, ki so bile vhodni medij njihovega računalnika IBM, in jih obdelali. Vse dogovorjeno je potekalo gladko. To je bila moja prva in zelo zanimiva izkušnja z računalniško obdelavo podatkov.

 

Zbrali smo odgovore okoli 250 študentov ekonomije. Analiza je pokazala, da veliko študentov živi v težkih razmerah, zlasti vozači v Ljubljano. Najbolj kričeč podatek je bil tisti, da ima velik delež študentov samo en obrok hrane na dan. Podatke smo želeli posredovati javnosti, vendar pri tem nismo bili uspešni. Nekateri mediji so pisali o nezadovoljnežih na ekonomski fakulteti. Zdelo se je, da je treba organizirati javno tribuno, da bi javnost pravilno informirali. Tedaj nismo slutili, kaj vse bo sprožilo prikazovanje rezultatov analize podatkov ankete.

 

Odprta tribuna o socialnem položaju študentov v letu 1963

 

Študentsko gibanje v Ljubljani se je začelo na Ekonomski fakulteti z obsežnim (11 strani), javno izobešenim in raznim forumom razposlanim protestnim pismom 6. septembra 1963. Vzniknilo je iz temeljnih študentskih težav in ugovorov zaradi študijske reforme. Izredna skupščina organizacije študentov ekonomije, ki je bila del Zveze študentov Jugoslavije v Sloveniji, je bila 25. septembra 1963 v veliki dvorani na Ekonomski fakulteti. Druga izredna skupščina študentov ekonomije je bila 20. novembra 1963. Obravnavala je prav tako žgočo, predvsem pa širšo temo ekonomskega položaja študentov. Zaradi študentskih zahtev je vodstvo fakultete nato omililo absurdne vpisne pogoje v nadaljnji letnik in delno spremenilo predmetnik, republiški organi pa so sprožili akcijo za poznejše izboljšanje štipendiranja in gradnjo dveh novih blokov v študentskem naselju.

 

V časopisih, med drugimi tudi v Delu, so se v letu 1963 pojavljali članki o neupravičenem pritoževanju študentov ekonomske fakultete. Kot so pisali nekateri, naj bi težave povzročali slabi študenti, ki imajo probleme z izpolnjevanjem študijskih obveznosti. To je bila primitivna diskvalifikacija, saj v odboru ni bilo slabega študenta. Ugovorov študentov pa uredniki niso hoteli objaviti. Iz nekaterih prispevkov Toneta Fornezzija, novinarja Dela, smo sklepali, da utegne biti bolj dovzeten za problematiko študentov, zato smo ga v oktobru 1963 obiskali Milovan Čikić, predsednik odbora študentov ekonomske fakultete, ter Vito Šoukal in Jože Gričar, člana odbora.

 

Nenajavljeni smo prišli v njegovo majhno pisarno v najvišjem nadstropju stavbe v uredništvu Dela v Tomšičevi ulici v Ljubljani. Predstavili smo se mu kot predstavniki odbora in mu razložili težavo, da se o delovanju študentskega odbora ekonomske fakultete objavlja lažnive podatke, ugovora pa uredništvo ne objavi. Očitno ga to ni kaj zanimalo. Vseeno smo ga povabili, da se kot novinar udeleži javne tribune na fakulteti, ki je bila najavljena. Povedali smo mu, da sta urednika revije Perspektive Taras Kermauner in Veljko Rus že potrdila sodelovanje in da pričakujemo živahno razpravo. To pa je v trenutku spremenilo njegovo zanimanje za našo tematiko. Vprašal nas je za imena in si jih zapisal. Nato smo se poslovili.

 

Odšli smo na dekanat v tretjem nadstropju ekonomske fakultete v bližnji Gregorčičevi ulici, da bi dekana dr. Ivana Lavrača seznanili s pripravami javne tribune. Do tam smo rabili osem, morda 10 minut. Potrkali smo na vrata tajnice dekana, ki pa ni odgovorila, zato smo kar vstopili. Stala je za pisalno mizo ob oknu, obrnjena na ulico in z nekom govorila po telefonu. Zato smo čakali. Nekomu je glasno potrdila tri imena: Milovan Čikić, Vito Šoukal, Jože Gričar. Nato se je obrnila proti nam, ki smo stali pri vratih. Spremenila je barvo obraza v rdečo in spet belo in spet rdečo. Nato je rekla: »Veste, včasih se zanimajo za najboljše študente.« Ni povedala, kdo so »oni«, ki se zanimajo, mi je pa tudi nismo spraševali, saj smo razumeli, kdo se zanima za nas. Spoznali smo, kako učinkovita je komunikacija odbor študentov – novinar – oni – tajnica dekana. Zadoščalo je deset minut. Oni so se od tedaj veliko ukvarjali z nami.

 

V maju 1964 predsedniku študentskega odbora ekonomske fakultete na skupščini Zveze študentov Jugoslavije v Sloveniji ni bilo dovoljeno govoriti

 

Zveza študentov Jugoslavije v Sloveniji (v letu 1968 se je preimenovala v Skupnost študentov Slovenije) je imela v maju 1964 v Festivalni dvorani skupščino. V predsedstvu skupščine so bili Milan Kučan, Janez Kocjančič in Mitja Gorjup, ki je skupščino vodil. Nekateri govorci so lagali o delovanju študentskega odbora ekonomske fakultete. K besedi se je javil predsednik odbora Milovan Čikić, da bi stvari pojasnil, vendar mu predsedujoči ni dovolil govoriti. Vodstvo študentske organizacije niti z enim stavkom ni podprlo predloga odbora študentov ekonomske fakultete, da je treba socialni položaj študentov izboljšati.

 

Udeleženci skupščine smo videli, kako študentska organizacija ni organizacija študentov, ampak je organizacija za študente. Organizacija za obvladovanje študentov. Spoznali smo, da oblast z mediji na vse mogoče načine preprečuje sodelovanje. Sodelovanje študentov s študenti, profesorji, uredniki revij. Iz protesta zaradi takega odnosa oblasti in njene tajne policije do študentov je skupina sedmih študentov 4. letnika fakultete s pisno izjavo izstopila iz Zveze komunistov. To je bil še en znak, da ne gre samo za skupinico slabih študentov. Ta protest je pospešil, da je oblast »mobilizirala zdrave sile«. Sporočilo je bilo jasno: zaukazano je nesodelovanje.

 

Ko sem 14. 9. 1964 diplomiral, je ugasnilo članstvo v študentskem odboru. Z novim študijskim letom je bil v oktobru 1964 imenovan nov študentski odbor ekonomske fakultete. Imenovan, ne izvoljen. Ni znano, da bi odbor študentov ekonomske fakultete še kdaj izvedel anketo o socialnem položaju študentov.

 

 

 

 

 

 

O vlogi intelektualca v naši družbi. Javna tribuna, l. 1963. Velika dvorana, od 20.00 do 1.00 naslednji dan (dvakrat).

Prva odprta razprava na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Razpravljalci (z desne proti levi) Janez Dokler (ni na sliki) in Vladimir Kavčič, Revija Problemi; Dušan Kermauner in Veljko Rus, Revija Perspektive; Niko Grafenauer in Dušan Pirjevec, Revija Sodobnost. Nezaseden stol, Revija Teorija in praksa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Delo deset let v podjetju in prva leta na fakulteti

 

 

Družina Porcelli, Castellamonte, Torino

 

 

Med svojim delom ste kot komercialist v Commercu srečali ljudi, s katerimi ste stkali osebna prijateljstva. Izmed njih izstopa družina Porcelli.

 

Jože: Da. Srečanje s to družino je bilo tako zame kot za našo družino ne le zanimivo, pač pa tudi koristno. Verjamem, da obojestransko. Pa si poglejmo, zakaj tako mislim.

 

Zastopniško podjetje Commerce Ljubljana je na jugoslovanskem tržišču zastopalo tudi podjetje Filital Milano, ki se je preimenovalo v Rohm and Haas, Philadelphia, predstavništvo Milano, Italija. Zastopstvo je bilo v sektorju kemija podjetja Commerce, ki ga je vodil gospod Jože Marinko, referat pa gospa Vera Ravnikar, pri kateri sem bil od oktobra 1965 pripravnik.

 

Lidio Porcelli je bil predstavnik podjetja Rohm and Haas v Jugoslaviji za oddelek usnjarstva – kemikalije za dodelavo usnja. Spoznal sem ga spomladi 1966, ko sem ga prvič spremljal na obisk tovarn usnja v Zagrebu in Karlovcu. Z njim je bil njegov sodelavec Domenico Giacetti, ki je že bil v teh tovarnah, tedaj pa mu je predajal posel. Iz Ljubljane smo se odpeljali po Dolenjski cesti, ki ni bila ravno v dobrem stanju. Zato sem rekel, da bo kmalu bolje, ko bomo na avtocesti. Čez kakšne pol ure sta me vprašala, če bomo kmalu na avtocesti. »Smo že na avtocesti,« sem dejal, saj smo bili že daleč od Škofljice, kjer se je avtocesta začela. Samo spogledala sta se in nič rekla. Takrat sem spoznal, da beseda avtocesta pomeni različno različnim ljudem. Do tedaj še nisem vozil po avtocesti, kakršne so imeli v Italiji.

 

Za delo v zunanji trgovini je bilo treba pridobiti »zunanjetrgovinsko registracijo«. Za to je bilo treba opraviti izpit pred zunanjetrgovinsko komisijo Gospodarske zbornice. Tečaj pred izpitom je bil zanimiv. Tam smo pridobili znanja o postopkih izvoza in uvoza ter zunanjetrgovinskih klavzulah (incoterms – International Commerce Terms), česar na ekonomski fakulteti nismo poslušali. To mi je koristilo, ko smo kasneje, v začetku sedemdesetih let skupaj s štirimi izvoznimi podjetji razvijali računalniško podprt informacijski sistem izvoznega procesa – ISIP.

 

Po vsakem potovanju s tujcem je bilo treba napisati poročilo na obrazcu A4 v treh izvodih. Kopija je ostala na oddelku, dva izvoda smo oddali v kadrovsko službo, ki je izvirnik poslala sekretariatu za notranje zadeve. Na obrazcu je bila obsežna rubrika za vpis posebnih opažanj glede obiska tujca. V tej rubriki nisem nikoli nič vpisal.

 

V obdobju april–maj in oktober–november sva z Lidiem Porcellijem dve leti intenzivno sodelovala. Skupaj sva potovala teden ali dva po Jugoslaviji ter obiskovala tovarne usnja v Sloveniji (Vrhnika in Kamnik), na Hrvaškem (Karlovac in Otočac), v Bosni (Banjaluka) in Vojvodini (Vinkovci). Obisk usnjarne je po navadi trajal dva dni, da je naredil potrebne poskuse dodelave kože z vzorci kemikalij, ki sva jih pripeljala, in rezultate drugi dan predstavil tehničnemu direktorju. Naročila so sledila glede na rezultate poskusov. Ker so bili rezultati poskusov dobri, so se naročila večala. Učil sem se, kako pomemben je rezultat poskusa za pridobitev naročila. Spoznal pa sem, da je treba znati veliko več kemije, kot sem se je naučil v gimnaziji. Zato sem po dveh letih vprašal direktorja podjetja Jožeta Penco in direktorja sektorja kemija Jožeta Marinka, ali bi bilo možno, da bi delal v sektorju mehanografija, ki ga je vodila gospa Milica Lasič. To področje je povezano z računovodsko stroko, o tem pa sem delal nekaj izpitov na fakulteti. Strinjali so se. V tem sektorju se je spomladi 1968 odprlo povsem novo področje programiranja računalnikov Philips Data 8000, kar mi je omogočilo velike razvojne možnosti.

 

Z Lidiem Porcellijem sva ostala prijateljsko povezana, čeprav nisva več skupaj potovala po službeni dolžnosti. Kadar je v naslednjih letih prišel v Slovenijo, se je oglasil pri nas doma. Ob neki priložnosti je vprašal, ali bi z ženo Alenko in sinovoma Markom in Primožem prišli k njim na obisk v Castellamonte pri Torinu, kjer je živel z družino. Na prvi obisk smo šli po njegovem naslednjem potovanju v Sloveniji, da smo vozili za njim in spoznali pot in avtocesto, ki smo jo pozneje še velikokrat prevozili.

 

Njegova družina je tudi prišla v Slovenijo. Za en teden so prišli v Šmarješke Toplice, ko sva bila midva v usnjarnah v Sloveniji. Za poletje 1973 je Lidio predlagal, da gremo skupaj v taščin vikend v Borgo Sabotino, pokrajina Latina, dobro uro vožnje južno od Rima. Tam je imel kmetijo Lilianin stric Lino Lovato z ženo Gino in sinom Renzom. Na kmetiji smo doživeli sezono dobrih lubenic in si jih privoščili vsak večer. Rast na njivah je bila bujna, ker so polja v jutranjih in večernih urah vsak dan namakali. Pridelovali so veliko sončnic. Z zanimanjem smo gledali, kako se sončnice ves dan obračajo k soncu; kako pravo ime ima ta rastlina v italijanščini: girasole. Uživali smo pod evkaliptusi. Pili smo dobro belo vino iz njihovega vinograda. Ko smo že bili tako daleč na jugu Italije, smo šli še na izlet v Rim, Neapelj in otok Capri ter v Pompeje. Skupaj smo obiskali pokopališče padlih zavezniških vojakov v 20 km oddaljenem mestu Anzio v pokrajini Lazio. Kopali smo se v plitvem morju in preživeli lepe dneve na mivkasti plaži (lungomare).

 

Isto leto so v avgustu Lidio in Liliana Porcelli ter otroci Nadja, Leonardo (Leo) in najmlajši sin Andrea skupaj z nami dopustovali v Novigradu, ko so imeli otroci počitnice. Porcellijevi so prihajali k nam na obisk v Ljubljano in na Šared nad Izolo, mi pa smo hodili k njim v Castellamonte. Leta 1975 so prišli na novoletni dan za nekaj dni v Ljubljano Lidio z Liliano in njeni sestri Renata in Tereza z možema. Poleti 1978 smo skupaj taborili v Boriku pri Zadru. V Castellamonte smo šli tudi z Alenkinimi starši. V veliki dnevni sobi so priredili srečanje petih sester Lovato z možmi in otroki. S Porcellijevimi smo šli na obisk k moji mami in trem sestram v Novo mesto. Leta 2000 smo izpolnili željo Liliane in obiskali Brezje.

 

Na poti k prijateljem Porcelli ali ob vrnitvi smo obiskali vrsto mest: Piso, Firence, Volterra, Viareggio, Bergamo, Lago di Como, Verona, San Bernardo nad dolino Aosta, Monako, Nica. Ko sva sama z ženo pozneje potovala v Castellamonte, sva si ogledovala kraje in pokrajino ob avtocesti. Tako sva spoznala vinorodno območje Soave in gričevnato področje z vinogradi ob Lago di Garda v provinci Verona. Pridelujejo odlično rdeče vino Bardolino po kraju Bardolino. Od tedaj imamo doma belo vino iz vinske kleti Soave in Bardolino. V Veroni sva v Areni gledala operi Aida in Othelo.

 

En mesec je Leo Porcelli preživel pri naju v Denverju, Kolorado, kjer sva bila z ženo v jesenskem semestru 1989 na Univerzi v Denverju. Tam so Jan McCubbrey, Ron Kucic in žena Alenka pomagali, da je Leo videl čim več stvari, ki so bile zanimive za študenta arhitekture pred diplomo. Na primer, obiski domov prijateljev, gradnja stanovanjskega naselja na robu Denverja. Ko sta bila Jan in Don McCubbrey v avgustu 1997 v Evropi, smo skupaj obiskali družino Porcelli v Castellamontu.

 

Obiski pri Porcellijevih so bili koristni za spoznavanje italijanske kuhinje. Nekaj vrst hrane smo hitro prenesli v svoj dom. Na primer, paradižnikovo omako za testenine (rekli smo ji »sugo di Liliana«).

 

Obiski so se vrstili naslednjih štirideset let in se še nadaljujejo. V obeh smereh zdaj potujejo otroci in vnuki. Kadar smo pri Porcellijevih v Ivreji, Piemonte, kamor sta se Lidio in Liliana preselila pred nekaj leti, pogosto obiščemo tudi dolino Aosta, ki se konča pri Ivreji. Leo Porcelli in žena Monika sta se v avgustu 2025 udeležila poroke vnuka Petra z Nino.

 

Med srečanji smo se priučili italijanščine, da smo se lahko pogovarjali; malo smo si pomagali z angleščino. Najina sinova Marko in Primož sta od otroštva govorila s Porcellijevimi otroki, zato nimata težav s pogovorno italijanščino. Pred leti pa sva z ženo ugotovila, da bi bilo prav, da znanje jezika izboljšava. Zato sva šest let hodila na Univerzo za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani – italijanski jezik v skupini Katarine Koren. Z njenim razredom smo imeli vrsto imenitnih izletov v severno Italijo.

 

Sodelovanje je prepletlo življenje obeh družin. Veliko lepega smo doživeli skupaj. Ker smo eden drugemu odprli vstop v družino, v dom in celo k sorodnikom, smo spoznali, kako ljudje živijo. Brez tako pristnih prijateljskih povezav bi to ne bilo mogoče.

 

 

 

 

 

Novoletno srečanje zaposlenih v podjetju Commerce Ljubljana, Magistrat Ljubljana, december 1967. Sektor kemija. Z leve proti desni: Jože Marinko, direktor, Marija Bajec – Trotovšek, Jože Gričar, Vida Vozel –Štrubelj, Janez Rozman, Vera Ravnikar.

 

 

 

 

Družina Lovato, Borgo Sabotino, Latina, julij 1973.

Z leve proti desni: Primož, Jože in Alenka Gričar, sin Renzo, stric Nino, teta Gina Lovato s hčerjo, soseda.

 

 

 

Družina Porcelli, Novigrad, avgust 1973.

Z leve proti desni: Alenka Gričar, Nadja in Lilijana Porcelli, Primož in Marko Gričar, Lidio Porcelli. Spredaj Andrea in Leo Porcelli.

 

 

Obisk pri družini Porcelli, Castellamonte, junij 1974.

Z leve proti desni: Liliana in Lidijo Porcelli, Jože Gričar (in Andrea Porcelli), Mauri (z Veroniko) in žena Tereza.

 

 

Sestre Lovato na obisku v Ljubljani,  4. 1. 1975.

Z leve proti desni: Luciana, Renata, Tereza, Liliana. V sredini Mauri in Jože.

 

 

 

Kamp Borik pri Zadru, julij 1978.

Z leve proti desni: Alenka Gričar, Liliana in Andrea Porcelli, Marko Gričar, Renata in Veronika Vergano, Primož Gričar, Andrej Kotnik, Vida Kotnik, Jože Gričar, Antonio Vergano.

 

 

 

Lidio in Liliana Porcelli na obisku v Žibršah, Logatec, september 1978.

 

 

 

Družina Porcelli na obisku na Šaredu, Izola, avgust 1984.

Z leve proti desni Jože Gričar, Lidio, Andrea, Leo in Liliana Porcelli, Alenka Gričar, Nataša Radović, Pavla Slamnik.

 

 

Družina McCubbrey, Foothills Drive South, Golden, Colorado, september 1989.

Z leve proti desni: Donald J. McCubbrey, Alenka Gričar, Leo Porcelli.

 

 

 

Castellamonte, Torino, avgust 1997.

Z leve proti desni: Lidio in Liliana Porcelli, Don McCubbrey, Leo Porcelli, Alenka Gričar, Jan McCubbrey.

 

 

Torino, Julij 2000.

Z leve proti desni: Liliana Porcelli, vnukinja Julia, Alenka Gričar, Lidio Porcelli.

Študijsko potovanje podiplomskih študentov ekonomske fakultete v Sovjetsko zvezo in na Japonsko, 20. april–9. maj 1974

 

 

Potovanje v nekdanjo Sovjetsko zvezo in na Japonsko je bilo za vas v času hladne vojne gotovo nekaj posebnega, izziv dovolj zanimiv. Kako ste doživeli to potovanje, kakšne vtise ste prinesli domov?

 

Jože: Pisalo se je leto 1970, ko sem se v oktobru vpisal v drugo generacijo podiplomskih študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani v 2-letni podiplomski program Organizacije in poslovne politike. Ustanovitelj in dolgoletni vodja programa je bil profesor dr. Ivan Turk. Program je bil izvajan v sodelovanju z Univerzo Indiana v Združenih državah Amerike. Slušatelji te generacije smo imeli pri osmih predmetih (od šestnajstih) profesorje iz Indiane; vse izpite pa smo opravljali pri profesorjih ekonomske fakultete. Sestavni del programa je bila najavljena strokovna ekskurzija ob koncu študija, brez navedbe, kdo in kako jo bo organiziral.

 

Zadnji v programu študija te generacije je bil predmet Vedenje potrošnikov pri profesorju dr. Stanetu Možina, ki so ga slušatelji poslušali ob petkih popoldne in sobotah dopoldne v maju/juniju 1972. Proti koncu predmeta v petek popoldne so imeli slušatelji v odmoru sestanek, na katerem so vnovič razpravljali o tem, kam bi šli na ekskurzijo. Ideje so bile Beograd, Kosovo, Dunaj, Pariz, do poenotenja pa ni prišlo. Eden izmed sošolcev, ki je že vnaprej izjavil, da na ekskurzijo ne bo šel, je iz zadnje vrste zdolgočaseno zaklical: »Jaz vam povem, kam pojdite.« Sošolci so ga pogledali in čakali na predlog. »Na Japonsko pojdite!« jim je zaklical. Sledil je sproščen smeh. Nato se je mirno oglasil dr. Možina, ki je sedel za katedrom in čakal, da se sestanek konča. »Zakaj pa ne!?« je rekel. Ko je videl začudene obraze, je dodal: »Pred nekaj tedni sem se vrnil z Japonske. Povem vam, na Japonskem je veliko zanimivega videti.« Sledila je tišina. Nato je dodal: »Če bi šli, bi vam pomagal organizirati strokovno potovanje.« In pri tem je ostalo: slušatelji so vzpostavili odbor za organiziranje strokovnega potovanja in profesor Možina je pomagal.

 

Potovanje je predstavljalo izjemno priložnost za neposredno spoznavanje gospodarskih, družbenih in tehnoloških sistemov obeh držav. V času hladne vojne, ko so svet delile močne politične in ideološke meje, je bilo tovrstno potovanje za mlade ekonomiste še posebej dragoceno. Študenti so v Sovjetski zvezi lahko spoznavali značilnosti planskega gospodarstva, model socialistične industrije, organizacijo trga in vlogo države v ekonomiji. Na Japonskem pa so imeli priložnost videti enega najbolj dinamičnih kapitalističnih gospodarskih čudežev tistega časa – visoko stopnjo industrializacije, tehnološki napredek, inovativne proizvodne procese in hitro gospodarsko rast.

 

O potovanju je skupina sestavila Poročilo o obiskih in posvetovanjih skupine študentov podiplomskega študija z ekskurzije po Sovjetski zvezi in Japonski v času od 20. aprila do 9. maja 1974. Poročilo v obsegu 116 strani je sestavljeno po stenografskih zapiskih. Sestanek za pripravo poročila je bil na ladji Baikal na poti od Jokohame do Nahodke 4. 5. 1974. Sklepni sestanek za pregled poročila in dogovore za njegovo posredovanje medijem je bil 24. 5. 1974 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poročilo je uredila Vida Potočnik.

 

Skupina

 

Gabrijela Dedek, Marta Dolamič, Pavel Dolar, Dovžan, Tone Glavan, Ivan Gorenc, Jože Gričar, Harald Karner, Tine Kokalj, Kavčič, Janez Košak, Milan Lovrenčič, Stane Možina, Asim Pervis, Marija Šoster, Vida Potočnik, Vito Šoukal, Jure Toplak. V skupini so bili: dva glavna direktorja, en finančni direktor, osem direktorjev marketinga, pet članov s področja računalniške obdelave podatkov, predstavnica politične organizacije, profesor. Skupina je nastopala v dveh funkcijah: kot podiplomski študenti in kot poslovneži. Skupino je na Japonskem ves čas spremljal gospod Maki, predstavnik turistične agencije, ki je organizirala prevoze in bivanje.

 

Na sestanku na vlaku iz Nahodke v Habarovsk v pacifiškem delu Sovjetske zveze ob mejni reki Amur, ko so se 6. 5. 1974 polni vtisov z obiska na Japonskem vračali domov, so se člani skupine dogovorili, da bo naslednja ekskurzija na Kitajsko. Zares je bila ob koncu leta 1978.

 

Obiski

 

Moskva

Prihod z letalom Aeroflot iz Ljubljane in Beograda, Hotel Rossija

Blagovnica GUM, Leninov mavzolej, Stalna razstava dosežkov sovjetskega gospodarstva/paviljon računalniške tehnike

 

Odhod z letalom v Habarovsk

Habarovsk, Hotel Centralnaja

Tovarna AmurKabel, Inštitut in fakulteta za železniški promet, Pokrajinski muzej

 

Odhod z vlakom v Nahodko in nato z ladjo Baikal v Jokohamo

Prihod v Jokohamo, vožnja v Tokio, Hotel Ginza-Dai-Ichi

Honda Motor Corp. Ltd., Jugoslovansko veleposlaništvo v Tokiju, Miji Park, Tokyo Tower, Asakusa Shrine, Blagovnica Tasaki Pearls, Razstava Modern Living, Blagovnica Seibu, Japan Management Association

 

Osaka (vožnja s super expres vlakom Hikari)

Sumitomo MetalInduastries Ltd., Suntory Ltd. Katsura Factory, Kyushu University

 

Nara, ogled

 

Odhod v Jokohamo in pot z ladjo Baikal v Nahodko. Potovanje z vlakom iz Nahodke v Habarovsk, Hotel Daljnij Vostok

Tovarna pohištva

 

Potovanje z letalom v Moskvo

Moskva, Hotel Beograd

Kremelj, Panorama »Borodinska bitka«, Opera Knez Igor v Skupščinski dvorani v Kremlju

 

Potovanje z letalom Aeroflot v Beograd in Adria Airways v Ljubljano

 

Nekaj opažanj

 

V Sovjetski zvezi je bilo opazno večplastno vodenje v podjetjih, kjer so imeli odločujoč vpliv partija in komsomol ter sovjetska mladina. V obiskanih organizacijah sta bila opazna togost in počasnost. Vse dejavnosti so načrtovane daleč vnaprej, kar se odraža na več načinov. V Tovarni pohištva v Habarovsku, kjer so delali lakirano pohištvo (spalnice AMUR in dnevne sobe USURI) v rjavi in črni barvi, so povedali, da občasno dajejo predloge za izboljšave inštitutu za pohištvo v Moskvi. Ta jih zbere in posreduje ministrstvu, da bi jih upošteval v načrtu, ki ga naslednje leto posreduje tovarni v Habarovsk. Ta se sestavlja za pet let, spremembe so mogoče tri mesece pred začetkom leta. Prodajne cene so določene, vsa prodaja gre prek podjetja RUSMEBILTOR. V blagovnici v Moskvi so na oddelku moške obutve nudili samo visoke čevlje v črni ali rjavi barvi.

 

Vodička v Moskvi nam je razlagala, da imajo v Sovjetski zvezi najboljši zdravstveni sistem na svetu. To nas je presenetilo, saj so nam govorili, da imamo najboljši zdravstveni sistem na svetu v Jugoslavij. Pri njej je bilo mogoče menjati marke ali dolarje za rublje po ugodnejšem tečaju, kot je bil v hotelu. Njen tečaj pa ni bil primerljiv s tečajem v menjalnici Bolafio v Trstu, kjer smo rublje kupili po tretjinski ceni uradnega tečaja v Ljubljani. V hotelu je bila na začetku hodnika v vsakem nadstropju dodatna receptorka, ki je imela pregled nad hodnikom.

 

Zelo drugačne razmere so bile na Japonskem. Opazili smo veliko zavzetost za delo, prizadevanje za izpolnitev poslovnih načrtov podjetja in skromnost. Opaziti je bilo, da v organizacijah brenči od zavzetosti za izboljšave. Za spodbujanje predlogov zaposlenih so imeli vzpostavljene sisteme nagrajevanja. V tovarni Honda so povedali, da so nagradili predlog za zamenjavo vrtnic ob tovarniški hali, da bi bila barva vrtnic bolj skladna z barvo zidu. Nagrade so šle od 300 jenov navzgor, največja možna nagrada je bila 10-dnevno potovanje v Evropo.

 

Tovarno Honda smo obiskali v soboto. V pogovoru smo z veseljem povedali o dosežku, da se v naših organizacijah ob sobotah več ne dela. Vemo, so rekli, ampak mi imamo veliko naročil, pa je treba delati tudi ob sobotah.

 

Na razstavi The Moderen Living smo si lahko ogledali montažno vrstno hišico. Kuhinja je bila majhna in preprosta, spalnica je bila v velikosti večje postelje. Pohištva v spalnici ni bilo. Postelja je bila zvita blazina, ki je čez dan spravljena v vzidani omari.

 

V nedeljo, 28. 4. 1974, smo bili med ogledom Tokia sredi velike demonstracije. Vse ulice so bile polne ljudi, naša skupina je iz množice izstopala, ker smo bili vsaj za glavo višji od drugih. Vprašali smo, za kaj demonstrirajo. »Borimo se za svoje pravice ob prihajajočem prazniku dela,  1. maju,« so rekli. Ampak prvi maj bo šele čez tri dni, smo se čudili. Seveda, so nam odgovorili, vendar samo v nedeljo lahko demonstriramo, ker med tednom ne bo časa, ker imamo veliko naročil, veliko dela.

 

Opazili smo, da mleko dostavljajo do hiš v vračljivi stekleni embalaži. Pohvalili smo se, da je tudi pri nas bilo tako, da pa smo to poenostavili s plastično embalažo. Mi si tega ne moremo privoščiti, so rekli, imamo malo prostora in ne bi imeli kam z odpadlo plastično embalažo.

 

Na veleposlaništvu Jugoslavije v Tokiu so poudarili nekaj značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri presojanju delovanja in uspešnosti Japonske (Poročilo, str. 47–69).

 

• Usklajenost japonskih podjetij pri navezovanju stikov s partnerji v drugih državah (dogovor o tem, katero podjetje bo izstavilo ponudbo kupcu v tujini).
• Resnost in poštenost v odnosih s partnerji.
• Veliko časa za pripravo posla in velika hitrost pri njegovi izvedbi.
• Izobraževanje usmerjeno v praktično uporabna znanja.
• Dobra izobrazba zaposlenih (besede »nekvalificiran« ne poznajo).
• Uveljavljenost skupinskega dela.
• Navezanost na delodajalca – podjetje ali ustanovo (fluktuacije kadrov ne poznajo).
• Gotovost zaposlitve (zaposlenega ni mogoče odpustiti).
• Oseba, ki se upokoji in ostane v podjetju, prejema pokojnino in plačo.
• Zavest, da stavke vsem samo škodijo.

 

Na Japonskem je bilo zares kaj videti in slišati. Kaj od zapisanega je aktualno in uporabno tudi po dobrih petdesetih letih?

 

 

 

 

Skupina podiplomskih študentov v Tovarni Honda, 27. 4. 1974.

 

 

 

 

 

 

Študijsko potovanje podiplomskih študentov na Kitajsko, 19. november–10. december 1978

 

Kitajsko odpiranje svetu na kitajsko socialistični način vas je ujelo v sedemdesetih letih prejšnjega tisočletja kot nadobudnega študenta podiplomskega študija ekonomije. S skupino kolegov ste sestavili pismo pobude za obisk Kitajske in po daljšem čakanju prejeli pozitiven odgovor. O tem so poročali takrat tudi jugoslovanski mediji, saj ste prehiteli siceršnjo togo partijsko zadržanost in odprli vrata novemu sodelovanju.

 

Študijsko potovanje skupine podiplomskih študentov na Kitajsko od 19. novembra do 10. decembra 1978 je bilo povezano s prelomnim trenutkom v sodobni kitajski zgodovini. Obisk se je zgodil tik pred uradno uvedbo ekonomske reforme in politike odprtosti, ki jo je naznanil Deng Šjaoping decembra 1978 na 3. plenarnem zasedanju 11. Centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske. Deng Šjaoping je že gradil podporo za reforme, ki so uradno zaživele decembra 1978. To je bil čas obračunavanja s »tolpo štirih«, ki je bila kriva za vse, kar v preteklosti ni bilo prav. Potovanje je sovpadalo z začetkom velikega preobrata v kitajski ekonomski politiki – prehod iz centralno planskega sistema v bolj tržno usmerjeno gospodarstvo. Tedaj so se oblikovale prve ideje o »socializmu s kitajskimi značilnostmi«. Takšna potovanja so predstavljala enega prvih korakov Kitajske k odpiranju po desetletjih izolacije.

 

V skupini so bili študenti podiplomskega študija Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so želeli spoznati razmere na Kitajskem. Za to potovanje so se odločili na delovnem sestanku na vlaku iz Nahodke v Habarovsk v pacifiškem delu Sovjetske zveze, ko so se 6. maja 1974 polni vtisov z obiska na Japonskem vračali domov. Po vrnitvi z Japonske je bil spomladi 1974 v Ljubljani vzpostavljen odbor za priprave potovanja na Kitajsko. V imenu Društva podiplomskih študentov EKO je bilo poslano pismo na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Potem je skupina čakala na odgovor. Čakala je dolgo. Štiri leta.

 

Skupina

 

Frančiška Dedek, Marta Dolamič, Pavle Dolar, Janez Gabrijelčič, Alenka Gričar, Jože Gričar, Štefan Kadoič, Harold, Karner, Valentin Kokalj, Milan Lovrečič, Stane Možina, Vida Potočnik, Marija Šoster, Vito Šoukal, Jure Toplak, Marjana, Ljudmila Urbancl

 

Predsedniki odborov potovanja

 

Organizacija potovanja: Jože Gričar

Študijski del: Harold Karner

Strokovno vodstvo: Stane Možina

Uredništvo poročila: Vida Potočnik

Obračun stroškov: Milan Lovrenčič

Blagajna: Marija Šostar

 

Program obiskov je bil zelo bogat. Vključeval je obiske od dveh do štirih organizacij vsak dan. Skupino so ves čas spremljale tri osebe: prevajalec v srbski jezik Šin Čin Čen, ministrstvo za zunanje zadeve (pred tem je bil na veleposlaništvu v Beogradu), njegov pomočnik Liv Sin Cjuan, Radio Peking (pozneje je bil kulturni ataše na Veleposlaništvu v Beogradu), in Cin Djin, Združenje za mednarodno prijateljstvo. Vsi prevozi v mestih in med mesti so bili organizirani brez zastojev. Ob večerih so bili organizirani bogati sprejemi.

 

Seznam obiskov

 

Peking

 

Inštitut za industrijsko ekonomiko, Akademija za družbene vede, Inštitut za proučevanje svetovnega gospodarstva. Sprejem v Hotelu Peking, Kitajsko narodno združenje za mednarodno prijateljstvo, podpredsednik Že Ban Tin

 

Kitajsko združenje za pospeševanje zunanje trgovine, ogled Zimske palače in Prepovedanega mesta, Pekinška opera

 

Veliki kitajski zid, Dolina kraljev in grobnica dinastije Ming, Letna palača, dramsko gledališče

 

Podzemsko zaklonišče, sprejem, kitajska vlada, podpredsednik Kang Shih-en, pogovor s kitajskimi ekonomisti o jugoslovanskem gospodarskem sistemu, Ekonomska fakulteta Univerze v Pekingu

 

Kombinat za predelavo lesa, mavzolej predsednika Maa Ce Tunga, Narodni muzej, sprejem v Zimski palači, Akademija za družbene vede, podpredsednik Juj Kuan Juani

 

Nanking

 

Mestno združenje za mednarodno prijateljstvo, most na reki Jangcekjang, razstava cvetlic, sprejem, Stalni revolucionarni komite province Kjingsu, podpredsednik Lju Lin

 

Tovarna radijskih aparatov, dislociran obrat tovarne radijskih aparatov za velike antene, ogled prve Mingove grobnice, Mavzolej Sun Jat Sena, kulturno umetniška prireditev

 

Suo Čou

 

Tovarna svile, sprejem, Kitajsko narodno združenje za mednarodno prijateljstvo mesta Suo Čou, podpredsednik Hu Djin Cin in člani mestnega sveta za načrtovanje

 

Inštitut za proučevanje dekorativne obdelave svile Šanghaj, stalna razstava industrijskih izdelkov, veleblagovnica in razgovor o organizaciji trgovine, komuna Ma Lu v predmestju, pogovor z ekonomisti o jugoslovanskem gospodarskem sistemu, tovarna koles, sprejem, Komite za načrtovanje mesta Šanghaj, predsednik Tun Dja Ban

 

Kanton

 

Pristanišče na reki Van Pu, Park mrtvih junakov in razstava krizantem, bolnišnica, tovarna za rezbarjenje slonove kosti, tovarna strojev, otroški vrtec, sprejem, Mestni revolucionarni svet mesta Kanton, predsednik

 

Hong Kong

trgovine in pristanišče

 

Bangkok

Inštitut za upravljanje podjetij v družbeni lastnini

 

New Delhi

Mesto New Delhi, vas v bližini New Delhija

 

Vrnitev v Ljubljano prek Frankfurta

 

O potovanju so udeleženci izdali 85-stransko poročilo. Za vsak obisk sta bila v naprej določena dva zapisnikarja, ki sta morala zapis o obisku naslednji dan oddati urednici poročila Vidi Potočnik.

 

 

 

Nekatera opažanja

 

Skupina je iz Beograda prek Karačija (oskrba z gorivom) do Pekinga potovala z novo vzpostavljeno linijo letalskega podjetja Jugoslovanski Aero Transport – JAT. Po pristanku na letališču v Pekingu v nedeljo zvečer je skupina imela večerjo v največjem za njih rezerviranem Hotelu Peking. Hrano so naročali po jedilniku. Zaradi nepoznavanja kitajske hrane se je večina odločila za dunajski zrezek, kar so dobro poznali. Že naslednji dan so začeli spoznavati bogastvo in pestrost kitajskih jedilnikov. Hrane ni bilo treba naročati, vse je bilo pripravljeno.

 

Pred večerjo so si ogledali izložbe v stavbah v bližini hotela. V izložbi so videli tudi steklenice kitajskega piva in ceno. Ko so pivo naročili pri večerji, so ugotovili, da je cena enaka tisti v izložbi. Z začudenjem so vprašali natakarja, kako je mogoče, da je enaka cena v tako razkošnem hotelu. Odgovor je bil preprost: pivo v trgovini je enako pivu v hotelu. Zakaj bi bili ceni različni? To je nakazalo, da so prišli v precej drugačen svet.

 

Četrti dan bivanja v Pekingu je bil sprejem vseh članov skupine pri enem izmed podpredsednikov kitajske vlade Kangu Ših-enu. Skupini je govoril od 10.30 do 13.15. Miro Benedejčič, predstavnik Gospodarske zbornice na veleposlaništvu, ki je veliko pomagal pri organiziranju obiska na Kitajskem in je bil prisoten na tem sprejemu, je rekel, da nečesa podobnega še ni doživel. Da podpredsednik kitajske vlade sprejemu nameni skoraj tri ure! Bistvo njegovega sporočila je bilo opozorilo skupini, naj upošteva, da je tisto, kar bodo videli med obiski v organizacijah, »prejšnja Kitajska«. Za »novo Kitajsko«, kakršna je v vodstvu države že dogovorjena, da v teh organizacijah sploh še nič ne vedo.

 

O sprejemu je še isti dan poročala kitajska tiskovna agencija Šinhua. Poročilo je povzela Jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug. O obisku skupine jugoslovanskih ekonomistov na Kitajskem je naslednje jutro poročal Radio Ljubljana v poročilih ob 5.00. Nato so se sprožila vprašanja o tem, za kakšno skupino gre, kdo so člani skupine, kdo je skupino sestavil, kdo v Beogradu kaj ve o tem.

 

Med neformalnimi pogovori med potovanjem z enim izmed treh kitajskih spremljevalcev so člani skupine izvedeli, kako je prišlo do organiziranja obiska skupine na tako visoki ravni in s tako bogatim programom. Josip Broz Tito, predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije, je z delegacijo obiskal Kitajsko od 28. avgusta do 9. septembra 1977. Po njegovem obisku so na Kitajskem vzpostavili Društvo kitajsko-jugoslovanskega prijateljstva in imenovali predsednika, ki je začel iskati načine, kako se stvari lotiti. Med pregledom arhiva prejetih pisem so našli tudi pismo Društva EKO iz leta 1974. Prek veleposlaništva v Beogradu so s teleksom Društvu EKO spomladi 1978 poslali vprašanje, ali je še zainteresirano za obisk Kitajske. Po potrdilnem odgovoru so poslali drugi teleks z vprašanjem, ali skupina lahko pride na Kitajsko v novembru tistega leta. Sporočili so ceno za izvedbo programa obiska za osebo, ki je vključevala vse stroške bivanja in potovanj na Kitajskem. Potne stroške do Kitajske in nazaj krije skupina. Nato so priprave stekle, v Društvu EKO so se v nekaj dneh vse dogovorili. Skupina je povabila profesorje fakultete, ki so predavali v dvoletnem podiplomskem programu. Prejeli so samo en odgovor: obisk bo zanimiv takrat, ko bo prejeto osebno vabilo s Kitajske in bodo kriti vsi stroški. Skupina je skladno s prejetim programom prispela v Peking v nedeljo, 19. 11. 1978.

 

Obiski so pokazali, da se Kitajska želi pospešeno odpirati, zato išče stike za sodelovanje. Ustanavljali so društva prijateljstva z drugimi državami. V vseh ustanovah in podjetjih je bilo opaziti vpliv komunistične partije, ki je bil zagotovljen s kadrovsko zasedbo. Na primer, dekan ekonomske fakultete je bil oficir.

 

Razlikovanje skupin ljudi je bilo opazno. V organizacijah in na ulicah je bilo opaziti tri prevladujoče barve oblek. Največ je bilo modrih za delavce, partijski funkcionarji so imeli črne, vojaki zelene obleke. V vseh obiskanih mestih so bile trgovine (Friendship Store), v katere so lahko vstopali samo tujci in vladni predstavniki.

 

Tako potovanje je skupina podiplomcev lahko organizirala, ker so kot študenti dobro sodelovali med študijem in v letih po končanih predavanjih. Gradili so na pridobljenih izkušnjah potovanja na Japonsko spomladi 1974. Ugodna okoliščina je bil interes kitajske vlade, da z obiskom te skupine pokaže dejavnost društva za prijateljstvo obeh držav.

 

Potovanje je izredno obogatilo izkušnje udeležencev. S svojo dejavnostjo so kazali odprtost za nove ideje, navezovanje stikov in sodelovanje. Širili so dober glas o svoji domovini in univerzi, na kateri so zaključevali podiplomski študij.

 

Razgovore v obiskanih organizacijah so poleg profesorja Možine vodili posamezni študentje glede na svoje specialnosti (poslovne izkušnje, zaposlitve). Po obisku so pripravili poročilo o razgovoru. Podiplomci so se s poročilom zahvalili svojim organizacijam, ki so jim priznale študijski dopust in krile stroške šolnine magisterija in financirale strokovno potovanje. Zahvalili so se profesorjem podiplomskega študija. Zahvalili so se Zavodu socialistične republike Slovenije za mednarodno, znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje – ZAMTES, ki je omogočil, da so kupili dolarje po uradnem tečaju za kritje stroškov potovanja. S poročilom so se zahvalili tudi velikemu številu predstavnikov organizacij, s katerimi so se lahko srečali na Kitajskem. S poročilom so dokumentirali, kaj vse so podiplomci sposobni narediti, in pokazali, kako široko so lahko odprta vrata organiziranim skupinam študentov, ki že začenjajo življenjsko kariero.

 

 

Skupina podiplomskih študentov na sprejemu pri podpredsedniku kitajske vlade Kangu Ših-enu v Pekingu, 23. 11. 1978.

 

 

Skupina podiplomskih študentov na mostu čez reko Jangcekjang v Nankingu, 25. 11. 1978.

 

 

Skupina podiplomskih študentov pred pagodo v bližini Šanghaja, 28. 11. 1978.

 

 

 

Liv Sin Cjuan, kulturni ataše, Veleposlaništvo Kitajske v Beogradu. Spremljevalec med obiskom na Kitajskem leta 1978.

Obisk v Ljubljani, november 1982.

Z leve proti desni: Gabrijela Dedek, Liv Sin Cjuan, Alenka in Jože Gričar.

 

Organiziranje procesov: seminar Kolinska

 

 

Seminar s študenti v tovarni Kolinska je koristil vsem. Tudi vam, saj ste v praksi s študenti našli rešitve, ki so pospešile produkcijski krog.

 

Resnično, zelo koristno sodelovanje, s katerim se je vredno spoznati.

 

Sistemski inženiring

 

Z vprašanji glede organizacije sem se prvič srečal pri predmetu Teorija organizacije pri profesorju Filipu Lipovcu, ki nam je na uvodnem predavanju 3. letnika na ekonomski fakulteti (1963) povedal, da ima beseda organizacija tri pomene: teoretska disciplina, organiziranje dejavnosti in ciljno usmerjena skupina ljudi. Veliko pozneje sem prek računalniškega programiranja zaznal razliko med postopki in procesi. Še pozneje sem začel spoznavati pomen organiziranja procesov z uporabo metodologije sistemskega inženiringa. Imel sem priložnost, da to vse povezujem in preučujem z razvijanjem predmeta Analiza in projektiranje organizacijskih sistemov, ki sem ga predaval 25 let.

 

Leta 1970 smo v zastopniškem podjetju Commerce Ljubljana uvajali računalniško spremljanje konsignacijske prodaje. Konsignacija je uvoženo blago v lasti pošiljatelja (principala), ki še ni carinjeno. Čaka v skladišču konsignatarja kot nosilca konsignacijskega skladišča pod nadzorom carinarnice. Enkrat na mesec je konsignatar vso prodajo meseca brez carinskega pregleda prijavil carinarnici s carinsko deklaracijo in plačal carino za prodano blago minulega meseca ter o prodaji obvestil principala. Principal je občasno v dogovoru z zastopnikom obnavljal zalogo. Možnost prodaje prek konsignacije je bila zelo koristna za gospodarstvo države, ker se je skrajšal čas dobave, saj je blago čakalo v skladišču v državi in bilo kupcu na voljo takoj brez carinskega postopka. Med petdesetimi konsignacijami podjetja Commerce je bila tudi tista za blago podjetja Ciba-Gejgy AG v Baslu, Švica (kmetijska zaščitna sredstva).

 

Za preučevanje čim boljše podatkovne povezave s principalom sem imel priložnost za tri dni obiskati podjetje Ciba-Geigy, kjer so mi pripravili bogat program, ki je vključeval ogled skladišča in odpremnega oddelka ter pogovore z več ljudmi (prodaja, skladiščno poslovanje, računalniška obdelava podatkov). Med drugim tudi eno popoldne z vodjo načrtovanja organizacije (organizational design). Rekel je, da je njegova naloga razmišljati o prihodnji organiziranosti podjetja. Omenil je, da uvajajo logistiko kot nov način blagovnega poslovanja, ki povezuje vhodne in izhodne blagovne tokove; nabavno in prodajno skladišče pod isto streho. Pri tem jim je pomagal profesor Donald Bowersox z Univerze Michigan State. Uvajanje novih stvari je zahtevno, je rekel, ker gre za spremembo mišljenja zaposlenih, kar ne nastane na hitro. Imela sva zanimiv pogovor, ki mi je odprl vrsto novih spoznanj o tem, kako v tako velikem in uspešnem podjetju gledajo na načrtovanje organiziranosti. Čez nekaj let mi je ljubeznivo pisal glede obiska. Sporočil mi je, da je v Švici izšla knjiga, ki me bo najbrž zanimala: Systems Engineering. Smernice za metodično izvajanje obsežnih načrtovalskih projektov. Walter Daenzer, izd., Švicarski zvezni tehnološki inštitut v Zürichu, Inštitut za management. Industrielle Organisation, ETH Zürich 1976/77. Takoj sem jo naročil. Res je bila zanimiva, od srca sem se mu zahvalil. Knjiga je prinesla evropskim razmeram prilagojen način reševanja zapletenih (kompleksnih) problemov, ki so ga v desetletju po drugi svetovni vojni razvili v ZDA. Walter Daenzer je to metodologijo prinesel v Evropo.

 

Sistemski inženiring (Systems Engineering) je interdisciplinarno področje inženirstva in inženirskega menedžmenta, ki se osredotoča na načrtovanje, integracijo in upravljanje kompleksnih sistemov skozi njihov življenjski cikel. Sistemsko inženirstvo v svojem bistvu uporablja načela sistemskega mišljenja za organizacijo tega znanja.

 

Seminarji za vodstva podjetij

 

Knjigo sem pokazal Sebastijanu Piskarju, kolegu s študija ekonomije, svetovalcu na Zavodu za organizacijo poslovanja – ZOP v Ljubljani, poznejšemu direktorju Zavoda. Menila sva, da je to »prava zadeva«, ki sva jo vzela za svojo. Organiziral je, da sva se udeležila enotedenskega seminarja o tej metodologiji na Inštitutu za management ETH. Spoznala sva, kako znanje o tej metodologiji posredujejo podjetnikom v Švici.

 

Pripravila sva prvi dvodnevni seminar o sistemskem inženiringu v Ljubljani, ki sva ga nato velikokrat ponovila kot štiridnevni seminar za vodstvene ekipe podjetij. Seminar je vsakokrat vodil direktor podjetja, ki je želel dobiti predloge sodelavcev za rešitev večjega problema, ki so ga imeli v podjetju. O problemu, ki naj bi ga štiri dni obravnavali udeleženci, smo se prej dogovorili z direktorjem. To je izostrilo usmeritev dela skupin na seminarju. Zadnje popoldne seminarja so tri ali štiri skupine udeležencev, sestavljene iz različnih področij podjetja, direktorju predstavile svoje zamisli rešitve problema s seznamom nalog, nosilcev in rokov. Povsem konkretno, praktično, usmerjeno v akcijo.

 

Pripravila sva delovno gradivo, ki je bilo po nekaj dopolnjenih izdajah zrelo za objavo knjige Sistemski inženiring. celostna sistemska metodologija za ustvarjalno reševanje problemov. Jože Gričar in Sebastijan Piskar. ZOP – Zavod za organizacijo poslovanja Ljubljana. Založba Moderna organizacija Kranj, 1988, 300 strani. Knjiga je bila gradivo za seminarje in učbenik pri predmetu Analiza in projektiranje organizacijskih sistemov, ki je obsegal 60 pedagoških ur. V seminarski nalogi pri tem predmetu so slušatelji z uporabo te metodologije naredili predlog rešitve izbranega problema v organizaciji za naročnika – lastnika problema.

 

Uporaba metodologije sistemskega inženiringa je slonela na preučevanju obstoječega procesa v organizaciji. Preučevani problem je bil razumljen kot rezultat neustreznega delovanja procesa, ki ga je treba spremeniti, da bi bil njegov izložek (output) skladen s pričakovanji prejemnika izložka. Za ponazoritev procesa medsebojno povezanih podprocesov je bilo takrat že mogoče uporabiti programe (orodja) za ponazarjanje (risanje) procesov, ki so prišli na trg v tistih letih. Študenti so tako orodje uporabili za izdelavo seminarske naloge. Ta način dela je bil dobro sprejet pri študentih ob delu, ki so imeli izkušnje s tem, kaj se v organizacijah dogaja.

 

Seminar Kolinska

 

S Sebastijanom Piskarjem sva razmišljala, kako uporabo metodologije čim bolj približati študentom rednega študija, ki še ne vedo, kaj se v organizacijah dogaja, kako se lotevajo problemov, kako urejajo medsebojne odnose. Šla sva na posvet k Vladimirju Češnovarju, pomočniku generalnega direktorja podjetja Kolinska Ljubljana (800 zaposlenih). Poznala sva ga s srečanj ekonomistov.

 

Vprašala sva ga, ali bi bilo možno, da sprejmejo študente, ki bi v skupinah v podjetju preučevali izbrani problem z vidika več medsebojno povezanih oddelkov. Seminarske naloge, ki bi jih naredili, bi na koncu predavanj predstavili v predavalnici predstavniku Kolinske, ki bi spremljal celoten seminar. Takoj je bil za to. Pristal je, da bo nastopal kot predstavnik podjetja, ker ga je zanimalo, kaj bi študenti lahko predlagali za rešitev problema, ki bi ga izbral. Med razgovorom se je pokazalo, da bo problem opredeljen tako: Čas od prejema naročila do predaje naročenega blaga kupcu je predolg. Kolinska je dostavljala blago kupcem z lastnimi kamioni.

 

Slušatelji so si oblikovali skupino, da je bilo olajšano njihovo sodelovanje v času treh tednov. Kolinsko so obiskali dvakrat. Po nekaj uvodnih predavanjih smo se za prvi obisk zbrali pred tovarno. V sejni sobi podjetja jim je predstavnik Kolinske predstavil podjetje in celoten prodajni proces. Nato smo si ogledali proizvodni proces v obratu. Po ogledu so skupine prevzeli vodje desetih sodelujočih oddelkov in vsak je v svojem oddelku skupini podrobneje razložili potek dela v oddelku in svoje poglede na skupni problem (predolg čas). Med drugim obiskom se je vsaka skupina samostojno srečala s svojim mentorjem. S plakati so predstavili, kako so razumeli problem in pokazali prve ideje možnih rešitev. Mentor jim je pomagal, da so bile zamisli študentov čim bolj skladne s stanjem v oddelku. Vsaka skupina je imenovala vodjo; vodje skupin slušateljev so v skupini vodij narisali celoten proces. Zagotavljali so, da so bili podprocesi vseh skupin sproti usklajevani s celotnim procesom. Na sklepnem predavanju v predavalnici (dva dopoldneva po tri ure) so skupine predstavniku Kolinske s plakati predstavile svoje zamisli. Predstavnik Kolinske je komentiral ugotovitve slušateljev. Za predstavitev so se slušatelji uredili, kot je primerno za poslovni sestanek. Fantom je bilo naročeno, da imajo suknjič in kravato.

 

Vsaka izmed desetih skupin je za končno predstavitev pripravila sedem plakatov: problem mentorja (problem, vzroki in posledice, predstavljeni s krogi), proces mentorjevega področja (členjen v podprocese, ponazorjene s pravokotniki), cilji reševanja problema, možne rešitve, vrednotenje možnih rešitev, predlagana rešitev, seznam nalog, nosilcev in rokov za uresničitev predlagane rešitve. Vsi plakati so bili obešeni hkrati, da se je dalo razpravljati o katerem koli koraku reševanja problema. Ves čas pa je visel tudi plakat celotnega procesa, da je bilo mogoče sproti presojati, ali je podproces skupine skladen s celotnim procesom. Veliko plakatov je bilo porabljenih za izdelavo osnutkov za predstavitve v predavalnici in pri mentorju ter za končno predstavitev. Potrebe po papirju so bile velike. Papir v velikosti A1 (plakati, uporabni na hrbtni strani) smo vsako leto dobili v tiskarni Gorenjski tisk Kranj.

 

Rezultat dela skupin prvega seminarja je bil dober. V začetku pa se je pojavila težava. Slušateljev nisem opozoril na uporabo izrazov proces in podproces v podjetju. To je bila moja napaka, ker nisem vedel, da je treba. To sem spoznal po obisku skupin pri mentorjih. Dan po obisku so bili na predavanju zadržani, ko sem jih vprašal, kako je bilo, kako so se lahko pogovarjali z mentorji. V zadregi so povedali, da v Kolinski nimajo procesov in podprocesov. Tam so izvedeli, da imajo sektorje in oddelke. V naslednjem letu sem to popravil. Mentorji so spoznali izraze proces in podproces, jaz pa sem se naučil, da sem slušatelje opozoril, da sistemski pristop pomeni drugačno videnje sektorjev in oddelkov.

 

Z rahlimi dopolnitvami je bil seminar izveden naslednje leto za naslednjo generacijo rednih slušateljev. Po koncu predstavitev druge generacije je Vladimir Češnovar predstavnik Kolinske povabil, da predstavniki vseh desetih skupin pridejo v Kolinsko in svoje zamisli s plakati predstavijo vodstvu Kolinske na posebni seji kolegija z generalnim direktorjem Lojzetom Deželakom, razširjeni z mentorji. To je bila velika čast in priznanje slušateljem, ki so se zares potrudili. Skupine so za predstavitev na kolegiju dopolnile celotno serijo svojih sedmih plakatov, pri čemer so upoštevale pripombe, ki so jih dobili na predstavitvi v razredu.

 

Po nekaj letih izvajanja seminarja smo v dogovoru s predstavnikom Kolinske način dela razširili z vključitvijo partnerske organizacije v seminar. To je bilo koristno tudi zato, ker je bilo slušateljev 4. letnika vsako leto več. Izbrano je bilo trgovsko podjetje Mercator Ljubljana kot pomemben kupec blaga Kolinske. Problem je ostal isti – predlog čas; v obeh organizacijah so mislili, da je to problem. V obe organizaciji so šle skupine, ki so delale na enoten način in dosežke ob koncu predavanj v predavalnici predstavile predstavniku Kolinske v dveh dopoldnevih po tri ure.

 

Na predstavitvi je skupina, ki je v Mercatorju preučevala problematiko v podprocesu prevzem blaga, poročala, da so v skladišču na prevzemnem mestu namestili tiskalnik za izdelavo etiket s črtno kodo za označevanje kartonov, ki so jih prejeli od Kolinske. Predstavnik Kolinske je predstavitev skupine prekinil z vprašanjem, zakaj to delajo. Zato ker na kartonih Kolinske ni etiket s črtno kodo, so pojasnili. To bomo uredili, je rekel. Naslednje dopoldne mi je telefoniral in povedal, da je bilo sporočilo skupine točno, da pa v Kolinski s tistim dnem na kartone že lepijo etikete s črtno kodo. Zdelo se mu je zanimivo, da je moral prek študentov izvedeti za težavo, ki so jo imeli v podjetju in nanjo nihče iz ene ali druge organizacije ni opozoril.

 

Koristi seminarja

 

O metodologiji sistemskega inženiringa smo se s slušatelji lahko pogovarjali na konkretnih primerih, na katerih so delali v podjetju, ne načelno. Težave opredelitve procesa glede na problem in členitve procesa v podprocese (sistemski pristop) so začutili praktično in postali dovzetni za vprašanje, kako to narediti. Spoznali so težavo usklajevanja povezanosti podprocesov na podlagi jasno določenih izložkov podprocesov (outputov). V razpravah v predavalnici so izmenjavali izkušnje o tem, kako je sodelovanje z naročnikom – mentorjem lahko tudi težavno.

 

Seminar Kolinska je bil za izvajanje predmeta zelo koristen. Študenti so delali v pravem podjetju v živo, srečevali so se z ljudmi in njihovi težavami in idejami, kako jih rešiti. Z večkratnimi predstavitvami so se učili, kako od problema prek ciljev postopno priti do predloga možnih rešitev in pri tem usklajevati medsebojno povezane podprocese s celotnim procesom. Odkrili so, da je proces lahko dober samo toliko, kolikor so dobri podprocesi. Spoznali so dinamiko oblikovanja procesov, ker se je bilo treba iz podprocesov vračati v skupni proces, ga dopolniti in se vnovič spustiti v svoj podproces. Slušatelji so se vadili predstavljati predloge vodstvu podjetja. Delili so si delo, da so pri predstavitvi sodelovali vsi člani skupine (3–4). En član skupine je bil vodja predstavitve, ki je vodil razpravo in povzel prejete predloge dopolnitev.

 

Pri Seminarju Kolinska so slušatelji reševali problem, ki jim je bil dan: Čas od prejema naročila do predaje naročenega blaga kupcu je predolg. Pri tem pa so se učili, kako na tak metodološko enak način reševati kateri koli problem, ki jim bo kot organizatorjem dan za reševanje, ko bodo zaposleni. To se je izkazalo kot zelo koristno že pri diplomah in magisterijih velikega števila študentov, ki so bili v tem seminarju. Pokazali so, da znajo poiskati naročnika diplome v organizaciji, ki ima problem in interes, da se ga slušatelj loti v diplomi ali magisteriju. Brez takega seminarja do vseh teh spoznanj in izkušenj ne bi znali priti.

 

Sodelovanje je bilo koristno tudi za Kolinsko, pomočnika generalnega direktorja in mentorje. Kot je povedal študentom, je bil zadovoljen, ker je prek njih dobil vrsto uporabnih idej. Opozoril jih je, da je težavo nekaterih mentorjev, da niso dovolj motivirani za delo, treba jemati z rezervo. Veliko delamo s podjetji v Švici, kjer so ljudje motivirani že samo s tem, da imajo delo v podjetju, jim je rekel. V celoti so slušatelji prispevali podjetju s širjenjem zamisli sistemskega pristopa in preizkušanja, kako praktično uporaben je.

 

Do takega uspešnega sodelovanja s Kolinsko je lahko prišlo zaradi sodelovanja s Sebastijanom Piskarjem. Da sva se o tem začela pogovarjati, je prispeval dvourni razgovor z vodjo načrtovanja organizacije v podjetju Ciba-Geigy. S pogledom na prehojeno pot izstopa beseda sodelovanje. Brez sodelovanja takega seminarja ne bi bilo.

 

Vpliv uporabe informacijske tehnologije na organiziranje procesov

 

Spodbude za uporabo sistemskega pristopa pri organiziranju procesov so prihajale tudi iz novih možnosti uporabe informacijske tehnologije. Računalniško izmenjavanje podatkov je omogočalo in izsiljevalo sistemski pristop. S tem smo se v Sloveniji ukvarjali od leta 1988. V letu 1990 je bil objavljen članek Prenova dela: Ne avtomatizirajte, izbrišite (Reengineering Work: Don’t Automate, Obliterate. Michael Hammer, Harvard Business Review, julij–avgust 1990). Ta članek je spremenil način gledanja na procese v organizacijah in pospešil spreminjanje organiziranosti organizacij v vse bolj digitaliziranih okoljih. Zgodba tega članka pa je zelo preprosta. Skupina predstavnikov tovarne avtomobilov Ford je obiskala tovarno avtomobilov Mazda. Zanimalo jih je, kako je mogoče, da imajo v primerljivem podjetju pol manj zaposlenih v računovodstvu kot v Fordu. V Mazdi so jim pokazali vse, razen oddelka za izstavljanje računov. Vprašali so, zakaj. Tega oddelka nimamo, so jim pojasnili predstavniki Mazde. Računov več nimamo. Saj jih ne rabimo. Rabimo naročila dobaviteljem sestavnih delov, da vedo kaj, kdaj in kam poslati. Dobavitelji pa rabijo plačilo za poslano blago; plačamo po tem, ko sestavni del vgradimo v avtomobil na tekočem traku. Cene so dogovorjene, vse je jasno. Kdo rabi račun? Mi ne in partner tudi ne, so rekli. Ta pojasnila so odmevala v podnaslovu omenjenega članka o prenovi dela: Ne avtomatizirajte nepotrebnih stvari. Zbrišite jih.

 

Na 3. konferenci o računalniškem izmenjavanju podatkov na Bledu 20. in 21. junija 1990 so prvič sodelovali referenti iz drugih držav: Etienne Drayfous, direktor informatike, Air France , Francija; Donald J. McCubbrey, profesor, Univerza v Denverju, Združene države, in Joseph Meyer, namestnik direktorja, Ciba-Geigy AG, Bassel, Švica.

 

Brez strahov, ki strah rode

 

V vaših spominih zaznavam na eni strani ustvarjalno disciplino ter strogost do sebe in svojih otrok v smislu nepopustljivosti na poti do cilja, na drugi strani pa naravnost kipite od liberalne demokratičnosti. Mar ni to protislovno?

 

Sin Marko, ki je kot zdravnik organiziral številna srečanja zdravnikov in drugih vrst strokovnjakov, mi je nekoč rekel zelo zanimiv stavek, s katerim je hotel umiriti strahove ljudi, da bodo z deljenjem svojih znanj tega izgubili: »Če povemo to, kar vemo, tega znanja ne izgubimo. Še vedno ga imamo.« Ta njegova misel mi je bila nemudoma zelo všeč. Odpravlja strahove, s kakršnimi so se ljudje ob stikih z novimi pogledi in razmišljanji srečevali od nekdaj. A kdor jih je zmogel preseči, je lahko zelo hitro napredoval. Saj je s svojo širino dobesedno odpiral vrata sodelovanju, brez katerega je posameznik pogosto ujet v svoj miselni krog, kar je podobno, kot da v jezero ni dotoka sveže vode iz pritokov. Takšno jezero se kmalu usmradi in podobno je tudi z nami. Le najbolj odprte duše ljudi so lahko vedno znova sveže in kot takšne omogočajo dostopnost znanj za kar največje število ljudi. Kajti le dovolj izobraženo človeštvo se bo zmoglo izogniti številnim pastem zatohle miselnosti in njenih strahov. Z deljenjem znanja lahko veliko damo, pri tem pa nič ne izgubimo. Zato so ljubosumna skrivanja znanj nedozorela in ne odpirajo veliko vrat v prihodnost. Preden se je internet uveljavil, je bilo treba to predhodno znanje deliti osebno, in kdor je to storil, je bil v prednosti. Le z dovolj odprtim pristopom, ki je imel v ozadju prav gotovo tudi izračun, se je lahko internet uveljavil kot množična platforma za izmenjavo zelo različnih vrst podatkov. Američani so s svojo prislovično odprtostjo in pionirskim duhom pri tem zaorali v ledino in tako tudi prvi prišli do sadov tega svojega poguma vstopanja v do takrat neznano.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kolinska Ljubljana

 

 

 

Vladimir Češnovar, pomočnik generalnega direktorja, Kolinska Ljubljana

 

 

 

Sebastijan Piskar, direktor, Zavod za organizacijo poslovanja – ZOP Ljubljana

 

 

 

Sistemski inženiring. Celostna sistemska metodologija za ustvarjalno reševanje problemov. Jože Gričar in Sebastijan Piskar, 1988, 300 strani.

 

Sistemski inženiring, celostna sistemska metodologija za ustvarjalno reševanje problemov. Jože Gričar in Sebastijan Piskar, 1988.

Model procesa oblikovanja želenega sistema: Koraki v procesu reševanja problema. Stopnje v oblikovanju želenega sistema, str. 112.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Alenkina zgodba: Oblikovanje oblačil in priprava kolekcij v Pletenini Ljubljana

 

 

 

 

Gospa Alenka, tako zelo vljudno ste prisotni ob strani svojega moža in ste mu, kot vse kaže, veliko več kot le opora. A ker ste vajeni pozornosti manekenk na modnih pistah, bi bilo prav, da se na teh straneh tudi vi sprehodite po pisti pozornosti bralca in bralke. Priprava kolekcije je od vas kot odgovorne oblikovalke novih kolekcij v Pletenini zahtevala tudi veliko organizacijskega smisla, veliko občutka za lepoto in skladnost. Je ta občutek prirojen ali ste si ga razvijala skozi študij, v praksi?

 

Alenka: Mislim, da je zahtevalo moje delo v Pletenini predvsem veliko duševne prisebnosti. S sodelavko sva obiskovali sejme mode po vsej Evropi, saj sva lahko le tako sledili modnim trendom v svetu. Nato pa sva navdahnjeni z novostmi spravljali nekatere v upravi Pletenine v obup. »Spet se jima je zmešalo!« so tarnali, saj je pomenila vsaka nova predlagana in zrisana kolekcija tudi nove delovne obveznosti za vse nas.

 

Jože: Zdaj ste odprli občutljivo temo občutka za lepo. Veste, pravega občutka za lepoto jaz niti nimam, a ga znam ceniti. Podobno, kot ima nekdo razvit posluh ter odlično igra neko glasbilo, medtem ko drugi tega posluha nima, a zna v igranju prve osebe uživati in jo občuduje. Tudi tukaj se z Alenko odlično dopolnjujeva. Je pa Alenkino delo prineslo informacijsko inspiracijo tudi mojemu delu.

 

Alenka: Spominjam se, da smo včasih ob predstavitvah nove kolekcije doživljali prave travme. Enkrat manekenke ni bilo pravočasno na oder, drugič ni sovpadalo nekaj drugega. Na neki res veliki modni reviji je med mojim organiziranjem oblek nastopajočih manekenk nenadoma stopil predme novinar z mikrofonom in me začel spraševati. Vendar nisem imela drobca sekunde za klepet in sem ga zavrnila. Morala sem slediti načrtu, zdaj je prišla na vrsto večerna obleka, nato kopalke, pravi nakit, nato pižama … In res nisem utegnila.

 

No, sva pa bili na delu na srečo dve, tudi moja kolegica. Po nastopih me je nato isti novinar znova začel spraševati: »Kako vendar izberete pravilen nakit, prave natikače, zapestnice, trakove, prave barve in da vse to na odru deluje usklajeno z manekenko, da dobimo gledalci dober in lep vtis?« Povedala sem mu: »Veste, ne potrebujem nobenega papirja z načrtom na njem. Vso revijo v njenih podrobnostih imam v glavi!« Ni mogel verjeti, a tako sem resnično dala od sebe največ, saj bi me gledanje v papir gotovo zmotilo in bi kak detajl izpustila, reagirala prepozno ali celo napačno.

 

Opisali ste dramatično in tragično plenjenje Pletenine. A vrniva se raje v vaše osebno potovanje oblikovalke.

 

Zaposlitev v Pletenini Ljubljana

 

Po zaključku šolanja na Šoli za oblikovanje v Ljubljani sem želela najti zaposlitev v Ljubljani, kjer sem stanovala pri starših. Po razgovoru s tedanjim direktorjem Pletenine Ludvikom Šeficem sem bila sprejeta in začela delati v tej tekstilni tovarni 1. 3. 1961. Delala sem v bližini ene od dveh velikih šivalnic. Najprej sem v pletilnici, skladišču polizdelkov, prikrojevalnici in šivalnici spremljala potek dela, da sem spoznala proizvodne procese, kar je trajalo kar nekaj tednov. V stavbi nad železniško progo Ljubljana–Novo mesto sta bila pozneje urejena Vzorčno-kreacijski oddelek in Tehnološka priprava dela (Pletenina – tovarna trikotažnega perila. Katarina Kobe – Arzenšek. Pletenina, marec 1971, str. 52). Sčasoma se je pokazalo, da se obseg dela širi, zato se je pet let za menoj Pletenini pridružila kolegica oblikovalka Zinka Kovač – Dobnikar, ki je leto za mano končala šolo za oblikovanje, kjer sva se spoznali.

 

Sodelovanje

 

Pri oblikovanju novih kolekcij je bilo pomembno sodelovanje obeh oblikovalk, saj sva skupaj ustvarjali na vseh področjih oblačil Pletenine: kopalke, perilo, spalni program, šport, rekreacija in maloserijska butična ponudba za Salon Pletenina na Starem trgu št. 7 (odprtje 10. 4. 1969), kjer smo ponujali tudi večerna, slavnostna oblačila v majhnih serijah in unikate, izdelane samo za modne revije. Sodelovanje naju dveh oblikovalk z vodjo Vzorčnega oddelka Ivo Nartnik in tehnologi iz Priprave dela inž. Mileno Knez, vodjo, Radojko Golob, Alešo Doma in drugimi je bilo omogočeno in dobro organizirano. Sodelovali sva pri izboru novih pletiv, ki jih je ustvaril inž. Niko Katušin, vodja pletilnice, in pri izboru modnih barvnih kart z vodjo barvarne inž. Kristino Šavli. Sodelovali sva tudi z Dašo Pelhan, Center za sodobno oblačenje in urednico revije Maneken. Imela je stike z dogajanjem v Parizu ter nama odpirala vrata na sejme ženske in moške mode Prêt-à-Porter, Première Vision in na revije visoke mode (Haute Couture) v Parizu: Chanel, Dior, Emanuel Ungaro, Balenciaga, Patou, Pierre Cardin, Yves Saint Laurent in druge. Ko sva bili enkrat tam registrirani, sva z Zinko prejemali povabila in vstopnice neposredno na najina naslova.

 

Predstavniki trgovskega podjetja Slovenijašport Ljubljana, ki je prodajalo naše izdelke na slovenskem tržišču, so nas opozorili na pomemben in vpliven sejem Modewoche München, ki smo ga redno obiskovali. Tudi na modni sejem v Düsseldorfu so nas opozorili.

 

Po vsakem obisku sejma in modne revije sva z Zinko sestavili poročilo o novostih in trendih razvoja oblačil. Poročilo so prejeli: prodaja, nabava, vzorčna delavnica, priprava dela in barvarna.

 

Vrsto let je Pletenina sodelovala z Brunom Scottijem, ki je imel podjetje v Milanu, pri nakupu najboljših materialov za kopalke. Poznal je tovarne v tem delu Italije pa tudi ateljeje, kjer smo lahko kupili tekstilne vzorce za potiske na kopalkah in majicah. S kolegico Zinko Dobnikar sva z njim večkrat obiskali vzorčne ateljeje in skladišča gotovih materialov lycra pri proizvajalcih za kopalke in zanimive materiate za svečana večerna oblačila za Salon Pletenina.

 

Kozmetičarka Lili Carsten iz Portoroža je imela salon v Hotelu Bernardin. V zimskih počitnicah je v sodelovanju s hotelom in revijo Jana organizirala Janine počitnice, seminar kozmetike in mode. Za področje mode, predavanja o modnih trendih za prihajajočo sezono in individualno svetovanje me je povabila k sodelovanju. Bilo je zelo zanimivo delo, še posebno, ko se lahko posvetiš le eni osebi ali pa mami in hčeri – torej dve generaciji. Pozneje me je povabila tudi k sodelovanju pri svoji knjigi Lepota skozi letne čase. Lili Carsten. Zbirka Za dober dan. Prešernova družba 2000, str. 236–243.

 

Vrsto let sem uspešno sodelovala z Mojco Apih Lamovec, odgovorno urednico revije Tajnica. V tej reviji sem objavljala članke v letih 1994–2000.

 

Potopite se v ozadje svojega tedanjega dela, v proces nastajanja nove kolekcije. Na potovanje od ideje do oddaje naloga za proizvodnjo izdelka.

 

Proces oblikovanja tekstilnih oblačil od ideje do oddaje naloga za proizvodnjo poteka v več jasno povezanih fazah. Glavne sestavine procesa, kot se izvajajo v modni tekstilni industriji, so opisane v nadaljevanju.

 

Proces od ideje do izdelka

 

Raziskava in analiza

To je temelj celotnega procesa priprave nove kolekcije. V Pletenini sta bili vsako leto dve kolekciji: pomlad–poletje in jesen–zima. Analiza trga in ciljne skupine (starost, življenjski slog, cenovni razred), namembnost oblačila, raziskava trendov (barve, materiali, silhuete, detajli), dodatki, vzorci na blagovih, obstoječa ponudba na tržišču.

 

Oblikovanje modelov

Skice oblačil, tehnične risbe, izbira materialov (tkanine, pletenine, dodatki), določitev konstrukcijskih in oblikovnih detajlov.

 

Konstrukcija in razvoj krojev

Izdelava osnovnega kroja, modeliranje kroja glede na obliko oblačila, priprava krojev za prototip.

Izdelava prototipa (vzorca).

Izdelava poskusnega oblačila, preverjanje prileganja postavi, funkcionalni in estetski popravki.

 

Tehnična dokumentacija

To je ključna faza za proizvodnjo. Tehnični list s skico modela, opis postopkov šivanja, seznam osnovnega materiala in modnih dodatkov, barvne različice in velikostni razpon, ker ni vsak model za vsako velikostno številko..

 

Izračuni in načrtovanje

Izračun porabe materiala za sprejeti model, ocena stroškov izdelave, časovni načrt proizvodnje, odločitev o serijski proizvodnji v sodelovanju s prodajno in tehnološko službo.

 

Priprava in oddaja naloga za proizvodnjo

Končna odobritev modela v sodelovanju s prodajno službo, priprava krojev za proizvodnjo, oddaja popolne tehnične dokumentacije proizvodnji, komunikacija s proizvajalci in dobavitelji osnovnih in dodatnih materialov.

 

Proces od izdelka do uspešne promocije kolekcije na modni reviji

 

Oblikovanje kolekcije

Skiciranje modelov, izbor materialov tekstilij in dodatkov (elastika, sponke, zadrge, gumbi, emblemi itn.), razvoj barvne palete za določen model, določitev obsega kolekcije (število kosov).

 

Tehnični razvoj

Šivanje prototipov, pomerjanje in prilagoditve, preverjanje kakovosti in nosljivosti v službi nadzora kakovosti.

 

Načrtovanje modne revije

Izbira koncepta modne revije (lokacija, scenografija, glasba, manekeni), časovnica in vrstni red izhodov, priprava oblačil za predstavitev, izbor modelov, sodelovanje z vizažisti in garderoberko, organizacija vaj in generalke.

 

Vizualna in komunikacijska strategija

Priprava vabil in promocijskih materialov, fotografiranje in snemanje kolekcije, priprava sporočil za javnost, predstavitev na domačem ali mednarodnem sejmu, sodelovanje z modnimi novinarji in uredniki.

 

Porevijska promocija

Objava fotografij in posnetkov, medijske objave in odzivi na modnih revijah in prodajnih sejmih, prodajni sestanki in naročila kupcev, analiza uspešnosti predstavitve.

 

Evalvacija in nadaljnji razvoj

Analiza povratnih informacij, ugotavljanje tržnega potenciala kolekcije, nadgradnja ali prilagoditev prihodnjih kolekcij.

 

Pomen udeleževanja modnih revij v Zahodni Evropi za modne oblikovalce tekstilnih oblačil v Sloveniji v letih 1960–1990

 

Za modne oblikovalce tekstilnih oblačil v Sloveniji je bilo v obdobju 1960–1990 zelo pomembno, da so se lahko udeleževali modnih revij v Zahodni Evropi (Pariz, Milano, London, München, Köln, Düsseldorf). Za to je bilo več med seboj povezanih razlogov, ki so izhajali iz kulturnega, gospodarskega in političnega konteksta tedanje države. Obiski modnih revij so slovenskim oblikovalcem omogočali neposreden vpogled v najnovejše kroje, silhuete, materiale, barve in modne tiske, razumevanje smernic visoke mode, spremljanje razvoja blagovnih znamk in modnih hiš. To je bilo bistveno, ker informacije takrat niso bile široko dostopne (še ni bilo interneta, dostop do modnih revij je bil omejen).

 

Prenos znanja v domačo industrijo

Slovenija je imela močno tekstilno in oblačilno industrijo. Na primer, tovarne Almira, Angora, Beti, Jutranjka, Labod, Lisca, Mura, Pletenina, Polzela, Rašica, Vezenine. Oblikovalci so tuje modne vplive prilagajali domačemu trgu in proizvodnim zmožnostim, pomagali industriji ostati konkurenčni in moderni, dvigovali estetsko raven konfekcije. To je omogočilo boljšo prodajo doma in tudi izvoz na zahodne trge.

 

Mednarodna primerjava in profesionalna legitimacija

Udeležba na modnih revijah v Zahodni Evropi je oblikovalcem omogočila primerjavo lastnega dela z mednarodnimi standardi, krepila njihovo strokovno samozavest in prepoznavnost, potrjevala, da lahko ustvarjajo na ravni Zahoda in širijo področje trgovanja.

 

Poseben položaj države

Za razliko od drugih socialističnih držav je bila tedanja država bolj odprta do Zahoda, z manj omejitvami pri potovanjih in kulturnih izmenjavah. Slovenski oblikovalci so tako imeli vlogo kulturnih posrednikov med Vzhodom in Zahodom.

 

Vpliv na vsakdanjo kulturo in identiteto

Moda ni bila le estetika, ampak izraz modernosti, napredka in urbanega življenjskega sloga, način, kako se je slovenska družba simbolno približevala Zahodu, pomemben element oblikovanja kulturne identitete Slovenije.

 

Vzpostavljanje stikov in sodelovanj

Modne revije so omogočale mreženje z oblikovalci, proizvajalci novih tiskanih materialov in modnimi uredniki, dostop do novih tehnologij in tekstilnih inovacij, posredne možnosti sodelovanja in naročil.

 

Udeleževanje slovenskih modnih oblikovalcev na modnih revijah v evropskih modnih središčih med letoma 1960 in 1990 je bilo ključno za modernizacijo slovenske modne tekstilne industrije, ohranjanje stika s svetovnimi trendi, krepitev kulturne in strokovne samozavesti in umeščanje Slovenije v širši evropski modni prostor in širitev področij trgovanja. Oblikovalke smo se občasno srečevale na sestankih na Društvu oblikovalcev Slovenije, kar sva s kolegico Zinko zelo cenili in tudi sodelovali z informacijami. Izmenjavale smo si informacije o modnih trendih, ki smo jih spoznale na modnih sejmih in revijah. Na primer barvne karte, linije oblačil.

 

Poročilo o dosežkih Alenke Gričar na področju oblikovanja tekstilij in oblačil

 

Predlog za pridobitev statusa samostojnega kulturnega delavca sem 12. 3. 1991 predložila Društvu oblikovalcev Slovenije. Predlog je bil sprejet 15. 3. 1991. Prof. Janez Suhadolc, predsednik strokovnega sveta. Podala sem naslednje utemeljitve predloga.

 

Področja dela

 

Idejna priprava in izpeljava trikotažnih kolekcij za domači trg in izvoz v Nemčijo, Francijo, Švedsko in Avstrijo – za moške, ženske in otroke

Trenirke – tekmovalne in rekreacijske

ADIDAS športni program

Majice – športne in modne kot dodatek konfekcijskim oblačilom iz tkanin

Bombažno perilo

Spalni program

Fitnes program (aerobika, ples, telovadba, kolesarstvo)

Kopalne obleke in oblačila za plažo

Maloserijski programi za trgovino Salon Pletenina

Sejmi in modne revije

Risanje vzorcev tiskanih motivov in njihova namenska uporaba

Računalniška grafika – risanje vzorcev

 

Poročilo o dosežkih Alenke Gričar na področju oblikovanja tekstilij in oblačil

 

Predlog za pridobitev statusa samostojnega kulturnega delavca sem 12. 3. 1991 predložila Društvu oblikovalcev Slovenije. Predlog je bil sprejet 15. 3. 1991. Prof. Janez Suhadolc, predsednik strokovnega sveta. Podala sem naslednje utemeljitve predloga.

 

Področja dela

 

Idejna priprava in izpeljava trikotažnih kolekcij za domači trg in izvoz v Nemčijo, Francijo, Švedsko in Avstrijo – za moške, ženske in otroke

Trenirke – tekmovalne in rekreacijske

ADIDAS športni program

Majice – športne in modne kot dodatek konfekcijskim oblačilom iz tkanin

Bombažno perilo

Spalni program

Fitnes program (aerobika, ples, telovadba, kolesarstvo)

Kopalne obleke in oblačila za plažo

Maloserijski programi za trgovino Salon Pletenina

Sejmi in modne revije

Risanje vzorcev tiskanih motivov in njihova namenska uporaba

Računalniška grafika – risanje vzorcev

 

Priznanja za oblikovanje Tovarni trikotažnih izdelkov Pletenina Ljubljana

 

SEJEM MODA v Ljubljani

1963 3 zlate medalje

2 srebrni medalji

1964 1 zlata medalja

1965 2 zlati medalji

1 srebrna medalja

1966 2 zlati medalji

1 srebrna medalja

1967 3 zlate medalje

3 srebrne medalje

3 bronaste medalje

1976 Ljubljanski zmaj

1977 Ljubljanski zmaj

1980 Ljubljanski zmaj – diploma

1981 Ljubljanski zmaj

1982 Ljubljanski zmaj

1985 Ljubljanski zmaj

1986 Ljubljanski zmaj – diploma

1987 Ljubljanski zmaj – diploma

 

1972 Beograjski sejem – zlata medalja

1976 Leskovački sejem – zlata medalja

1978 Sejem v Leipzigu – 5 zlatih medalj

3 diplome

1980 Sarajevski sejem – spomladanski sejem – zlata medalja Skenderija

1981 Sarajevski sejem – spomladanski sejem – zlata medalja Skenderija

 

Objave

 

Članki v reviji Tajnica, Gospodarski vestnik (1994–2000). Tajnica je bila strokovna revija za tajnice in pisarniško delo in je izhajala kot del založniških produktov Gospodarskega vestnika ter povezanih publikacij. V tej reviji je modna oblikovalka Alenka Gričar objavila naslednje članke in fotografije ali skice za dopolnitev besedila:

 

Ni vse moderno tudi primerno. Tajnica, pomlad 1994, 51–52.

Osebni stil. Nekateri ga imajo! Nekaterim je prirojen – drugi si ga pridobijo. Tajnica, poletje – jesen 1994, 50–51.

Ko se službene obveznosti nadaljujejo v praznični večer. Tajnica, zima 1994, 50–51.

Harmonija med postavo in obleko. Tajnica, pomlad 1995, 50–53.

Nadaljujemo šolo oblačenja. Tajnica, poletje 1995, 52–53.

Različnim oblikam vratov ustrezne linije oblačil. Tajnica, jesen 1995, 38–39.

Vabilo na … Tajnica, zima 1995, 33–36.

Šola oblačenja. Tajnica, pomlad 1996, 54–55.

Izbiramo kopalke. Tajnica, poletje 1996, 42–43.

Šola oblačenja. Tajnica, jesen 1996, 48–49.

Ko so prazniki že pred durmi. Tajnica, zima 1996, 49–50.

Ni vsak pas za vsak stas. Tajnica, februar 1997, 44–45.

Sejem MODA FASHION ’97.. Tajnica, april 1997, 48–49.

Vse z vsem. Tajnica, junij 1997, 44–45.

Kopalke, ki polepšajo. Tajnica, avgust 97, 50–52.

Slovenska moda za poslovne ženske. Tajnica, april 1998, 43.

Jesenska iskanja. Tajnica, oktober 1998, 46–47.

Premišljeno izbirajmo krila. Tajnica, februar 1999, 44-46.

Poigravanje z rokavi. Tajnica, april 1999, 54-56.

Izbira hlač. Tajnica, junij 1999, 47–49.

Bela – slovesna, elegantna, športna. Tajnica, oktober 1999, 52–53.

Zavežimo vozel. Tajnica, februar 2000, 54–55.

Barvno razkošje. Tajnica, april 2000, 54–55.

Zapeljiva ruta za poletne dni. Tajnica, junij 2000,54–56.

Ruta: polepša, skrije, poudari. Tajnica, avgust 2000, 54–55.

Ruta tudi darilo. V barvi, ki polepša. Tajnica, oktober 2000, 46–47.

 

Članek v reviji Modna Jana

 

Sonce, morje, počitnice in kopalke: Kako jih izbrati. Modna Jana, poletje 1995, 38–41.

 

Seminar

 

Alenka Gričar: Šola oblačenja. Seminarsko gradivo, str. 38–42, 6 skic. Uspešno poslovno komuniciranje. Izobraževanje, Gospodarski vestnik. Hotel Golf, Bled, 26. in 27. september 1996.

 

Razstave

 

Razstava industrijskega oblikovanja članov Društva oblikovalcev Slovenije. Likovno razstavišče Rihard Jakopič od 24. 6. do 10. 7. 1981.

 

Razstava Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije. Moderna galerija Ljubljana, 28. 2.–15. 3. 1961. Društvo oblikovalcev Slovenije – prvo desetletje (1951–1961). Maja Lozar Štamcar. Acta historiae artis Slovenica 15. Umetnostno zgodovinski inštitut Franceta Steleta Ljubljana 2010, str. 159–198.

 

Približajte nam pogled na Pletenino še bolj, če lahko, tudi na proces plenjenja Pletenine. Vaše oko je za to dovolj ostro in spomin dovolj jasen.

 

Vsekakor lahko predstavim to zgodbo. Ne bom nič olepševala. Bila sem njen, upam, da uspešnejši del. Zgodba o Pletenini je zgolj ena izmed mnogih, ki so doživele podoben epilog. A je značilna in jo je vredno opisati dovolj jasno in tudi kritično. V opomin in spomin.

 

Nastanek in propad Pletenine

 

Začetek Pletenine je bila Prva kranjska mehanična avtomatična tvornica pletenja in tkanin, ki jo je ustanovil Dragotin Hribar leta 1899 v Ljubljani. Leta 1903 je podjetje kupilo poslopje nekdanje Krennerjeve tkanine na Zaloški cesti 14, kjer je pozneje delovala tovarna pletenin. Število zaposlenih je pred prvo svetovno vojno naraslo na okoli 150 delavcev. Po 2. svetovni vojni je bila tovarna nacionalizirana.

 

Pletenina Ljubljana na Zaloški cesti je bila eno večjih tekstilnih podjetij v Sloveniji v času SFRJ. Ukvarjala se je s proizvodnjo pletenega perila, oblačil in konfekcije. Podobno kot druge tekstilne tovarne je bila Pletenina pomembna predvsem kot delodajalec za ženske, kar je imelo velik socialni pomen. Proizvodnja je bila namenjena jugoslovanskemu trgu in izvozu. Po letu 1990 je podjetje, tako kot večina tekstilne industrije v Sloveniji, začelo propadati (konkurenca, privatizacija, selitev proizvodnje).

 

Pletenina Ljubljana je bilo uspešno podjetje z obetavnimi razvojnimi načrti. O tem govori članek Preteklo leto uspešno. »Pletenina« v Mostah. Slavka Keržan, Naša skupnost (Ljubljana Moste-Polje), 1978, letnik 19, številka 4. Izdelki Pletenine so bili poznani, prodaja je cvetela. K temu je prispevala tudi promocija. Na primer, Pletenina Ljubljana, ko je bila na vrhuncu svoje slave 1973. Video. V Pletenini je bilo več kot 800 zaposlenih. Po podatkih v knjigi Editta Dulič: 150 let slovenske tekstilne industrije je ta panoga v letu 1987 zaposlovala 55 915 oseb.

 

Po osamosvojitvi pa so se začele težave. O primeru Pletenine beremo v članku Adijo, tovarna: Šefi so odšli, delavci ostali – a ne za dolgo. Tik pred stečajem Pletenine, 100 let po ustanovitvi, so delavke na protestu sporočile: »Hočemo delo in hočemo delati.« Delo, 21. avgust 2014. Časopisi so leta 1993 pisali, kako je tedanja vodstvena ekipa tovarne »ugonobila podjetje in si z ustanovitvijo obvoznih (by pass) podjetij ter krajo nagrabila premoženje«, potem pa je marca tistega leta po izrečeni nezaupnici odšla. Podjetje, ki je bilo nekdaj »naše«, je majhna vodstvena ekipa lastninila ali z imenovanjem sebe za lastnika ali z »odkupom« finančno izčrpanega podjetja za zelo majhen denar. »Naše« je tako postalo »njihovo«.

 

Generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze Mihail Sergejevič Gorbačov je v seriji obiskov vseh socialističnih držav v letih 1987 in 1988 prišel tudi v Jugoslavijo od 14. do 18. marca 1988. V Ljubljani je bil 17. 3.1988. Tri tedne po tem obisku je bil v Ljubljani sklican širši sestanek, na katerem je bilo okoli 300 vabljenim direktorjem naročeno, naj pripravijo lastninjenje podjetja. Sklicatelj je zagotovil, da bo uredil, če bi kaj prišlo do tožilstva ali sodišča.

 

Iz podjetij je bilo treba odnesti denar. Metoda je bila preprosta. Na primer, vodja prodaje je predlagal, da bo za Pletenino bolje, če vse izdelke prodaja prek zunanjega podjetja. Direktorica tega podjetja je bila njegova žena (obvoz). Podobno je naredil direktor nabave: vse, kar je Pletenina kupovala, je kupila prek zunanjega podjetja. Direktorica tega podjetja je bila žena direktorja nabave v Pletenini. Vsakokrat za primerno provizijo, seveda. Takega izčrpavanja z dveh strani hkrati ne more preživeti nobeno podjetje.

 

V treh letih, od aprila 1988 do marca 1991, je bilo vse opravljeno zahvaljujoč dobremu sodelovanju nove vodstvene ekipe, ki so jo namestili v tovarno, z republiškim in občinskim komitejem Moste Polje. Vse je bilo pripravljeno, vključno z lastninjenjem počitniškega doma v Novigradu, koče na Veliki planini in stanovanja v Kranjski Gori. Vse je bilo pokradeno v skladu z načrtom.

 

Takoj po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25. junija 1991 je bila sprožena skrbno načrtovana akcija. Potrebni so bili spretno sestavljeni predpisi, ki so jih pravočasno spoznali samo nekateri, in povezave s pravimi ustanovami, ki so bile odprte samo nekaterim. Ko je bilo vse opravljeno, so v tovarno poslali likvidatorja podjetja, ki so ga imenovali stečajni upravitelj. Da bi vse zgledalo pravno-formalno korektno.

 

Novi lastniki niso imeli namena, da bi se ukvarjali s podjetjem. Zato so v naslednjem koraku prodajali kose parcele finančno izčrpanega podjetja. Tekstilna podjetja so imela velike parcele, ki se jih je zlahka prodajalo. Kupci so bili pogosto podjetja »v tujini«, ki so jih novi lastniki pred tem tam ustanovili. Sami sebi so v tujino prodajali pridobljeno premoženje. S tem so zabrisali sledi o tem, kako so premoženje pridobili in kam je izginilo. V naslednjih letih so njihovi otroci in vnuki z denarjem teh podjetij kupovali parcele in stanovanja v Sloveniji.

 

O tem početju je politik v Sobotni prilogi Dela takole odgovoril novinarju, ki ga je spraševal, kaj si misli o takem lastninjenju podjetij: »To je lahko etično sporno, pravno-formalno pa je dopustno.« Pri tem je ostalo. Evidentiranih je bilo prek 700 podjetij, v katerih so si nezakonito prilastili »naše«, t. i. družbeno premoženje. Nihče ni odgovarjal. Z etiko ti ljudje niso imeli težav. Bati pa se jim ni bilo treba, saj jim je bilo zagotovljeno, da se nikomur ne bo nič zgodilo.

 

Priprave likvidacije Pletenine so imenovali sanacijsko razvojni program podjetja. Izvajanje tega programa so čutili zaposleni, trajni presežki, tudi Alenka Gričar. Dne 14. 3. 1991 mi je Dušan Čater, v. d. generalnega direktorja, pisno sporočil, da moje delo ni več potrebno niti ni drugega ustreznega dela, ki ustreza moji strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Sporočil mi je sklep o napotitvi na prekvalifikacijo. Ker ni več potrebe po kreatorju, se me premesti na delovno mesto industrijsko šivanje. Pozvana sem bila, da pridem v ponedeljek, 18. 3. 1991, ob 6. uri zjutraj v kadrovsko službo in »s seboj naj prinese škarje«.

 

Razmišljam, kakšna bi Pletenina lahko bila, če v tovarno ne bi poslali roparske ekipe mladih ljudi brez izkušenj v stroki, brez odnosa do podjetja in ljudi v njem. Če bi zaposleni, ki so znali in hoteli delati dobre izdelke, delali še naprej. Da je obogatela skupinica ljudi, so bili pripravljeni uničiti tovarno, v kateri je delalo 800 ljudi. Pletenina ni propadla zaradi izgube jugoslovanskega trga. Ko je tedanja država junija 1991 razpadla, je bila Pletenina že uničena.

 

 

 

Alenka Gričar: Svilena ruta, ročna poslikava.

Tečaj slikanja na svilo, Denver, Kolorado, jesen 1994.

 

 

 

 

Alenka Gričar: Jabolko.

Predmet Slikarstvo. Predavatelj Jeffrey Keith, College of Arts, Humanities and Social Sciences, School of Art and Art History University of Denver, Kolorado, jesen 1993.

 

Zapeljiva ruta za poletne dni. Alenka Gričar. Tajnica, junij 2000, str. 55.

 

 

 

 

 

Premišljeno izbirajmo krila. Alenka Gričar. Šola oblačenja. Tajnica, februar 1999, str. 44–45.

 

 

Predlog za vpis Alenke Gričar v razvid samostojnih kulturnih delavcev. Društvo oblikovalcev Slovenije. Prof. Janez Suhadolc, predsednik strokovnega sveta, 15. 3. 1991.

 

 

 

 

Zimske počitnice revije Jana, Hotel Bernardin Portorož, februar 1989.

Alenka Gričar: Modno svetovanje.

 

 

Alenka Gričar, modna oblikovalka v Pletenini, 1983.

Matere slovenske mode. Ob sejmu mode na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Jana, januar 1983.

 

 

 

Ljubljanski zmaj kot navdih za modno oblikovanje.

 

 

Gospodarsko razstavišče Ljubljana. Jubilejni 25. sejem Moda 80, januar 1980.

Zlata plaketa za dolgoletno sodelovanje Alenki Gričar.

 

 

 

Sejem Moda 77. Razstavni prostor Pletenina Ljubljana. Nagrada Ljubljanski zmaj.

 

Sejem Moda 77. Magistrat Ljubljana.

Alenka Gričar prevzema nagrado ljubljanski zmaj za modno oblikovanje Pletenine.

 

 

Promocija pižam tovarne Pletenina, 1971.

 

Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije. Umetniški svet, predsednik inž. arh. Niko Kralj, 17. 2. 1961.

Sprejem Alenke Slamnik (Gričar) v članstvo društva.

 

 

 

 

 

Doktorat 1985

 

 

Dr. Jože, dovolite, da vam vsaj tokrat z doktorsko predpono dr. na ta način čestitam za opravljeni doktorat. Vaša doktorska disertacija leta 1984 na 486 straneh lahko bolje spregovori predvsem poznavalcem.

 

V njej sem sledil dejavnikom, ki pogojujejo stroške in učinke računalniškega obravnavanja podatkov in njihov vpliv na odločanje o uporabi računalnika v poslovnem sistemu.

 

Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani

Tema: Dejavniki, ki pogojujejo stroške in učinke računalniškega obravnavanja podatkov in njihov vpliv na odločanje o uporabi računalnika v poslovnem sistemu.

Zagovor 11. 10. 1984 pred komisijo:

1. Janez Grad, izredni profesor za informatiko, predsednik
2. Ivan Turk, redni profesor za računovodstvo, mentor
3. Dane Melavc, redni profesor za računovodstvo in ekonomiko

 

Promocija na Univerzi v Ljubljani, 16. 1. 1985

Dekan Ekonomske fakultete dr. Viljem Merhar, redni profesor

Rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivo Fabinc, redni profesor

Štev. doktorata 2238

 

Raziskovanje pri pisanju disertacije je bilo usmerjeno v dva procesa: proces računalniškega obravnavanja podatkov in proces presojanja učinkovitosti in uspešnosti sistema. Rezultat (izložek) prvega procesa so obdelani podatki za prejemnike podatkov. Rezultat drugega procesa sta presojanji, ali delamo stvari na pravi način (učinkovitost) in ali delamo prave stvari (uspešnost). Rezultat raziskovanja je bil izdelan model spremljanja stroškov in rezultatov računalniškega obravnavanja podatkov.

 

Ta dva procesa sem dobro leto preučeval v Računalniškem centru Ljubljanske banke na Šmartinski cesti v Ljubljani. Za to priložnost se zahvaljujem Maksu Vreča, direktorju sektorja, Ivanki Sitar, analiziranje obdelav, in Milku Štepcu, vodji Računalniškega centra. Zahvaljujem se tudi ekipi razvijalcev rešitev, s katerimi smo imeli občasne sestanke.

 

Doktorska disertacija je bila objavljena kot knjiga Ekonomika računalniškega obravnavanja podatkov. Jože Gričar. Ljubljana: Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije, Zbirka Srebrna knjiga, št. 6. 1985, 361 strani.

 

 

Doktorska disertacija, 1984.

Proces računalniškega obravnavanja podatkov, str. 179.

 

 

 

Doktorska disertacija, 1984.

Presojanje učinkovitosti in uspešnosti sistema, str. 215.

 

 

Promocija doktorjev znanosti. Univerza v Ljubljani, 16. 1. 1985.

Jože Gričar (tretji z desne). Prisotni so bili žena Alenka z mamo Pavlo Slamnik, mama Vida Gričar in sin Marko Gričar.

 

 

Konference in seminarji

 

 

Prispevek k uvedbi e-pošte v Sloveniji

 

Začetki uporabe e-pošte

 

E-pošta kot storitev je bila razvita znotraj projekta Arpanet (Advanced Research Projects Agency Network) v ZDA že v zgodnjih 70. letih, a je bila sprva omejena na vojaške in pozneje raziskovalne ustanove. Šele ob komercializaciji interneta v 90. letih prejšnjega stoletja je postala splošno dostopna tudi civilnim uporabnikom. Tehnologija omrežnega komuniciranja, vključno z e-pošto, je postala ključna za učinkovito komunikacijo ne samo znotraj vojske, ampak tudi v raziskovalni in gospodarski sferi. Vlada ZDA in akademske ustanove so prepoznale ogromen potencial interneta za znanstveno sodelovanje, izobraževanje in pozneje tudi za komercialno rabo. Z ločitvijo civilnega in vojaškega omrežja je vojska povečala svojo kibernetsko varnost, saj ni več delila omrežne infrastrukture s civilnimi uporabniki. Vlada ZDA je spodbujala odprtje interneta kot gonilo inovacij, podjetništva in gospodarske rasti.

 

Uvajanje e-pošte v Sloveniji je bilo del širšega procesa razvoja interneta in digitalnih komunikacij v Jugoslaviji in Srednji Evropi. To obdobje pomeni začetek elektronskega povezovanja slovenskih raziskovalnih ustanov s tujino, predvsem prek akademskih in raziskovalnih omrežij. Leta 1988 je bil vzpostavljen prvi elektronski prenos sporočil iz Slovenije v tujino. To je potekalo prek protokolov, kot sta UUCP (Unix-to-Unix Copy Protocol) in EARN/BITNET (Academic and Research Network), ki sta omogočala pošiljanje e-pošte, datotek in sporočil. Institut Jožef Stefan – IJS v Ljubljani je bil ključna ustanova pri uvajanju interneta in e-pošte. IJS je vzpostavil povezavo z univerzitetnimi in raziskovalnimi mrežami v tujini. Povezava je potekala prek telefonskih linij in modemov s pomočjo UUCP-vozlišč. To so bili počasni, a zanesljivi prenosi, ki so delovali paketno — e-sporočilo se je preneslo ob določenih časovnih intervalih.

 

E-pošta na univerzi

 

V okviru podoktorskega študija sem bil kot obiskovalec (visiting professor) v novembru in decembru leta 1985 na Oddelku za informacijske sisteme Fakultete za menedžment Univerze v Minnesoti v ZDA. Vodil ga je profesor Gordon B. Davis. Univerza v Minnesoti je bila prva univerza v ZDA, ki je 1968 odprla doktorski program Poslovni informacijski sistemi. Zbiral sem izkušnje pri poučevanju predmeta Informacijski sistem, ki sem ga razvijal na Fakulteti za organizacijske vede in dvajset let predaval tudi na podiplomskem študiju Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

 

V letu 1985 je bila Univerza v Minnesoti ena izmed trinajstih univerz v ZDA, ki jih je podjetje IBM izbralo za pospešitev razvoja doktorskih programov informacijskih sistemov. Zaradi pospešene uporabe računalnikov je primanjkovalo profesorjev za poučevanje kadrov na tem hitro rastočem področju. Vsaki izmed teh univerz je za obdobje 1985–1990 podarila dva milijona dolarjev, polovico v opremi in polovico v denarju. V tem sklopu je bila tudi elektronska pošta, ki se je takrat imenovala bitnet.

 

Ob koncu obiska mi je v začetku decembra eden izmed profesorjev pokazal, kaj je elektronska pošta in kako deluje. Navdušen je bil nad tem, da je na prejeto sporočilo mogoče odgovoriti samo s tipko reply, zadošča celo, da vpiše samo črko r, da se naslov pošiljatelja obrne v naslov prejemnika sporočila, mi je razložil. Dal mi je potrebne podatke za prijavo, iz katerih je bilo razvidno, da je bila možnost uporabe bitneta odprta tudi za Jugoslavijo. Prijavil sem se še isti dan, dobil elektronski naslov in poslal sporočilo na edini naslov v Jugoslaviji, ki sem ga našel – Zveznemu uradu za statistiko v Beogradu. Odgovora kljub večkratnemu pošiljanju nisem nikoli dobil.

 

V drugi polovici januarja 1986 sem v sejni sobi Fakultete za organizacijske vede v Kranju, Prešernova 11, organiziral sestanek direktorjev računalniških središč treh univerz: Ljubljane, Maribora in Zagreba. Z velikim navdušenjem sem jim povedal o elektronski pošti, ki sem jo spoznal na Univerzi v Minnesoti. Predlagal sem, da sprožimo akcijo, da bi to novost dobili tudi za naše univerze. Dva od treh direktorjev sta rekla, da je to brez pomena, ker da na njihovi univerzi česa takega še nihče ni predlagal. Ker pa je en izmed direktorjev rekel, da se mu stvar zdi zanimiva, smo akcijo vendarle sprožili. V imenu udeležencev sestanka sem poslal pismo na Telekom Slovenije. Po daljšem času nam je nekdo povedal, da imajo na Telekomu Slovenije že vse pripravljeno, da pa generali ne dovolijo, da bi e-pošto odprli za univerze. Dolgo je trajalo, da smo elektronsko pošto na univerzo končno le dobili.

 

Zaviralci uvedbe e-pošte

 

Leta 1988 je skupina slovenskih računalniških entuziastov, predvsem iz krogov Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (ARNES) in Instituta Jožef Stefan, želela vzpostaviti stalno povezavo z evropskimi akademskimi omrežji in začeti z uporabo e-pošte ter drugih internetnih storitev. Razpoložljivosti e-pošte si niso želeli vsi. Zaviralec začetka uporabe e-pošte v Sloveniji leta 1988 so bili predvsem tajna policija (Služba državne varnosti) ter vojaške strukture Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Razlogi za zaviranje pa so bili predvsem varnostne in politične narave.

 

Nadzor informacijskih tokov. E-pošta je omogočala hitro in neposredno komunikacijo prek meja, brez možnosti učinkovitega nadzora. V času, ko je Jugoslavija že začela razpadati in ko so se krepila osamosvojitvena gibanja v Sloveniji, je bila vsaka oblika neodvisne, nenadzorovane komunikacije za zvezne oblasti nevarna.

Strah pred izgubo monopola nad podatki. Do takrat je bil pretok podatkov pod strogim nadzorom države, predvsem prek klasičnih kanalov (pošta, telefon, telegraf). Internetna infrastruktura in e-pošta sta predstavljali grožnjo temu monopolu.

Varnostne skrbi. Tajne službe so se bale, da bi se prek e-pošte širile informacije, ki bi lahko ogrozile enotnost Jugoslavije, omogočile koordinacijo opozicijskih skupin ali celo olajšale mednarodno komuniciranje brez vednosti državnih organov.

Tehnične in politične blokade. Jugoslovanski telekomunikacijski sistem je bil pod centralnim zveznim nadzorom. Povezave z Zahodom, predvsem s takratnim internetom (prek protokolov kot sta UUCP in pozneje TCP/IP), so bile odvisne od soglasja zveznih organov.

 

Posebnost uporabe e-pošte v prvem obdobju

 

Ko smo na Univerzi v Mariboru imeli e-pošto na voljo, smo jo veliko in vse več uporabljali, saj se je širil krog ljudi, ki so jo imeli na voljo v Sloveniji in po svetu. Opazili pa smo posebnost. Sporočila smo lahko oddajali kadar koli po pravilu 7/24: vsak dan, 24 ur na dan. Prejemali pa smo sporočila lahko samo ob delavnikih, med vikendom pa ne. Sporočila so prenehala prihajati ob petkih okoli 16. ure. Vnovič so prišla v ponedeljek med deveto in deseto uro. To smo si razlagali tako, da je oseba v uradu, v katerem so bdeli nad našo varnostjo, prišla v ponedeljek spet v službo, spila kavo, prebrala časopis in nato pregleda, kar nam je bilo namenjeno v e-nabiralnikih. Brisanja sporočil nismo opazili.

 

Pomen razpoložljivosti e-pošte v desetih dneh vojne za Slovenijo v juniju–juliju 1991

 

V času desetdnevne vojne za Slovenijo je bila razpoložljivost e-pošte še zelo omejena, vendar za določene kroge zelo pomembna. V Sloveniji je bila takrat že vzpostavljena akademska in raziskovalna računalniška mreža (YUNAC, pozneje ARNES), ki je omogočala povezavo z zunanjim svetom prek interneta oziroma njegovih predhodnikov (npr. mreže EARN, BITNET, USEnet). Ključni pomeni in vloge e-pošte med vojno so bili naslednji.

 

Obveščanje tujine. Slovenski računalničarji, novinarji in akademiki so s pomočjo e-pošte in omrežij, kot sta EARN in BITNET, pošiljali poročila, fotografije in podatke o dogajanju v Sloveniji neposredno v tujino. Klasični mediji so bili počasnejši ali cenzurirani; e-pošta je omogočala hiter prenos podatkov mimo jugoslovanskih uradnih kanalov.

Pritisk na mednarodno skupnost. Prek e-poštnih sporočil so Slovenci informirali tuje univerze, raziskovalne inštitute, nevladne organizacije in posameznike, da bi povečali pritisk na vlade po svetu, da priznajo neodvisnost Slovenije.

Povezovanje slovenskih skupnosti v tujini. Slovenska diaspora je prek e-pošte hitro pridobivala podatke, organizirala podporo in lobirala v državah, kjer so živeli.

Obhod medijske blokade. Jugoslovanska vojska je poskušala omejiti klasične komunikacijske poti (telefonijo, televizijo), e-pošta pa je bila razmeroma neodvisna od fizične infrastrukture pod nadzorom JLA.

Podpora in koordinacija. Čeprav glavni vojaški in državni komunikacijski kanali niso bili odvisni od e-pošte, je bila ta pomembna za civilne, medijske in diplomatske dejavnosti.

 

V zgodovinskih virih se pogosto omenja, da je Slovenija med prvimi državami na svetu uporabila internet (predvsem e-pošto) kot orodje v boju za politično neodvisnost. Slovenski računalničarji so dejansko imeli pomembno vlogo pri obveščanju sveta, saj je bila to ena redkih poti, ki jih Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ni mogla učinkovito nadzorovati. Sodelavci Računalniškega centra Univerze v Ljubljani so nam povedali, da so se bali, da bo računalnik Digital VAX v desetih dneh vojne pregorel zaradi velikega števila e-sporočil. Prenos je bil možen samo po eni od dveh internet linij (nekje pri Novi Gorici je bila povezava z Italijo), ki je JLA ni našla.

 

 

Začetki dejavnosti revizije informacijskih sistemov v Sloveniji

 

 

Vse kaže, da so se akterji informacijskega pretoka zavedali ranljivosti izmenjave podatkov in so začeli organizirati revizije, da bi tako preprečili morebitne zlorabe podatkov ter hkrati odpravljali napake, ki so, ne nazadnje, veliko dražje. Bili ste poleg.

 

Ustanavljanje skupin, ki bi bdele nad pretokom podatkov, je bilo resnično nujno.

 

Med bivanjem na Univerzi Minnesota v jesenskem semestru 1987 sem izvedel za dejavnost Zveze za revizijo avtomatske obdelave podatkov (EDP Auditing Association – EDPAA), sekcija v Minnesoti. Zanimale so me njihove akcije lokalnih izobraževanj o metodologiji revizije informacijskih sistemov. V novembru sem se udeležil enodnevnega seminarja in navezal stike s predstavniki sekcije. Zanimal sem se za možnosti sodelovanja. Član te organizacije sem postal 31. maja 1989.

 

Razvoj stroke revidiranja informacijskih sistemov je bil v ZDA v 70. letih minulega stoletja potreben zaradi več ključnih razlogov, povezanih s tehnološkim, ekonomskim in regulatornim razvojem.

 

1. Hitro širjenje uporabe računalnikov

V 60. in 70. letih minulega stoletja so podjetja začela množično uvajati računalnike za obdelavo podatkov. Sistemov obdelave podatkov ni bilo več mogoče preverjati zgolj s klasičnimi računovodskimi metodami. Potrebna je bila nova stroka, ki bi razumela tako računovodstvo kot informacijsko tehnologijo.

 

2. Povečana kompleksnost poslovnih procesov

Informacijski sistemi so avtomatizirali procese, ki so prej potekali ročno na podlagi papirne dokumentacije. S tem se je izgubila t. i. sled revizije (audit trail), saj podatki niso bili več fizično dostopni na papirju. Revizorji so morali razviti nove metode, da bi lahko preverili točnost in zanesljivost teh avtomatiziranih procesov.

 

3. Povečana izpostavljenost napakam in prevaram

Ker so podatke obdelovali digitalno, so napake ali zlonamerne manipulacije lahko vplivale na velike količine podatkov naenkrat. Revizorji so morali razumeti logiko sistemov, preverjati notranje kontrole in ocenjevati tveganja v informacijskih sistemih.

 

4. Potrebe po skladnosti z zakonodajo in regulacijo

Z razvojem kapitalskih trgov in večjo odvisnostjo od finančnih poročil se je povečal tudi pritisk regulatorjev. Informacijski sistemi, ki so vplivali na finančne podatke, so morali biti ustrezno nadzorovani in pregledani.

 

5. Razvoj standardov in metodologij

V tem času so organizacije, kot sta Information Systems Audit and Control Association – ISACA (ustanovljena 1969) in Association of International Certified Professional Accountants – AICPA, začele razvijati metodologije revidiranja informacijskih sistemov.

 

V 70. letih je stroka revidiranja informacijskih sistemov nastala kot odgovor na tehnološki napredek in nove razmere poslovanja, kjer tradicionalna revizija ni bila več dovolj. Potrebni so bili strokovnjaki, ki razumejo kombinacijo računovodstva, informacijske tehnologije in notranjih kontrol, kar je pripeljalo do ustanovitve nove specializirane stroke.

 

Organizacija se je preimenovala v Zvezo za revizijo in kontrolo informacijskih sistemov (Information Systems Audit and Control Association – ISACA). Član sem postal 3. 4. 1995.

 

Na seminarju v Minnesoti in s poznejšim pregledovanjem literature sem dobil spoznanja, za katero se je zdelo, da lahko koristijo pri našem delu v Sloveniji. Ko sem se vrnil domov, sem šel na pogovor k Maksu Vreča, tedanjemu direktorju računalniškega centra Ljubljanske banke. Imel je izostren čut za izrabljanje priložnosti informacijske tehnologije, racionalnost poslovanja in računovodsko natančnost. Iz večletnega sodelovanja pri organiziranju posvetovanj ekonomistov sem poznal njegovo zavzetost za izobraževanje. Ko sem mu predstavil, kaj sem spoznal o na novo nastajajočem kadrovskem profilu revizor informacijskih sistemov, sva kmalu ugotovila, da bi bilo treba organizirati skupino oseb, ki se jih tematika tiče in zanima. Znanstva v Sekciji informacijskih sistemov Društva ekonomistov Ljubljana so pomagala, da smo začeli snovati posebno sekcijo v okviru Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

 

Ko je nastala skupina, ki je bila sposobna pripraviti program dvodnevnega srečanja o reviziji informacijskih sistemov, smo leta 1993 sklicali dvodnevno tematsko srečanje v Hotelu Špik v Gozdu-Martuljku. Na isti lokaciji sta bili v naslednjih dveh letih 2. in 3. konferenca (14.–15. septembra 1995) o tej tematiki. Četrto mednarodno konferenco o reviziji informacijskih sistemov sta 12. in 13. septembra 1996 v Portorožu organizirala Slovenski inštitut za revizijo (ustanovljen 1993) in Slovenski odsek Mednarodnega združenja za revizijo in kontrolo informacijskih sistemov (Information Systems Audit and Control Association – ISACA). O konferenci je Maks Vreča objavil prispevek v reviji Informatika (1996. leto 4, št. 3–4).

 

Od 28. do 31. maja 1995 sva se z Maksom Vreča udeležila 1. Evropske konference o reviziji in kontroli informacijskih sistemov v Amsterdamu (First European Conference on Audit and Control of Information Systems. Amsterdam, Netherlands). Udeležbo nama je omogočil dr. Stanko Koželj¸ vodja strokovne službe, Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.

 

Sekcija preizkušenih revizorjev informacijskih sistemov (IS) deluje v okviru Slovenskega inštituta za revizijo, ki je strokovna organizacija revizorjev v Sloveniji. Namen sekcije je združevanje strokovnjakov, ki se ukvarjajo z revizijo IT-sistemov, da bi zagotovili kakovostne standarde in profesionalnost. V okviru sekcije potekajo različni seminarji, usposabljanja in izmenjavanje dobrih praks na področju revizije informacijskih sistemov. Sekcija prispeva k razvoju strokovnih smernic, prilagojenih slovenskim razmeram in zakonodaji. Sekcija organizira letne konference o revidiranju in kontroli informacijskih sistemov. Konferenca v letu 2025 je bila že 33-ta.

 

Zveza za revizijo avtomatske obdelave podatkov (EDP Auditing Association – EDPAA, Inc., International President), 31. maj 1989.

Jože Gričar, član.

 

 

Zveza za revizijo in kontrolo informacijskih sistemov (Information Systems Audit and Control Association), 3. 4. 1995.

Jože Gričar, član.

 

Zveza za revidiranje in kontrolo informacijskih sistemov. Prva Evropska konferenca o računalništvu, reviziji in varnosti, Amsterdam, 28. –31. maj 1995. Global Communique EuroCACS 95 Conference.

Jože Gričar, predsednik (levo) in Maks Vreča, član slovenskega odseka (desno) prevzemata sporočilo o najnovejšem odseku Zveze ISACA – Slovenia Chapter No. 137.

 

 

 

Zveza za revidiranje in kontrolo informacijskih sistemov. Prva Evropska konferenca o računalništvu, reviziji in varnosti, Amsterdam, 28. –31. maj 1995.

Jože Gričar, udeleženec.

 

Zveza za revizijo in kontrolo informacijskih sistemov (Information Systems Audit and Control Association).

Plaketa prejšnjemu predsedniku Jožetu Gričarju v zahvalo za neutrudljivo in predano služenje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Posvetovanja o informacijskih sistemih v Sloveniji: 1982–1987, 1985–1988, 1989–1998

 

 

Uvajanje računalniško zasnovanih organizacijskih sistemov v organizacijah je bilo v nekdanji Jugoslaviji daleč od lahkotnega sprehoda skozi park. Doživeli ste celo »sestanek, ki ga ni bilo«.

 

V sedemdesetih letih prejšnjga stoletja so v organizacijah v Sloveniji vzpostavili oddelke (sektorje) za samodejno (avtomatsko) obdelavo podatkov – AOP. Nastali so okoli skupine, ki je začela z uporabo računalnika v organizaciji. Naziv je bil povzet po praksi drugih držav (angl. Electronic Data Processing – EDP ali nem. Elektronische Datenverarbeitung – EDV). V praksi se je pokazalo, da uporaba računalnika zelo vpliva na organiziranost dela v organizaciji ter zahteva in omogoča povezave med oddelki/sektorji na nove načine. Za te nove razmere se je v literaturi uveljavil naziv informacijski sistemi (Information Systems), kar je Sekcija sprejela kot svojo usmeritev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Člani sekcije so izražali interes, da bi posredovali drugim, kar so spoznali in preizkusili sami. Želeli so se učili od drugih, saj je bila celotna tematika nova za vse, po vsem svetu.

 

V Društvu ekonomistov Ljubljana so v letu 1981 vzpostavili Sekcijo informacijskih sistemov na predlog predsednika društva Gregorja Berkopca. Za vodjo je bil imenovan Jože Gričar, za strokovnega vodjo programa pa profesor Ivan Turk. Sekcija je začela delovati na rednih mesečnih sestankih v pisarni društva na Trubarjevi ulici 2 v Ljubljani. Od septembra do marca naslednjega leta je pripravila program posvetovanja v aprilu 1982. Posvetovanja 1982–1985 so bila v Avditoriju v Portorožu, posvetovanja 1985–1988 pa v oktobru ali novembru v Festivalni dvorani na Bledu.

 

22.–24. 4. 1982. Ekonomsko-organizacijski problemi izgradnje računalniško zasnovanega informacijskega sistema v organizacijah združenega dela.

21.–23. 4. 1983. Problemi standardiziranja in standardizacije v informacijskih sistemih organizacij združenega dela.

18.–20. 4. 1984. Izbrani problemi organiziranja računalniško zasnovanih informacijskih sistemov.

17. –19. 4. 1985 Izbrani problemi organiziranja računalniško zasnovanih informacijskih sistemov.

16.–18. 4. 1986. Računalniška podpora upravljanja v organizacijah združenega dela.

8.–10. 4. 1987. Gradnja računalniško podprtega poslovnega informacijskega sistema.

 

Na posvetovanjih je sekcija poročala o opravljenem delu. Program so pripravili predstavitelji tematskih področij, ki so na mesečnih sestankih zbirali ideje in izkušnje sodelujočih in nato vodili panele posvetovanja. K sodelovanju v panelu in pisanju referata so povabili širši krog strokovnjakov. Zbornike posvetovanja je izdalo Društvo ekonomistov Ljubljana, tehnično jih je uredila in organizirala tiskanje tajnica društva Jasmina Krek-Klešnik.

 

Prispevek posvetovanj se lahko izrazi s številom udeležencev, številom referatov in številom strani zbornika.

 

Leto  Udeleženci            Referati            Zbornik

1982          215                       16                         272

1983          254                       23                         474

1984          162                       26                         312

1985          481                       26                         324

1986          498                       26                         353

1987          454                       21                         398

 

Posvetovanja so zbujala zanimanje strokovnjakov v Sloveniji, zato smo se v sekciji spraševali, kako bi se lahko povezali tudi s kolegi na Hrvaškem, o delu katerih nismo nič vedeli. Predsedniku društva Gregorju Berkopcu sem predlagal, naj naveže stik z Društvom ekonomistov v Zagrebu in jih povabi k sodelovanju pri pripravah in izvedbi naslednjega posvetovanja. Vendar ni pokazal zanimanja, da bi tak stik vzpostavili. Ko sem mu isto predlagal večkrat, je privolil, da greva na pogovor v Zagreb. Nekega lepega septembrskega dne sem vozil proti Zagrebu, ko mi je med vožnjo razložil, da tovrstno povezovanje ni preprosto. Povedal mi je, da se predsedniki društev ekonomistov in Zveze ekonomistov Slovenije smejo srečevati z vodilnimi predstavniki ekonomistov iz drugih republik samo na sestankih Zveze ekonomistov Jugoslavije v Beogradu. Neposredni stiki da niso dovoljeni. Midva sicer greva na sestanek v Zagreb, ampak o tem se ne sme govoriti, je dejal.

 

Sestanek je bil ob dogovorjeni uri v zasebnem stanovanju v 2. nadstropju na Trgu Republike (danes Trg bana Jelačića) v Zagrebu. Prisotni so bili trije predstavniki ekonomistov iz Zagreba. S predsednikom sva kratko predstavila delo naše sekcije, nakazala priložnosti sodelovanja in povabila na naslednje posvetovanje o informacijskih sistemih. Nobenega odziva nisva dobila. Niso omenili, ali se s podobno tematiko ukvarjajo ekonomisti v Zagrebu. Imen si nismo zapisali. O tem sestanku ni bilo nobenega zapisa; to je bil sestanek, ki ga ni bilo. Bilo je čutiti, da je zaukazano nesodelovanje. Podobno, kot smo to spoznavali v času študentskih nemirov v Ljubljani v letih 1963 in 1964. Dvajset let pozneje ni bilo nič drugače. Samo razsežnosti posledic zapovedanega nesodelovanja so postale bolj jasne. Med vožnjo v Ljubljano ni bilo kaj govoriti o sestanku, ki ga ni bilo. S predsednikom sva se pogovarjala o kolegih, s katerimi sva bila skupaj bruca na ekonomski fakulteti v Ljubljani.

 

V sekciji smo presodili, da bo koristno, če se povežemo z »zveznimi« organizacijami. Štiriletno delo Sekcije s štirimi posvetovanji je namreč pokazalo, da je tematika tako splošna in preučevanje tako aktualno, da je treba tovrstno posvetovanje odpreti širše v Jugoslaviji. Zato je nastal predlog za organiziranje posvetovanja Jugoslavensko savetovanje o ekonomiji i organiziranju informacijskih sistema – IeoS. Savez ekonomista Jugoslavije u saradnji sa Savetom za društveni sistem informisanja SFRJ u organizaciji Saveza ekonomista Slovenije. V organizacijski odbor posvetovanja so bili imenovani: Gregor Berkopec, Tomaž Banovec, Živko Bergant, Pavle Bogetić, Jože Gričar, Franc Križaj, Jože Mermal, Lojze Skok, Ivan Turk in Maks Vreča. Tridnevna posvetovanja so bila od leta 1985 do leta 1988 v oktobru ali novembru v Festivalni dvorani na Bledu.

 

Tridnevna posvetovanja o informacijskih sistemih, ki so bila štiri leta v Portorožu in za tem štiri leta na Bledu, so v skupaj osmih letih prispevala k razširjanju spoznanj o pomenu računalniško zasnovanih informacijskih sistemov za organizacije. Pokazala so, da se tematika tiče tudi ekonomistov, ki se sicer ukvarjajo gospodarstvom in javno upravo. Ustvarila so miselne predstave, ki so koristile za odpiranje organizacij za sodelovanje, ki ga je omogočilo računalniško izmenjavanje podatkov. Ta tehnologija je sprožila e-poslovanje in nastanek medorganizacijskih sistemov, kot so na primer oskrbovalne verige. Razvojno usmeritev v e-sodelovanje organizacij so v Sloveniji odpirale letne Blejske e-konference od leta 1988.

 

Opazna je bila razlika med intenzivnim sodelovanjem ekonomistov z inženirji in drugimi strokovnjaki v Sloveniji (redni mesečni sestanki Sekcije) in nikakršnim sodelovanjem s strokovnjaki v sosednji Hrvaški. Ne vemo, ali bi bili stiki dopuščeni z ekonomisti v kateri drugi republiki. Izkušnja z obiskom v Zagrebu je bila zadostna šola o tem, kaj pomeni, da je zaukazano nesodelovanje. Če je v državi zaukazano nesodelovanje, to pomeni, da oblast zavestno preprečuje sodelovanje določenih posameznikov in skupin z drugimi posamezniki, ustanovami ali državami. Posledice takega ukrepa so lahko resne in večplastne: politične, gospodarske in družbene.

 

Po štirih slovenskih posvetovanjih v Portorožu in štirih jugoslovanskih posvetovanjih na Bledu se je sekcija preimenovala v Sekcijo za raziskovanje informacijskih sistemov Zveze ekonomistov Slovenije. Posvetovanja so bila organizirana v Izobraževalnem centru Grimšče–Bled podjetja SRC Ljubljana. Deseto posvetovanje te sekcije je bilo 13. in 14. februarja 1997. Predsednik uprave podjetja SRC Ivan Žerko je bil gostitelj in aktiven udeleženec posvetovanj sekcije. Enajsto posvetovanje sekcije je bilo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani 12. in 13. februarja 1998. Na posvetovanjih sekcije so sodelovali predstavniki slovenskih podjetij, vladnih organizacij, kateder za računalništvo in informatiko univerz ter strokovnjaki iz drugih držav in predstavniki Evropske komisije. Pogosto obravnavana tema posvetovanj so bila vprašanja pomanjkanja IT-strokovnjakov in iskanje možnih rešitev.

 

S posvetovanji o informacijskih sistemih je povezana temeljna knjiga tega področja Pojmovnik poslovne informatike v obsegu 446 strani. Uredil jo je dr. Ivan Turk, profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani in predsednik odbora za izdajo v sodelovanju s skupino 38 sodelavcev in dvema jezikoslovcema. Izdalo jo je Društvo ekonomistov Ljubljana v marcu 1987 po več stopnjah priprav od leta 1984. Izdajo je omogočilo sponzorstvo podjetij Intertrade Ljubljana, Ljubljanska banka Ljubljana in Iskra Delta Ljubljana. Delo obsega kratke opredelitve pojmov, ki se uporabljajo pri poslovanju in so kakor koli z vsebinske ali organizacijske strani povezani s tamkajšnjimi podatki in informacijami. Pojmovnik obsega prek 6200 obdelanih pojmov in navedbo prek 1600 sopomenk.

 

Sodelovanje se je obrestovalo.

 

 

 

 

 

 

1. Jugoslovansko posvetovanje o ekonomiji in organiziranju informacijskih sistemov. Zbornik referatov. Bled, 9.–11. oktober 1985.

Zveza ekonomistov Jugoslavije, Svet za družbeni sistem informiranja SFRJ. V organizaciji Zveze ekonomistov Slovenije.

 

 

 

 

Pojmovnik poslovne informatike. Dr. Ivan Turk s sodelavci.

Društvo ekonomistov Ljubljana, 1987.

 

 

Inštitut za napredno izobraževanje

profesorjev informacijskih sistemov

Univerza Indiana, 10.–30. julij 1988

 

 

V Indiani ste doživeli nove vrste povezovanja in sodelovanja. Kako je bilo to doživeti skozi vaše oči?

 

Inštitut (seminar) je bil organiziran na Univerzi Indiana v Bloomingtonu (Advanced Information Faculty Systems Development Institute Held at Indiana University, Bloomington, Indiana, July 10–30, 1988 supported by Association of Advance Collegiate Schools of Business – AACSB). Bloomington je univerzitetno mesto, ki ima okoli 80 tisoč prebivalcev (leta 2023) in okoli 90 tisoč študentov (2024). Inštitut naj bi prispeval k preoblikovanju izobraževanja na področju informacijskih tehnologij iz tehnično ozke ali zastarele v dinamično, strokovno usklajeno disciplino. Postavil naj bi temelje za programe informacijskih tehnologij, ki bi lahko študente bolje pripravili na vloge v razvoju sistemov, poslovni analizi in IT-svetovanju. Na izobraževanje na področju informacijskih sistemov (IS) naj bi vplival na naslednje načine.

 

1. Modernizacija učnega načrta

Pomagal naj bi premostiti vrzel med trendi v gospodarstvu in akademskih programih. V tistih letih so ključne tehnologije, kot so relacijske baze podatkov, orodja CASE in nastajajoči omrežni sistemi, postale osrednjega pomena za poslovanje. Inštitut je udeležence seznanil z najsodobnejšimi orodji in metodologijami, kot sta strukturirana analiza in načrtovanje sistemov.

 

2. Razvoj in kompetence profesorjev

Profesorji so bili usposobljeni za poučevanje na področju menedžmenta ali računalništva, ne pa za celostno področje informacijskih sistemov. Manjkala jim je praktična usposobljenost na področju programskega inženirstva in življenjskega cikla razvoja. S temi znanji bi povečali usposobljenost za poučevanje kompleksnih tehničnih predmetov.

 

3. Podpora za standardizacijo in akreditacijo

S podporo AACSB naj bi inštitut podprl prizadevanja za uskladitev programov informacijskih sistemov z akreditacijskimi standardi, ki zahtevajo strogost, ustreznost in odzivnost na potrebe prakse. Pridobitev ključnih kompetenc s področja informacijskih sistemov (npr. sistemska analiza, načrtovanje baz podatkov, upoštevanje uporabniških zahtev), ki bi morale postati del poslovnih učnih načrtov.

 

4. Sodelovanje in gradnja mreže

Inštitut na bi spodbudil sodelovanje med profesorji informacijskih sistemov, kar bi vodilo do stalnih raziskav, izmenjavanja učnih gradiv in sodelovanja na konferencah (npr. Americas Conference on Information Systems – AMCIS in International Conference on Information Systems – ICIS). Prispeval naj bi k oblikovanju in krepitvi strokovnih skupnosti, kot so tiste v okviru Združenja za informacijske sisteme (Association for Information Systems – AIS), ki so nastale v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

 

5. Dolgoročen vpliv

Udeleženci takega inštituta naj bi postali vodilni v izobraževanju na področju informacijskih sistemov, avtorji učbenikov ali predsedniki odborov za učne načrte. Poudarek na izkustvenem učenju in relevantnosti za prakso je postal zaščitni znak programov informacijskih tehnologij, akreditiranih od AACSB v devetdesetih in 2000-ih letih.

 

Izvedba Inštituta

 

Inštitut je organiziral in vodil dr. Milton A. Jenkins, profesor informacijskih sistemov. Doktoriral je na Univerzi Minnesota, ki je prva na svetu razvila doktorski študij informacijskih sistemov. Seminarja se je udeležilo 50 profesorjev, ki so imeli doktorat iz različnih disciplin, ki so se želeli usposobiti za poučevanje znanj o informacijskih sistemih. Na inštitut so jih napotile njihove fakultete, ki so zaznale potrebo po razvoju oddelka (katedre) informacijskih sistemov, niso pa imele za to kvalificiranih učiteljev glede na zahteve akreditacijske ustanove AACSB. V jeseni 1987 me je profesor Jenkins povabil, da se udeležim inštituta. Kot vodja programa je imel možnost, da enega udeleženca predlaga brez plačila za udeležbo.

 

Delo v treh tednih je bilo intenzivno, vsak dan, tudi ob sobotah, od 9.00 do 17.00 z odmorom za kosilo v restavraciji kampusa. Stanovali smo v študentskem domu, vsak je imel svojo sobo. Na polici v sobi smo imeli zložene knjige – učbenike predmetov, ki sodijo v program informacijskih sistemov. Podarile so jih založbe, ki so imele interes, da se prek profesorjev učbenike vključi kot obvezno literaturo na univerzah. Knjig seveda ni bilo mogoče prebrati med intenzivnimi predavanji inštituta; namenjene so bile, da jih bomo imeli na svojih fakultetah. Zadnji dan programa so jih tehnični sodelavci zložili v velik karton in jih poslali na naslove udeležencev. Ko sem se vrnil domov, sem knjige predal knjižnici Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru.

 

V programu inštituta so sodelovali profesorji oddelka Menedžment informacijski sistemi (Management Information Systems – MIS) Univerze Indiana in predavatelji, ki so za enodnevno predavanje prihajali iz večjega števila univerz v Združenih državah Amerike, kjer so že imeli oddelek informacijskih sistemov. Predavatelji niso mogli zahajati v podrobnosti svojega področja; trudili so se ustvari celostno predstavo (big picture) o svoji temi in njenem mestu v programu Informacijski sistemi.

 

Sklepna slovesnost je bila zadnji večer v restavraciji Nicks, ki je bila znana kot zbirališče študentov, kjer sta predstavnik AACBS in profesor Jenkins udeležencem podelila plakete o udeležbi v programu inštituta.

 

Izkušnje, ki so bile pridobljene v tem programu, so koristile pri usmerjanju vrste akcij v Sloveniji v naslednjih letih. Stiki z nekaterimi sošolci so omogočili poznejša srečanja. To so bili:

• Paul Nowak, Drury College, Univerza Missouri, Združene države Amerike;
• Wita Wojtkowski, Državna univerza Boise, Idaho, Združene države Amerike;
• Peter Newson, Ivey poslovna fakulteta, Univerza v Londonu, Ontario, Kanada.

 

 

 

Inštitut za napredno izobraževanje profesorjev informacijskih sistemov. Univerza Indiana, 10.–30. julij 1988.

Petdeset udeležencev inštituta, štirje predavatelji, tehnično osebje

 

 

Inštitut za napredno izobraževanje profesorjev informacijskih sistemov. Univerza Indiana, 10.–30. julij 1988.

Potrdilo o udeležbi: Jože Gričar.

 

Mednarodni simpozij

Združenih narodov o trgovini in razvoju

Columbus, Ohio, ZDA, 17.–21. oktober 1994

 

V mednarodni trgovini pogosto nastajajo strdki v žilah sodelovanja. Na simpoziju v Ohiu so se trudili te strdke raztopiti. Kako ste doživeli srečanje in kaj je pomenilo v mednarodnem pogledu?

 

Na srečanju smo uvideli, kako je mogoče z liberalizacijo internetnega izmenjavanja podatkov strdke preseči, kot imenujete zastoje v mednarodni trgovini. Hkrati pa smo tudi razumeli, kako zelo velike koristi ima lahko človeštvo od uvedbe interneta in njegove pretočne ter varne uporabe. Zato bom dogajanje v Ohiu predstavil malo bolje.

 

Mednarodni simpozij 1994

 

Mednarodni simpozij Združenih narodov o učinkovitosti trgovine (United Nations International Symposium on Trade Efficiency – UNISTE) je potekal v mestu Columbus v Ohiu v ZDA od 17. do 21. oktobra 1994. Organiziran je bil pod okriljem Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) kot del njenih prizadevanj za spodbujanje olajševanja in učinkovitosti trgovine, zlasti za države v razvoju. Glavni cilji simpozija so bili:

 

• ugotoviti ovire za učinkovitost trgovine, zlasti necarinske ovire in upravna ozka grla;
• spodbujati uporabo sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij v mednarodni trgovini;
• podpirati razvoj trgovinske infrastrukture, zlasti na področjih prometa, carine, logistike in finančnih storitev;
• spodbujati sodelovanje med vladami, mednarodnimi organizacijami in zasebnim sektorjem za izboljšanje olajševanja trgovine.

 

Rezultat simpozija je bila Deklaracija Columbus (Columbus Ministerial Declaration on Trade Efficiency), ki je poudarila potrebo po:

• večjem mednarodnem sodelovanju pri olajševanju trgovine;
• tehnični pomoči in krepitvi zmogljivosti za države v razvoju;
• strateškem okviru za izvajanje programov za učinkovitost trgovine po vsem svetu.

 

Dogodek je pomenil pomemben mejnik pri napredovanju olajševanja trgovine kot ključne komponente svetovne trgovinske politike in postavil temelje za številne pobude v poznejših letih, vključno z določbami v Sporazumu o olajševanju trgovine Svetovne trgovinske organizacije (STO), sprejetem leta 2013.

 

Simpozija se je udeležila delegacija Slovenije, ki jo je vodil Jože Strgar, župan občine Ljubljana. Na tem simpoziju je Slovenija sodelovala kot članica Organizacije združenih narodov – OZN, v katero je bila sprejeta leto pred tem, 22. 5. 1993. Slovenska zastava je bila objavljena na plakatu simpozija in razvita v avli kongresnega centra med zastavami držav članic OZN. Računalniško izmenjavanje podatkov, ki je bila pomembna tema simpozija, je bilo področje raziskovanja v Sloveniji od leta 1988.

 

Ameriški minister za trgovino spodbuja uporabo tehnologije računalniškega izmenjavanja podatkov

 

Predstavnik vlade ZDA na simpoziju je bil Ronald Harmon Brown, ameriški minister (Secretary) za trgovino. Bil je velik zagovornik širitve svetovne trgovine in izkoriščanja tehnologije za krepitev konkurenčnosti ZDA. Ena ključnih tehnologij, katere uporabo je spodbujal, je bilo računalniško izmenjavanje podatkov (Electronic Data Interchange – EDI), ki je temeljna tehnologija za sodobno svetovno trgovino. Ne gre le za tehnične izboljšave, temveč za strateško gospodarsko nujnost in ključno orodje za povečanje izvoza. Poudaril je, da je računalniško izmenjavanje podatkov Združenim državam prineslo velike koristi.

 

1. Modernizacija trgovinske infrastrukture. Ta tehnologija omogoča podjetjem računalniško izmenjavanje podatkov o dokumentih, kot so naročila, obvestila o odpremi, računi, plačila in drugi. To je poenostavilo mednarodne transakcije in omogočilo hitrejšo in zanesljivejšo komunikacijo med trgovinskimi partnerji.

 

2. Podpora malim in srednje velikim podjetjem. Za rast trgovine ni dovolj, da se le velika mednarodna podjetja širijo na globalni trg – tudi mala podjetja potrebujejo dostop do mednarodnih trgov. Ta tehnologija zagotavlja stroškovno učinkovit in uspešen način sodelovanja manjših podjetij v globalnih oskrbovalnih verigah.

 

3. Olajševanje in učinkovitost trgovine. Ta tehnologija prispeva k zmanjšanju trgovinskih ovir in izboljšanju izvozne logistike. Omogoča hitrejše carinske postopke in sledljivost pošiljk v oskrbovalnih verigah, kar je ključnega pomena za mednarodno skladnost in proizvodnjo po načelu »ravno ob pravem času« (just-in-time).

 

4. Javno-zasebna partnerstva in globalni standardi. Nujna sta sodelovanje med vlado, industrijo in mednarodnimi partnerji ter oblikovanje globalnih standardov računalniškega izmenjavanja podatkov za zagotovitev povezljivosti (interoperabilnosti) med sistemi različnih držav.

 

Ta predvidevanja so tlakovala pot za tisto, kar bo postalo globalizirano, digitalno integrirano trgovinsko omrežje, bistveno za današnjo e-trgovino in globalno logistiko, je poudaril minister Brown.

 

Obiski po simpoziju

 

Udeleženci simpozija so imeli možnost izbora obiska več organizacij v dveh dneh po simpoziju. Organizator simpozija je organiziral prevoze z avtobusi. S članom slovenske delegacije Nikom Schlambergerjem, direktorjem Centra vlade za informiranje Republike Slovenije, sva obiskala univerzo in internetno vozlišče.

 

Državna univerza Ohio (Ohio State University)

 

Proces prenosa tehnologije na Državni univerzi Ohio vključuje več ključnih korakov, od razkritja izumov do komercializacije, katerih cilj je prevesti raziskovalna odkritja v izdelke in storitve, ki koristijo družbi. Urad za komercializacijo tehnologije univerze ima v tem procesu osrednjo vlogo.

 

Obisk je bil v oddelku za prenos novih zamisli in tehnologij z univerze v podjetja. Poudarili so pomen sodelovanja univerze s podjetji in koristi, ki jih imajo univerza in podjetja ter profesorji in študenti.

 

Internetno vozlišče

 

Columbus v Ohiu je ključna lokacija za internetno infrastrukturo. Columbus je postal ključno internetno vozlišče za zagotavljanje hitre povezave in zaščito. Sodeč po vojaških uniformah ob zapornici je bilo področje, ki smo ga obiskali, vojaško. Obisk je bil preprost, vendar učinkovit. Bilo je kaj videti.

 

Peljali so nas v klet velike stavbe, kjer smo vstopili v ohlajeno dvorano, veliko kot telovadnica šole. Ko so prižgali luči, smo videli steklene vitrine, v katerih so bili eden ob drugem osebni računalniki (farma računalnikov). Nato so luči ugasnili in dvorano zaprli. Odšli smo nadstropje nižje, kjer se je vse ponovilo. Prižgali so luči, da smo videli še eno farmo računalnikov, vitrine z osebnimi računalniki v veliki ohlajeni dvorani.

 

V kratki razlagi so poudarili vlogo tega vozlišča kot enega izmed vozlišč interneta v ZDA, ki so bila zgrajena za primer atomskega napada. Zagotavljala naj bi zanesljiv prenos sporočila od vozlišča do vozlišča, dokler ne bi prispelo do naslovne lokacije. O velikih naložbah v taka vozlišča se malo ve, zato se premalo zavedamo prispevka ustanoviteljev interneta v korist vsemu človeštvu.

 

Drugi obiski

 

Obiskati je bilo mogoče tovarno avtomobilov Honda, kjer je bil opazen velik delež robotiziranih strojev.

 

Nekateri udeleženci so obiskali turistično jamo s kapniki (Ohio Caverns), ki je 50 kilometrov od Daytona v Ohiu. Je največji jamski sistem v Ohiu, v katerem je veliko kapnikov. Ko je vodička opisovala, kako velika je jama, je obiskovalec iz Slovenije vprašal, če je tako velika, da v njej vozi vlak. To je pa dobra šala, je rekla vodička. Potem je celi skupini povedal, da je v Sloveniji Postojnska jama, v kateri vozi vlak.

 

 

Plakat Mednarodnega simpozija Združenih narodov o učinkovitosti trgovine, Columbus, Ohio, 17.–21. oktober 1994.

United Nations International Symposium on Trade Efficiency – UNISTE, Columbus, Ohio.

Objavljene so zastave držav članic Organizacije združenih narodov. Slovenija je postala članica 22. maja 1992.

 

 

 

Mednarodni simpozij Združenih narodov o učinkovitosti trgovine, Columbus, Ohio, 17.–21. oktober 1994.

United Nations International Symposium on Trade Efficiency – UNISTE, Columbus, Ohio.

Slovenska zastava med zastavami držav OZN.

 

 

Blejske e-konference

 

Blejske konference za udomačitev elektronskega poslovanja ste spodbudili vi osebno. Tako ste uresničil svoje napovedi o deljenju znanj, ki ste ga pridobili tudi v ZDA. V enem od teh obdobij se je Slovenija osamosvojila in vaša pobuda je dobila novo dinamiko.

 

Blejska e-konferenca (Bled eConference) ima korenine v marcu 1988 kot posvetovalni sestanek o elektronskem izmenjavanju podatkov (Electronic Data Interchange – EDI) za predstavnike slovenskih organizacij. Šlo je za izmenjavanje podatkov o poslovnih listinah, kot so naročilo, odpremnica, račun, sporočilo o plačilu med računalnikoma dveh organizacij brez posredovanja človeka. Ker odpade zajemanje podatkov, se zmanjša število napak in skrajša čas. Prihranki so veliki. Sestanek sem sprožil na podlagi spoznanj med podoktorskim študijem na Univerzi v Minnesoti v jesenskem semestru 1987, organizirala pa ga je Gospodarska zbornica Slovenije v Ljubljani. Udeležilo se ga je 25 ljudi.

 

Drugi posvetovalni sestanek o EDI je potekal v Kavarni Kazina na Bledu junija 1989, ki je bil odprt za širšo javnost. Bled je s tem postal tradicionalno prizorišče dogodka. Sestanka se je udeležilo 120 predstavnikov podjetij, bank in ministrstev, ki so poslušali 19 prispevkov in si ogledali predstavitev prototipa rešitve za elektronsko izmenjavanje naročil v živo. Naredil in predstavil ga je Janko Štimnikar, vodja računalniškega centra Gorenje Velenje.

 

V letu 1990 se je konferenca v Festivalni dvorani na Bledu z 250 udeleženci odprla za mednarodno javnost, v programu so sodelovali udeleženci iz ZDA, Avstrije, Japonske in Poljske. Leta 1991 je dogodek prerasel v Mednarodno konferenco o elektronskem izmenjavanju podatkov z udeleženci iz 15 držav in 56 raziskovalnimi prispevki.

 

Konferenca je leta 1993 spremenila ime in mu dodala Medorganizacijski sistemi (Interorganizational Systems – IOS). Glede na razvojne trende sta bila leta 1997 izraza EDI in IOS v imenu konference nadomeščena z izrazom Elektronsko poslovanje (eBusiness). Zadnja sprememba imena konference je bila leta 2005, ko se je zaradi širšega raziskovalnega področja, ki je bilo vsako leto predstavljeno na konferenci, preimenovala v Blejsko e-konferenco (Bled eConference). Blejska e-konferenca je ena najdlje trajajočih mednarodnih konferenc, osredotočenih na digitalno gospodarstvo, informacijske sisteme in e-tehnologije in ima pomembno vlogo pri povezovanju raziskovalcev, strokovnjakov in oblikovalcev politik.

 

V poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila to vrhunska tema, zlasti za avtomatizacijo preskrbovalnih verig in čezmejno trgovino. E-konferenca na Bledu je pripomogla k standardizaciji in širjenju praks v Evropi in drugod. Danes je računalniško izmenjavanje podatkov še vedno pomembno, zlasti v logistiki, proizvodnji in javnem naročanju.

 

Pomen

 

Blejska e-konferenca je pomembna iz naslednjih razlogov.

 

Pionirski poudarek na e-tehnologijah. Blejska e-konferenca je bila med prvimi konferencami na svetu, ki se je osredotočila na e-trgovino in digitalno transformacijo. Razvijala se je skupaj s tehnološkimi trendi: od zgodnjega računalniškega izmenjavanja podatkov do umetne inteligence, tehnologije veriženja blokov, digitalnega zdravja, pametnih mest in kibernetske varnosti.

 

Interdisciplinarno sodelovanje. Konferenca združuje akademske kroge, predstavnike gospodarstva in vladne deležnike. Spodbuja medsektorski dialog o tem, kako digitalne tehnologije vplivajo na poslovanje, družbo in politiko.

 

Vpliv objav in raziskav. Predstavljeni prispevki so objavljeni v zbornikih konference in indeksiranih repozitorijih, kot je knjižnica Zveze za informacijske sisteme (AIS eLibrary). Izbrani prispevki so bili objavljeni v tematskih številkah revije Electronic Markets. Številne ideje, predstavljene na Bledu, so vplivale na evropsko digitalno strategijo in projekte, ki jih financira Evropska komisija.

 

Osredotočenost na inovacije in etiko. Konference raziskujejo etične, družbene in trajnostne posledice digitalnih inovacij, kot so digitalna odgovornost, varstvo podatkov in vključujoča digitalna transformacija.

 

Skupnost in tradicija. Dolgoletna tradicija spodbuja močno in zaupanja vredno raziskovalno skupnost (Bled eCommunity). Odpira priložnosti za doktorske konzorcije, delavnice in sodelovalna omrežja.

 

Posebnost konference v letu 1989

 

Konferenca na Bledu v letu 1989 je bila povezana s konferenco o organizacijskih znanostih glede na vse večjo povezanost disciplin organizacija in informacijski sistemi. Imela je naslov Organizacija in informacijski sistemi: Učinkovitost – uspešnost – humanizacija. (Organization and Information Systems – IOS: Effectiveness – Efficiency – Humanization). Sodelovali so predstavniki 21 držav s štirih celin. Organizirali so jo Šola za organizacijo Kranj Univerze v Mariboru, Gospodarska zbornica Slovenije, Zveza inženirjev in tehnikov Jugoslavije. Zbornik sta uredila Zdravko Kaltnekar in Jože Gričar. Izdan je bil v dveh knjigah v skupnem obsegu 1040 strani.

 

Usmeritve za pripravo referata so bile:

• povezave med organiziranjem delovnih procesov in razvojem informacijskega sistema;
• vpliv informacijske tehnologije na organizacijsko strukturo;
• sodelovanje univerze in gospodarstva;
• poročila o dosežkih raziskovalcev in praktikov.

 

Povezovanje disciplin organizacija in informacijski sistemi je bila novost, ki jo je odprla ta konferenca. To v svoji knjigi omenja profesor Peter Checkland, Lancaster University: Soft Systems Methodology in Action, 15 November 2000. Priporoča nadaljevanje povezovanja obeh disciplin.

 

Posebnost konference v letu 1991

 

Na Fakulteti za organizacijske vede univerze v Mariboru se je v marcu 1991 končal projekt Računalniško izmenjavanje podatkov v Sloveniji – Tehnologija sodobnega poslovanja. Nosilec naloge sem bil Jože Gričar. Uredil sem poročilo o delu v letu 1990, ki obsega 186 strani. V njem so objavljeni prispevki 17 raziskovalcev. Poročilo, ki ga je izdala Moderna organizacija Kranj, je bilo del priprav 4. mednarodne konference o računalniškem izmenjevanju podatkov.

 

Četrta mednarodna konferenca o računalniškem izmenjevanju podatkov je bila na Bledu od 10. do 12. junija 1991 (The 4th International Electronic Data Interchange – EDI Conference: EDI: Business Strategy for 90s). Privabila je 260 udeležencev iz 15 držav in vključevala 56 raziskovalnih prispevkov. Posebnost te konference je bilo sodelovanje članov nastajajočega Svetovnega inštituta za računalniško izmenjavanje podatkov (The EDI World Institute, Montreal, Canada). Pri tem je imel velike zasluge Marshall Spence, predsednik kanadskega sveta za računalniško izmenjavanje podatkov (EDI Council of Canada).

 

Svetovni inštitut EDI, pozneje znan kot Svetovni inštitut za elektronsko poslovanje, je bil registriran v Québecu 18. decembra 1991 in uradno ustanovljen 1. aprila 1992 s sedežem v Montrealu v Kanadi. Ustanovitev svetovnega inštituta EDI je bila prvič predlagana leta 1990 na 2. mednarodnem kongresu uporabnikov EDI v San Franciscu (2^nd International Congress of EDI Users in San Francisco) 17. julija 1990. Na tem kongresu sem na povabilo Marshalla Spenca predstavil prizadevanja za uvajanje računalniškega izmenjavanja podatkov v Sloveniji. Pripravljalni sestanek za ustanovitev Inštituta je bil v februarju 1991 v Montrealu. Konferenca na Bledu v juniju 1991 je bila nadaljevanje priprav za ustanovitev inštituta.

 

Cilj inštituta je bil spodbujati in pospeševati uvajanje elektronskega izmenjavanja podatkov (EDI) in elektronskega poslovanja v podjetjih in vladah po vsem svetu s posebnim poudarkom na mednarodni trgovini. Inštitut naj bi pomagal tudi nacionalnim združenjem in svetom za EDI pri ustvarjanju foruma za izmenjavanje informacij in jim pomagal pri reševanju vprašanj, s katerimi se podjetja, vlade in ustanove srečujejo pri spodbujanju, izvajanju in uporabi EDI. V inštitut so bile vključene naslednje države: Avstralija, Kanada, Čile, Kolumbija, Indonezija, Italija, Japonska, Koreja, Nizozemska, Slovenija, Tajvan, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike. O inštitutu je pisal Richard Lalonde, izvršni direktor v prispevku Svetovni inštitut EDI: mednarodni pristop (The EDI World Institute: An International Approach, Electronic Markets, October 1993).

 

Na konferenci je bila v Kavarni Kazina predstavljena skupinska tehnologija za vodenje sestankov Plexys Univerze v Arizoni. Sestanek je vodil profesor Doug Vogel s te univerze. Računalnike za izvedbo sestanka je zagotovilo podjetje SRC Ljubljana, ki je to tehnologijo uporabljalo v svojem izobraževalnem središču v Grimščah pri Bledu.

 

Večer pred konferenco je bil v Hotelu Toplice na Bledu sprejem za referente iz tujine. Udeležence je pozdravil minister za znanost in tehnologijo dr. Peter Tancig. Sledila je večerja v Gostilni Avsenik v Begunjah. Med večerjo je Georg Gotschlich, direktor Eurocustoms Bruselj in član nastajajočega Inštituta EDI, nazdravil Sloveniji in njeni osamosvojitvi čez dva tedna. Prisotni so ploskali.

 

Nekaj dni po konferenci me je poklicala tajnica dekana, da naj bi prišel naslednji dan na sestanek z dekanom. Prišel sem na dekanat na Prešernovi 11 v Kranju ob 10.00, kot smo se dogovorili. V dekanovi pisarni je bil predstavnik službe državne varnosti (rekli smo Udba), ki je bil zadolžen za fakulteto. Z dekanom sta se sestajala vsak teden. Tisti dan pa je mene vprašal, kaj so tujci, ki so bili na konferenci, govorili o pričakovani osamosvojitvi Slovenije 26. junija. Povedal sem, da je Georg Gotschlich, član nastajajočega Inštituta EDI, med večerjo nazdravil osamosvojitvi Slovenije in da so prisotni to pozdravili. Predstavnik omenjene ustanove je rekel, da jim Rupel sicer govori, da bodo države podprle osamosvojitev, da pa mu ne verjamejo. To je bilo čudno. Ni pojasnil, kdo so »oni«, ki dva tedna pred osamosvojitvijo ne verjamejo v uspeh osamosvojitve in ne verjamejo ministru za zunanje zadeve dr. Dimitriju Ruplu. Dober teden po tem pogovoru je »bratska« JLA napadla Slovenijo. Slovenija je postala stalna članica OZN 22. maja 1992.

 

Nekaj let po tej konferenci mi je udeleženec omenjene večerje povedal, da so z veseljem nazdravili osamosvojitvi Slovenij, nato pa pohiteli domov, ker so vedeli, kaj se bo zgodilo.

 

Vloga Centra za e-poslovanje Fakultete za organizacijske vede pri pripravah in izvedbi Blejskih e-konferenc

 

Izvedba takih konferenc zahteva veliko dela in sodelovanja. Priprave vključujejo obveščanje o konferenci (call for papers), zbiranje referatov, pripravo zbornika za objavo (nekoč knjiga, nato disketa, zdaj spletna stran), urejanje rezervacij s hoteli in prevozniki, pripravo referatov mladih raziskovalcev. Za vse udeležence iz tujine je bil zagotovljen prevoz z letališča Brnik ali železniške postaje Lesce–Bled v hotel na Bledu. Udeleženci iz Avstralije so radi potovali z letalom do Münchna in nato z dnevnim vlakom skozi avstrijske kanjone do Bleda. Med konferenco je bila vrsta opravil v zvezi z recepcijo, registracijo, informiranjem udeležencev in zagotavljanjem tehnološke podpore. Sodelavcem Centra so pomagali študenti v okviru študentskega servisa. Delo sodelavcev Centra je bilo učinkovito in usklajeno, saj so imeli iz leta v leto več izkušenj.

 

Pomembno je bilo urejati veliko stvari z dekanatom. Viden znak dobrega sodelovanja je bila dekanova večerja, s katero je bil konferenci zagotovljen denarni prispevek fakultete, udeleženci pa so to videli kot znak dobrega sodelovanja. Sodelovala je Univerza v Mariboru. Rektorji so imeli pozdravne nagovore, sodelavka njene službe za odnose z javnostmi Vanja Borovac je organizirala novinarske konference. Pomembno je bilo sodelovanje podjetij in vladnih predstavnikov v programu. Med uvodničarji sta bila minister za znanost in tehnologijo ter minister za javno upravo, med panelisti so bili državni sekretarji.

 

Znamenita je bila vsakoletna večerja v gostilni Kunstelj v Radovljici, ki jo je vrsto let ljubeznivo omogočal SRC Ljubljana. Pri Kunstlju so se rojevali predlogi številnih projektov Evropske komisije, tam se je načrtovalo panele naslednje konference. Vse to je potrjevalo, da v Sloveniji vedo, kaj so novosti v svetu, da dobro sodelujejo, da so odprti za nove ideje in pobude ter da so ljudje gostoljubni in prijazni. Vse to je bil kapital, ki se je obrestoval. Da neka konferenca na isti lokacijo vzdrži 38 let in ima vedno znova kaj pokazati, je znak nečesa dobrega in velikega. V letu 2025 je bila že 38. blejska e-konferenca.

 

Brez sodelavk in sodelavcev Centra se vsega tega ne bi dalo narediti. Brez e-konferenc pa sodelavci ne bi pridobili dragocenih izkušenj. Navezovali so stike z mnogimi udeleženci. To vse je bilo vsako leto znova podjetje v malem. Za vse je bilo sodelovanje pri pripravah in izvedbi Blejskih e-konferenc dragocena izkušnja, odpiranje v svet in promoviranje Slovenije.

 

 

 

 

Mednarodna konferenca Organizacija in informacijski sistemi, 13.–15. september 1989. Zbornik referatov, 1. in 2. del, Urednika Zdravko Kaltnekar in Jože Gričar, 1040 strani.

 

 

 

Mednarodna konferenca Organizacija in informacijski sistemi, 13.–15. september 1989. Udeleženci konference iz tujine, terasa Kavarna Kazina Bled.

 

 

4. mednarodna konferenca o računalniškem izmenjevanju podatkov. Festivalna dvorana, Bled, 10.–12. junij 1991.

 

 

 

4. mednarodna konferenca o računalniškem izmenjevanju podatkov, Bled, 10.–12. junij 1991.

Kavarna Kazina Bled: Reševanje problema s programom skupinske tehnologije Plexis Univerze Arizona.

 

 

 

Blejska e-konferenca o elektronskem poslovanju 1994.

Družabno srečanje, Gostilna Kunstelj Radovljica.

Ivan Žerko, predsednik, SRC Ljubljana (levo), in Jože Gričar, vodja odbora konference.

 

 

Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, ustanovitelj Blejske e-konference za izjemno vodenje in prispevek, 18. junija 2017.

Profesor dr. Iztok Podbregar, dekan Fakultete za organizacijske vede.

 

 

Konzorcij podiplomskih študentov

in izobraževalni simpozij Otočec

Krka Fellow – Krka Scholar

 

 

Sestavina Blejske e-konference je bil konzorcij podiplomskih študentov na Otočcu. Opišite priprave, kje in kako so bile organizirane?

 

Dvodnevni doktorski Konzorcij podiplomskih študentov in izobraževalni simpozij Otočec. Krka Fellow – Krka Scholar je bil več let organiziran pred Blejsko e-konferenco na Otočcu v sodelovanju z Ministrstvom za znanost Republike Slovenije. Konzorcije je gostilo podjetje Krka, d. d., Novo mesto, ki ga je predstavljal Stanislav Plavec, namestnik generalnega direktorja. Stanislav Plavec je bil predsednik Sveta Centra za e-poslovanje Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru. Konzorcij je bil zelo poseben in najverjetneje prvi te vrste na svetu, saj je združeval podiplomske študente, ki jih zanimajo e-poslovanje in medorganizacijski sistemi. Danes imajo številni profesorji informacijskih sistemov po vsem svetu v svojih kabinetih plaketo Krka Fellow oziroma plaketo Krka Scholar tisti, ki so bili mentorji na doktorskih konzorcijih. Doktorski konzorciji Krka, katerih vodja je bil profesor A. Milton Jenkins, so veliko prispevali k oblikovanju skupnosti e-poslovanja Bled, kar je našlo velik odmev v raziskavah in delovanju po vsem svetu.

 

Dr. A. Milton Jenkins je bil profesor informacijskih sistemov na Univerzi v Baltimoru, pred tem pa na Univerzi Indiana. Vodil je Raziskovalni center za informacijske sisteme na oddelku za MIS (Management Information Systems) Univerze v Baltimoru. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je v sodelovanju z AACSB (Association to Advance Collegiate Schools of Business) razvil poletno šolo za razvoj profesorjev informacijskih sistemov. V letu 1995 je bil v ZDA imenovan za učitelja leta (The Distinguished Information Systems Educator of The Year 1995). Priznan je bil po spodbujanju raziskav in izobraževanja na področju e-poslovanja. Za njegov prispevek Sloveniji je bil leta 2000 nagrajen z imenovanjem za častnega senatorja Univerze v Mariboru.

 

Cilji doktorskega konzorcija so bili naslednji.

 

Podpora doktorskim študentom

Pomoč pri razvoju raziskovalnih idej, modelov in metodologij.

Povratne informacije uveljavljenih raziskovalcev in mentorjev.

Vzpostavljanje povezav med doktorskim študijem in industrijsko prakso.

 

Izboljšanje raziskovalne kakovosti

Izboljšanje raziskovalnih vprašanj, zasnove raziskav in prispevkov.

Povečanje možnosti za objavo v kakovostnih znanstvenih revijah in konferencah.

 

Povezovanje in mreženje

Vzpostavljanje raziskovalnih partnerstev med študenti, mentorji, univerzami in industrijo.

Spodbujanje regionalnega in mednarodnega sodelovanja.

 

Spodbujanje interdisciplinarnosti

Povezovanje e-poslovanja z drugimi področji, kot so informatika, upravljanje, logistika, ekonomija in tehnologija.

 

Raziskovalni in razvojni prispevki k digitalizaciji družbe

Naslavljanje aktualnih izzivov digitalne transformacije podjetij in javnega sektorja.

 

Profesor A. Milton Jenkins je doktoriral v programu informacijskih sistemov na Univerzi v Minnesoti. Večino svoje akademske kariere je preživel na Univerzi v Baltimoru, kjer je bil direktor Raziskovalnega centra za informacijske sisteme na Oddelku za upravljavske informacijske sisteme. Milton Jenkins je razvil številne mednarodne stike po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Med njegovimi pogostimi obiski Slovenije in s Slovenci, ki so obiskovali ZDA, je navezal številne uspešne in koristne stike ter prijateljske odnose. Zelo dobro so ga poznali številni pedagogi in študenti, pa tudi IT-skupnost in podjetja v Sloveniji. Umrl 16. avgusta 2012 v Annapolisu v Marylandu.

 

 

 

Univerza v Baltimoru, marec 1996.

Z desne proti levi: dr. Ludvik Toplak, dr. A. Milton Jenkins, dr. Jože Gričar.

 

 

 

Konzorcij podiplomskih študentov in izobraževalni simpozij. Otočec, junij 1996.

Krka Fellows – Krka Scholars.

 

 

 

The 1996 Graduate Student Consortium and Educational Symposium 13^th June, Jože Gričar, Krka Scholar.

 

 

Konzorcij podiplomskih študentov in izobraževalni simpozij. Otočec, junij 1997.

Krka Fellows – Krka Scholars.

 

 

 

Konzorcij podiplomskih študentov in izobraževalni simpozij Otočec, junij 1997.

Organizatorji: (z leve proti desni) A. Milton Jenkins, Jože Gričar, Stanislav Plavec.

 

 

2000. Milton Jenknis (tretji z desne), Univerza v Baltimoru, častni senator Univerze v Mariboru, september 2000.

Podelitev priznanja za prispevek k razvoju univerze ali širšemu znanstvenemu in akademskemu prostoru.

 

 

 

Izdelovanje prototipov v Centru za e-poslovanje

 

Izdelovanje prototipov rešitev e-poslovanja je gotovo pot k pocenitvi in hitrosti izvedbe novih zamisli ter idej. Predstavite pobudo.

 

Z veseljem.

 

Tehnološki in organizacijski prototip

 

Metodologija izdelovanja prototipa je sestavni del odprtih inovacij. Izhodišče razvoja prototipa je težava, za katero ima njen lastnik interes, da se ga reši. Prototip je zgodnji vzorec ali model, zgrajen za testiranje zamisli ali procesa, ali pa deluje kot nekaj, kar se lahko posnema ali se iz njega uči. Lahko se šteje za potrditev zamisli (proof of concept). Razlikujemo tehnološki in organizacijski prototip. Tehnološki prototip je poskusna e-rešitev ali e-storitev kot »igrača«, ki lahko dokaže, da »res deluje«. Organizacijski prototip pa je e-rešitev, ki je v eni organizaciji že uvedena in preizkušena, nato pa se jo poskusno uvaja v drugi organizaciji kot prototip.

 

Zamisel koristnosti izdelovanja prototipa kot izhodišča za izdelovanje računalniške rešitve je v Slovenijo prinesel dr. Milton A. Jenkins z Univerze v Baltimoru, profesor predmeta Metodologija raziskovanja informacijskih sistemov na podiplomskem študiju Fakultete za organizacijske vede. Prispeval je k razumevanju metodologije izdelovanja prototipov ter njene uporabe v poučevanju in raziskovanju informacijskih sistemov, kar je vplivalo na sprejemanje kulture razvoja računalniških rešitev. Njegovo stalno sporočilo je bilo: »Za uporabnika je veliko lažje povedati, kaj mu/ji ni všeč v delujočem prototipu, kot pa razložiti, kakšna naj bi bila aplikacija, ki jo želi.« Njegova spodbuda je bila v pomoč ne le pri študentskih projektih, ki so se izvajali v poučevanju in raziskovanju v Sloveniji, temveč tudi pri številnih e-rešitvah, ki so jih razvijali v slovenskih organizacijah.

 

Center za e-poslovanje Fakultete za organizacijske vede

 

Laboratorij za e-poslovanje Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru je bil vzpostavljen leta 1993. Bil je zelo skromen: ena večja soba v drugem nadstropju na Tomšičevi 7 in dva podarjena računalnika Zvonka Volaja, direktorja podjetja Konim Ljubljana. Ko se je število osebnih računalnikov povečalo z darilom Nika Schlambergerja, direktorja Računalniškega centra Ljubljana, in Janeza Uplaznika, direktorja podjetja Mikropis Žalec, je vodstvo fakultete omogočilo preselitev v dve manjši sobi v pritličju. V njem so nastajali prototipi v zvezi z diplomami in magisteriji s področja e-poslovanja.

 

Ko smo vzpostavili laboratorij, je imel kolega na fakulteti pripombo, da nismo ne medicinska ne farmacevtska fakulteta, da bi imeli laboratorij. Predlagal je, da naziv na vratih umaknemo. K sreči ga nismo. Rezultati delovanja e-laboratorija, ki smo ga pozneje imenovali Center za e-poslovanje, so študentom in fakulteti odprli veliko povezav v Sloveniji in drugih državah.

 

Vsako diplomsko delo, pri katerem je bil mentor vodja centra, je vključevalo izdelavo delujočega prototipa izmenjavanja podatkov med dvema organizacijama. Veliko prototipov je pozneje prešlo v delujoče sisteme v organizacijah.

 

Darjan Petrič je izdelal dva odmevna prototipa. Prvi je bil E-plačilni nalog za Službo družbenega knjigovodstva – SDK. Pri njem je uporabil program, ki je omogočil prikaz plačilnega naloga (virmana) na zaslonu v roza barvi, kot so virmanov bili ljudje vajeni. Ko so si člani vodilne ekipe SDK z generalno direktorico Romano Logar v centru ogledali prenos naloga iz računalnika plačnika v računalnik SDK in nato potrditev prejema plačila iz računalnika v SDK v računalnik plačnika, so videli, da je to skladno s tem, kar se dogaja v njihovem vsakodnevnem procesu. Vendar s pomembno razliko; podatkov ni bilo treba prepisovati. To pa je bila velika stvar, saj je tedaj podatke s plačilnih nalogov v SDK prepisovalo več kot petsto ljudi vsak dan. Čeprav je slonel na papirnih dokumentih in prepisovanju podatkov, je bil tedanji sistem plačilnega prometa v Sloveniji učinkovit. Plačilni nalogi, ki so bili na okencu SDK sprejeti do 13.00, so bili obdelani prek noči, da so bila obvestila o prejetih plačilih prejemnikom plačil na voljo ob 7.00 naslednji dan. Tisti čas so bili na primer v Veliki Britaniji za prenos sporočila od plačnika do prejemnika potrebni trije dnevi. Prototip je pospešil, da so v SDK razvili in uvedli sprotni (online) e-plačilni promet. Bili so med prvimi v Evropi. Uporabniki so se prepričali, kaj pomenijo plačila, če so »e«, zato so se povečala njihova pričakovanja, kar je pospešilo razvoj e-bančništva v Sloveniji.

 

Drugi prototip je bil E-carinska deklaracija, ki je bil narejen v sodelovanju podjetja Merkur Kranj in Carinske uprave Republike Slovenije. Za predstavitev vodilni ekipi carinske uprave z generalnim direktorjem Francem Koširjem so bili v centru na voljo štirje medsebojno povezani osebni računalniki. Na prvem je prodajni referent Merkurja poslal nalog za odpremo v drugi računalnik v skladišču, kjer so naredili račun in carinsko deklaracijo. Od tam so oba dokumenta poslali v tretji računalnik, ki je predstavljal carinsko izpostavo na Ljubelju. Tam so pregledali blago na podlagi prejetega izvoznega računa in carinske deklaracije, odobrili izvoz in potrjeno izvozno carinsko deklaracijo poslali v četrti računalnik, ki je predstavljal carinsko upravo v Ljubljani. Vse slike na zaslonih so bile kopije papirnih dokumentov. Cariniki so postopek nekajkrat pogledali in ugotovili, da »zares deluje«. To je spodbudilo carinsko upravo, da je sprožila projekt Uvedba carinske e-deklaracije, v katerem je sodelovalo osem največjih špediterjev v Sloveniji. Slovenija je bila med prvimi državami v Evropi, ki je uvedla e-carinsko deklaracijo. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 so odpadle carine in carinarnice znotraj EU. Carinske deklaracije pa so še vedno aktualne za trgovanje z organizacijami v državah, ki niso članice EU.

 

Boris Zupančič je naredil prototip E-naročilo in e-dobavnica za podjetji Mercator Ljubljana in Kolinska Ljubljana. Predstavljen je bil na Blejski e-konferenci. Predstavitev je organiziral Vasja Butina, direktor informatike v Mercatorju, v manjši dvorani Festivalne dvorane, ki je izgledala kot nabavni oddelek Mercatorja. Referentka v podjetju Mercator je izstavila e-naročilo podjetju Kolinska, referentka Kolinske pa ji je s svojega računalnika poslala e-dobavnico, brez prepisovanja. Ko je bila predstavitev s kratko razlago končana, sta obe referentki vprašali: »Šef, kdaj bomo to dobili, kdaj bomo začeli tako delati?« To je bila potrditev kakovosti prototipa in njegove prilagojenosti potrebam uporabnikov.

 

Andrej Bračko je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani pridobil magisterij z naslovom Ocena priložnosti računalniškega izmenjavanja podatkov in elektronskega poslovanja v medorganizacijskih povezavah Ministrstva za notranje zadeve. Sestavina naloge je bil prototip E-prijava avtomobilske nesreče za naročnika magisterija, Prometno policijo in partnerja Združenje zavarovalstva. Prikazal je, kako Prometna policija pošlje podatke zapisnikov o prometnih nesrečah prejšnjega dne, da so na voljo na strežniku Združenja naslednji dan zjutraj. Nato jih je Združenje posredovalo vpletenim zavarovalnicam. S tem se je zelo skrajšal čas, ko so zavarovalnice lahko obravnavale primer na podlagi prejetega policijskega zapisnika. Po uspešnem zagovoru magistrske naloge je predsednik komisije dr. Janez Grad rekel: »Na tak način pa zagovora magisterija še nismo imeli!« Predstavniki prometne policije in združenja so ta prototip prestavili v enem izmed panelov junijske blejske e-konference. Policisti v panelu so bili v uniformah. Nekateri udeleženci konference so zaskrbljeno spraševali, če je kaj narobe, ker je bilo v Hotelu Golf tisto dopoldne toliko modrih uniform z veliko zvezdicami.

 

Navajamo primere zadevnih diplomskih del in magistrskih nalog. Podatki so objavljeni v sistemu Cobbis.

 

Magistrska dela

 

Mira Vovk Avšič. Računalniško izmenjavanje grafičnih sporočil – s posebnim ozirom na gradbeništvo.

Georg Pollak. Dejavniki, ki vplivajo na uvajanje računalniškega izmenjavanja podatkov v finančne procese v malih podjetjih.

Edmond Pajk. Prototip Elektronsko zbiranje obrazcev o plačah in nadomestilih na Zavodu na pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

Viktor Sterle. Uvajanje elektronskega poslovanja v nabavni proces Ministrstva za obrambo Republike Slovenije.

Kristina Bogataj Habjan. Priložnosti in ovire izdajanja in sprejemanja e-računov v malih podjetjih.

Gregor Veselko. Elektronsko poslovno okolje in odločujoči dejavniki vključevanja elektronskega poslovanja v logistične oskrbovalne verige.

Marija Kuhar. Model najemanja programske opreme preko interneta za računovodske servise.

Benjamin Lesjak. Vpeljava elektronskega poslovanja med strankami v sodnem procesu s prototipno rešitvijo.

 

Diplome

 

Ajša Pučnik. Informatizacija carinsko-špedicijskih poslov s prototipom računalniškega izmenjavanja podatkov v podjetju Gorenje commerce Titovo Velenje.

Alenka Pavlin: Uvajanje računalniškega izmenjavanja podatkov v podjetju Lesnina s posebnim ozirom na mednarodni račun.

Inge Lenarčič. Organizacijska zasnova računalniške rešitve za spremljanje večkratnih kršiteljev cestno prometnih predpisov v Republiki Sloveniji z izdelavo prototipa.

Barbka Zupan. Računalniško izmenjavanje listine – naročilo med kupcem in dobaviteljem – prototipna rešitev za Peko Tržič in Alpino Žiri.

Elizabeta Gačnik. Izraba tehnologije računalniškega izmenjavanja podatkov pri izvedbi kongresov – s posebnim ozirom na Kompas International, d. d., poslovna enota Kongresni turizem Ljubljana.

Marija Matekovič. Uvajanje računalniškega izmenjavanja podatkov v podjetju Beti Metlika s prototipom potrditev naročila.

Borut Pahor. Prototip E-račun za Železniški zdravstveni dom Ljubljana in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Bernard Grum. Multimedijska računalniška rešitev – Primer prototipa predstavitve središča za študij elektronskega poslovanja.

Irena Hočevar. Računalniško izmenjavanje podatkov s prototipno rešitvijo Obvestilo o plačilu iz tujine.

Zdravko Lavrič. Računalniško izmenjavanje podatkov med Slovenskimi železnicami, carino, Luko Koper in špediterji.

Tadeja Markun. Prototipna rešitev računalniškega izmenjavanja listin naročilo in potrdilo naročila med podjetjema IskraTel in EBV Electronic.

Matjaž Janežič. Prototipna vzpostavitev spletne trgovine s tehnologijo IBM Net.Commerce.

Rajko Česnik. Računalniško izmenjavanje podatkov s carinskimi upravami v tujini za potrebe preiskovalne službe.

Vlado Geršak. Uvedba računalniškega izmenjavanja podatkov med Domom starejših občanov Celje in ZZZS.

Vlado Jovanović. Elektronsko poslovanje z manjšimi podjetji – primer Kmetijske zadruge Metlika.

Ivan Jovan. Elektronsko poslovanje šolskega centra.

Karmen Petrič. Računalniško izmenjavanje podatkov o izbiri osebnega zdravnika.

Andrej Valjavec. Izmenjava e-dokumentov v nabavno prodajnem procesu med poslovnima rešitvama Microsoft Business Solutions – Navision in SAP R/3.

Iztok Stare. Povezava dnevnika dogodkov Operativnega komunikacijskega centra s policijsko postajo.

Luka Babnik. Prototipna rešitev avtomatizacije nabave s pomočjo programske opreme SAP v Banki Slovenije.

Ranka Todorović. Prejemanje in izdajanje e-računov med Občino Kranj in kranjskimi vrtci.

Janez Debevec. Predštudija čezmejnega e-poslovanja malih podjetij v oskrbovalni verigi avtomobilske dejavnosti.

Barbara Grašič. Prototipna rešitev e-napotnice in e-odpustnega pisma: primer Bolnišnica Golnik KOPA in Dagra, d. o. o., Ljubljana.

 

Pri predmetu E-poslovanje so vsi slušatelji izdelali seminarsko nalogo s predlogom prototipa v sodelovanju z dvema organizacijama: naročnikom seminarske naloge in partnerjem, ki ga je izbral naročnik. Vse se je dogovoril vsak študent sam. Seminarsko nalogo je oddal naročniku, kopijo pa profesorju, kar je bil pogoj za opravljanje izpita. Mnogi slušatelji so povedali, da so svojo seminarsko nalogo pred izpitom predstavili na sestanku širšega kroga ljudi iz obeh sodelujočih organizacij. Vpliv takega načina izdelovanja seminarskih nalog na pospešeno uvajanje e-poslovanja je bil opazen.

 

Odmevnost prototipov

 

Značilnost vseh teh narejenih prototipov in predlogov prototipov je bila, da so bili narejeni zaradi potrebe po rešitvi problema, ki so ga imeli v sodelujočih organizacijah. Pri izdelavi so v živo sodelovale osebe, ki so delale v procesu, v katerem so imeli težavo, zato so zelo dobro poznale vse podrobnosti. Vse te osebe so želele, da bi prototip čim prej postal delujoča rešitev za vsakodnevno uporabo, pri čemer jih je vodstvo podpiralo. Osrednje sporočilo teh prizadevanj je nujnost sodelovanja.

 

Po Sloveniji se je razvedelo, da študenti Fakultete za organizacijske vede izdelujejo prototipne rešitve e-poslovanja, ki so postajale vse bolj potrebne. To je bil prispevek k razvijanju rešitev, ki so usmerjene k uporabniku, ki ima problem in si želi rešitve.

 

Ko so snovalci Evropskega omrežja živih laboratorijev izvedeli, da v Centru za e-poslovanje v Sloveniji študenti izdelujejo prototipe za naročnike, so želeli dobiti več informacij. Presodili so, da je način dela teh študentov skladen z načeli delovanja živega laboratorija. Poslali so vabilo, da se Center za e-poslovanje vključi v Evropsko omrežje živih laboratorijev. Center za e-poslovanje (eLiving Lab) Fakultete za organizacijske vede je bil sprejet v prvo skupino dvajsetih živih laboratorijev Evropskega omrežja živih laboratorijev. Živi laboratoriji so bili tedaj v 15 državah EU. Omrežje je bilo objavljeno na konferenci Evropske komisije v Helsinkih 20. novembra 2006 (The Helsinki Manifesto 20. 11. 2006).

 

Koristi študentov, ki izdelujejo prototipne rešitve za naročnika v organizaciji

 

Izkušnje so pokazale, da je glavna korist za študenta, ki izdela prototip, zagotovljena zaposlitev. Sicer pa je koristi veliko.

 

Pridobivanje praktičnih izkušenj

Študenti se soočijo z realnimi izzivi iz prakse, ki jih ni mogoče simulirati v celoti pri teoretičnem študiju.

Spoznajo delovno okolje, metode dela, procese in zahteve, kot jih postavljajo pravi naročniki.

 

Povezovanje teorije s prakso

Znanja, pridobljena v učilnici (programiranje, načrtovanje, projektno vodenje ipd.), lahko uporabijo v konkretnem projektu.

Hitreje razumejo, kako se teoretični koncepti uporabljajo v resničnih situacijah.

 

Razvijanje mehkih veščin

Komunikacija z naročnikom: razumevanje zahtev, prilagajanje, postavljanje vprašanj.

Delo v timu, sodelovanje z različnimi deležniki (mentorji, sodelavci, naročniki).

Upravljanje časa, odgovornost in reševanje konfliktov.

 

Učenje projektnega dela

Spoznajo procese, kot so razvoj rešitve, iterativno delo, testiranje in prilagajanje rešitve.

Naučijo se, da prototip ni popoln izdelek, temveč orodje za preverjanje idej in zbiranje povratnih informacij.

 

Povratne informacije iz realnega okolja

Naročnik poda konkretne povratne informacije, kar študentom omogoča boljše razumevanje potreb uporabnikov in kakovosti rešitve.

 

Gradnja portfelja in zaposlitvene priložnosti

Izdelan prototip ali sodelovanje pri projektu lahko študent doda v svoj portfelj, ko išče zaposlitev.

Sodelovanje z organizacijo odpira možnosti za prakso, študentsko delo ali celo zaposlitev.

 

Razvijanje podjetniškega načina razmišljanja

Spoznajo pomen razumevanja trga, uporabnikov in gospodarskih vidikov rešitve.

Naučijo se, kako pomembno je razvijati rešitve, ki prinašajo vrednost njenemu uporabniku.

 

Povečanje samozavesti in motivacije

Uspešno rešen izziv daje študentom občutek kompetentnosti in jim poveča zaupanje v lastne sposobnosti.

 

Evropsko omrežje živih laboratorijev

 

Inovacijsko okolje je bilo po navadi ljubosumna praksa posameznikov z navdihom, pri katerih je zaradi strahu pred krajo ideje sodelovanje zelo oteženo. A vse kaže, da se z evropskim projektom živih laboratorijev del tega strahu zmanjša.

 

Ta strah je res prisoten, a je povsem nekoristen. Z omenjenim projektom so bila odprta vrata inovativnemu sodelovanju. Oglejmo si ga.

 

Evropsko omrežje živih laboratorijev (European Network of Living Labs – ENoLL) je bilo ustanovljeno na pobudo Evropske komisije kot mednarodna neprofitna organizacija, ki združuje in podpira mrežo živih laboratorijev po vsej Evropi in širše. Objavljeno je bilo v času predsedovanja Finske Evropskemu svetu 20. novembra 2006 kot prvi korak k razvijanju Evropskega inovacijskega sistema (The Helsinki Manifesto, 20. 11. 2006). Center za e-poslovanje (eLiving Lab) Fakultete za organizacijske vede je bil sprejet v prvo skupino dvajsetih živih laboratorijev Evropskega omrežja živih laboratorijev. Živi laboratoriji so bili tedaj v 15 državah EU.

 

Živi laboratoriji so odprta inovacijska okolja, kjer se uporabniki dejavno vključujejo v proces soustvarjanja, testiranja in razvoja novih storitev, izdelkov in tehnologij v realnih okoljih. Povezujejo podjetja, raziskovalne ustanove, javno upravo in državljane. Cilji omrežja so: spodbujanje odprtih inovacij, povezovanje akterjev iz različnih držav in sektorjev, podpora izmenjavi znanja in dobrih praks, krepitev sodelovanja med raziskovalnimi ustanovami, gospodarstvom in uporabniki, pospeševanje razvoja uporabniško usmerjenih rešitev.

 

Uspešno delovanje živih laboratorijev je pogojeno z dejavnim sodelovanjem vseh ključnih deležnikov

 

Živi laboratoriji (Living Labs) so odprta inovacijska okolja, kjer se nove rešitve razvijajo v sodelovanju z uporabniki, podjetji, raziskovalci, javnimi ustanovami in drugimi deležniki v realnem okolju. Njihova temeljna značilnost je, da inovacije ne nastajajo za uporabnike, ampak skupaj z njimi.

 

Brez dejavnega sodelovanja vseh ključnih deležnikov živi laboratorij ne more izpolniti svojega namena, saj:

• uporabniki prinašajo svoje izkušnje, potrebe in vpoglede, ki so ključni za razvoj uporabniku prilagojenih in učinkovitih rešitev;
• podjetja prispevajo znanje o trgu, tehnologijah in možnostih uvedbe, kar zagotavlja, da so rešitve izvedljive in tržno relevantne;
• raziskovalne ustanove zagotavljajo metodološko podporo, znanstveno rigoroznost in inovacijsko znanje, ki nadgrajuje praktične rešitve;
• javni sektor in odločevalci omogočajo podporno okolje, regulativne okvire in pomagajo pri prenosu rešitev v širšo družbo.

 

Če kateri od teh deležnikov ni vključen ali je pasiven, obstaja tveganje, da bodo rešitve slabo prilagojene realnim potrebam, tehnično neizvedljive, finančno nesmiselne, regulativno neustrezne.

 

Soustvarjanje (co-creation), ki zahteva dejavno in enakovredno sodelovanje vseh vključenih, je temeljno načelo delovanja živih laboratorijev. Samo tako lahko nastajajo trajnostne, uporabne in družbeno sprejemljive inovacije.

 

Koristi živih laboratorijev

 

Koristi v izobraževanju

• Učenje skozi prakso (experiential learning)
• Študenti sodelujejo pri realnih projektih.
• Razvijajo rešitve za izzive iz resničnega sveta.
• Pridobivajo interdisciplinarne veščine (tehnične, komunikacijske, projektne).
• Povezava med šolo in družbo
• Fakultete sodelujejo z lokalnimi skupnostmi in industrijo.
• Razvoj podjetniških kompetenc
• Spodbujanje inovativnosti, zagonskih (startup) idej in prototipiranja.
• Podporna okolja za ustvarjanje novih izdelkov/storitev.

 

Koristi v gospodarstvu in upravi

• Sooblikovanje rešitev s skupnostjo
• Uporabniki soustvarjajo rešitve skupaj s študenti.
• Povečuje se občutek lastništva in sprejemanja sprememb.
• Medsektorsko sodelovanje
• Visokošolske ustanove, občine, podjetja in nevladne organizacije delujejo kot partnerji.
• Krepitev socialnega kapitala
• Spodbujanje mreženja, zaupanja in dolgoročnih partnerstev.

 

Povezave na e-objave

 

Preparing for a Network of Living Labs. Panel. 20th Bled eConference eMergence: Merging and Emerging Technologies, Processes, and Institutions, June 4–6, 2007.

Living Labs and Regional Challenges. Jože Gričar. Slide presentation, 7 Oct 2007.

Ustvarjanje okolja odprtega inoviranja: priložnosti živih laboratorijev. Jože Gričar. 20. Forum mojstrstva in odličnosti Otočec 2008, 22. 5. 2008.

Izrabljanje e-rešitev in e-storitev za povečanje konkurenčnosti čezmejne e-regijev okolju živih laboratorijev. Jože Gričar. Akademski večer, Regijski NVO center, 20. januar 2010.

Innovative Cross-border eRegion Development, Focus on Slovenia. Jože Gričar. Service Innovation Yearbook 2009-2010. European Commission 2010: 67–68.

Living Labs and Regional Challenges. Panel. 24th Bled eConference eFuture: Creating Solutions for the Individual, Organisations and Society, June 12–15, 2011.

 

Cilj je bil razviti mednarodno omrežje za izmenjavanje znanja, krepitev predmeta e-poslovanje, mobilnost študentov in profesorjev ter usklajevanje učnih vsebin.

 

 

Čezmejno e-sodelovanje

 

Podpora slovenski samostojnosti

Shod v Denverju, Kolorado, 7. 12. 1991

 

Zanimivo in hkrati poučno je zdaj že zgodovinsko dejstvo, da je šele agresivna Srbija s svojim vojaškim posredovanjem v nekdanjih jugoslovanskih republikah združila tudi Slovence in Hrvate širom po svetu k enotnosti in sodelovanju. Opišite svoj pogled na tedanje zelo kompleksno dogajanje v prid prihodnji samostojnosti obeh republik.

 

V jesenskem semestru leta 1991 sem bil kot Fulbrightov štipendist (Fulbright Visiting Scholar Program) na podoktorskem študiju v oddelku Informacijski sistemi (Management Information Systems – MIS), Poslovna fakulteta, Univerza v Denverju. Tisto jesen je bilo veliko dogajanja za priznanje samostojnosti Slovenije.

 

Profesor Don McCubbrey, predstojnik oddelka MIS, je povabil na kosilo v Denverju jugoslovanskega častnega konzula. Raymond P. (Ray) Kogovsek je bil pred tem demokratski kongresnik (1979–1985) iz Puebla, Kolorado, Slovenec po rodu (njegovi stari starši so prišli v ZDA iz vasi v bližini Ljubljane). Bil je tudi član upravnega odbora Ljubljanske banke v New Yorku. Razgovor ni bil spodbuden. Do prizadevanj Slovenije za osamosvojitev je bil kritičen. Njegove vezi z zunanjim ministrstvom v Beogradu so bile močnejše kot korenine v Sloveniji.

 

Prek Dona McCubbreyja sem v oktobru prišel v stik z zdravnikom – porodničarjem Michaelom P. Mufticem, ki je živel v Denverju od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Organiziral je Hrvaško-slovensko društvo za podporo priznanju samostojnosti obeh držav. Z ženo Alenko sva se mu pridružila. Oče soproge profesorja Kucica Theobald During (emigriral iz nacistične Nemčije, po 2.svetovni vojni je bil prevajalec v ameriški vojski v Nemčiji), ki je dobro poznal razmere v Evropi, je dejal: »Američani moramo razveljaviti, kar smo storili leta 1918« (We Americans have to undo what we did in 1918).

 

V začetku novembra so nekateri profesorji univerze dobili vabilo, da se udeležijo predavanja o srbsko-hrvaških odnosih. Kolegi iz oddelka MIS so sklenili, da se ga udeležijo, in me povabili s seboj. Nekateri so že bili v Sloveniji; udeležiti so se blejske e-konference, zato so poznali razmere in želeli pomagati Sloveniji.

 

Predavanje je bilo v veliki dvorani v središču mesta. Bila je polna. Hrvati so se posedli na eno, Srbi pa na drugo na stran dvorane, kar se je pokazalo pozneje iz vprašanj, pripomb in vzklikov. Ozračje je bilo napeto. Predavatelj je bil član Srbskega društva književnikov iz Beograda. Po uvodni predstavitvi svojih pogledov na stanje v Jugoslaviji je začuden vprašal Hrvate: »Kaj vam je, Hrvati, da želite neko samostojnost! Ko so srbske čete po koncu 1. svetovne vojne leta 1918 vkorakale v Zagreb, ste jih sprejeli z rožami, pesmijo in harmoniko. Zdaj pa povzročate take težave.« Prvič sem slišal kaj takega. V šoli smo se učili, kako so se Slovenci, Hrvati in Srbi združili v eno državo. Pozneje so jo sicer preimenovali v državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Če so »čete vkorakale«, pa to ne pomeni »združitve«, ampak okupacijo.

 

Danes je na podlagi razpoložljivih virov znano, kako je potekalo to »združevanje«. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila razglašena 29. oktobra 1918 po razpadu Avstro-Ogrske. Ustanovili so jo predstavniki južnoslovanskih narodov, ki so živeli znotraj Avstro-Ogrske (predvsem Slovenci, Hrvati in delno Srbi), z namenom, da bi se ti narodi združili v samostojno državo. Srbski vojaki so v Zagreb vkorakali 17. novembra 2018, v Ljubljano so 1. decembra. Nekateri zgodovinarji dogodek interpretirajo kot de facto okupacijo, saj je srbska vojska prišla z orožjem, brez neposrednega soglasja celotnega prebivalstva, in prevzela nadzor nad ključnimi ustanovami. Tudi pri združitvi v Kraljevino SHS ni bilo plebiscita, kar je še dodatno sporno. Dva tedna pozneje, 1. decembra 1918, le nekaj tednov po nastanku te nove države, so njeni voditelji vstopili v unijo s Kraljevino Srbijo. Razglašena je bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zaporedje narodov v imenu je odražalo političen vpliv Srbije in dejstvo, da je kralj Aleksander I. izhajal iz srbske dinastije Karađorđević. Pozneje, leta 1929, je država dobila novo ime: Kraljevina Jugoslavija, s čimer se je še bolj poudarila »enotnost« južnoslovanskih narodov, a pogosto na račun dejanske narodnostne enakopravnosti.

 

Po omenjenem predavanju v Denverju je Hrvaško-slovensko društvo za priznanje samostojnosti pripravilo shod v Denverju, ki je bil 7. decembra (Support for Croat-Slovene independence Rally in Denver, Colorado, December 7,1991). Udeležili so se ga tudi profesorji oddelka MIS Donald L. McCubbrey, Ron Kucic, Richard Scudder in Kevin O. Brien s soprogami ter midva z ženo. Med drugimi govorci je v imenu skupine profesorjev pismo podpore osamosvojitvi prebral dr. Ron Kucic. Profesorju Donu McCubbreyu je pismo podpore poslala Patricia Pat Schroeder, U.S. Representative iz Colorada kot odgovor na njegovo prošnjo za podporo. Zborovanje je pozvalo vlado ZDA, da podpre prizadevanja Slovenije in Hrvaške za samostojnost.

 

Shod v Denverju je bil del širšega vala mednarodne solidarnosti za samostojnost Slovenije in Hrvaške. Taki shodi niso služili le kot platforma za politično izražanje, temveč tudi kot sredstvo za mobilizacijo diaspor in vplivanje na zunanjepolitične odločitve. V Združenih državah Amerike so bili takšni dogodki še posebej vplivni, saj so izpostavili skrbi vzhodnoevropskih priseljencev in njihovih potomcev. Shodi so pozvali vlado ZDA, naj prevzame dejavnejšo vlogo pri podpori samostojnosti jugoslovanskih republik. Vlada ZDA je priznala neodvisno Slovenijo 7. aprila 1992. 22. maja 1992 je bila Slovenija kot 176. članica sprejeta v Združene narode. 22. maja 1993 je bila kot 27. država sprejeta še v Svet Evrope.

 

V jesenskih semestrih 1992 in 1993 sem na Univerzi v Denverju na podiplomskem študiju predaval predmet Management Information Systems, leta 1994 pa še predmet Systems Analysis and Design. Usmerjal sem se v pripravo predavanj in delo s študenti, s katerimi sem obiskoval podjetja, v katerih so delali seminarsko nalogo (student’s project). Udeleževal sem se seminarjev ter konferenc in obiskoval podjetja v Denverju. Udeleževal sem se seminarjev o informacijskih sistemih v oddelku za informacijske sisteme Poslovne fakultete Univerze Kolorado v Boulderju. Organiziral jih je profesor Kenneth Kozar, Slovenec po rodu. Dejavnosti, kot so bile v jeseni 1991, niso bile več potrebne. Žena Alenka se je vpisala v predmet Slikarstvo pri profesorju Jeffreyju Keithu (College of Arts, Humanities & Social Sciences) kot soproga Fulbrightovega štipendista Univerze v Denverju brez plačila šolnine.

 

Z ženo Alenko sva preživela skupno šest jesenskih semestrov v Denverju (1989–1994). V tem času sva navezala veliko prijateljstev z družinami profesorjev oddelka MIS. Veliko lepih dogodkov smo doživeli z Jan McCubbrey, Lindo Kucic in njenima deklicama Marino in Emilijo, Joanne Zimmer ter Bonnie Scuder. Srečevala sva se s slovenskimi rojaki v Denverju, na primer Frankom Zaveralom (revizor s koreninami v Ribnici) in soprogo Stephanie. Na nekajtedenski obisk sta prišla sin Primož in prijateljev sin Leo Porcelli iz Castellamonta pri Torinu.

 

Zanimivo je bilo obiskati mesto Pueblo (dve uri vonje južno od Denverja), kjer je veliko podjetij z napisom s slovenskim priimkom. Posebno doživetje je bil obisk najvišje ležečega mesta v ZDA Leadvill (3109 metrov nadmorske višine, dve uri vožnje severno od Denverja v Skalnem gorovju). V cerkvi sv. Jožefa so poslikave križevega pota z besedili v slovenskem jeziku. Med letoma 1927 in 1928 jih je narisal tedanji župnik Jurij Trunk.

 

 

 

Shod v podporo slovensko-hrvaški samostojnosti. Denver, Kolorado, 7. 12. 1991.

 

 

Shod v podporo slovensko-hrvaški samostojnosti. Denver, Kolorado, 7. 12. 1991.

Profesor Ron Kucic z Univerze v Denverju bere pismo podpore.

 

 

 

Alenka in Jože Gričar. Pueblo, Kolorado, oktober 1990.

 

 

 

Jože Gričar, Oddelek informacijski sistemov, Poslovna fakulteta, Univerza v Denverju, Kolorado, jesen 1992.

 

 

 

Elektronsko poslovanje in gospodarstvo ZDA:

mednarodni program za obiskovalce,

27. 1.–17. 2. 2001

 

Na srečanju v ZDA ste izvedeli, da gre elektronsko izmenjavanje podatkov v fazo zelo koristne in konkretno pospešene gospodarske izmenjave blaga in storitev. A tudi v Sloveniji so se našli primeri, ki so povsem spremenili dotedanje mnenje o uporabi elektronskega poslovanja.

 

Vsekakor se je na tem potovanju to potrdilo. Oglejmo si to strokovno potovanje.

 

V okviru mednarodnega programa za obiskovalce leta 2001 se izraz »Elektronska trgovina in gospodarstvo ZDA« nanaša na naraščajoči vpliv e-trgovine na gospodarstvo ZDA in njene posledice za mednarodno trgovino in razvoj, zlasti za države v razvoju. ZDA so takrat dejavno spodbujale politike za rast e-trgovine, hkrati pa so se spopadale z izzivi, kot sta kibernetska varnost in zagotavljanje poštenih trgovinskih praks v digitalnem svetu.

 

Povabilo za udeležbo v mednarodnem programu za obiskovalce (Electronic Commerce and the U.S. Economy. International Visitor Program. United States Department of State, Bureau of Educational and Cultura Affairs, Washington) sem v jeseni 2000 prejel od veleposlaništva Združenih držav Amerike v Ljubljani. Veleposlanik Johnny Young je s člani ekonomskega oddelka veleposlaništva poznal prizadevanja v Sloveniji, saj je sodeloval na sestankih in konferencah o elektronskem poslovanju v Ljubljani in na Bledu.

 

V skupini so bili predstavniki sedmih držav. V programu so bili obisk podjetij in vladnih organizacij v naslednjih mestih: Washington, D. C, Pittsburgh, Salt Lake City, Seattle, Boston. Na obiskih je bilo mogoče spoznavati najnovejše dosežke pri uporabi tehnologije elektronskega poslovanja in načrtovane usmeritve razvoja. Navajam nekaj primerov.

 

V Washingtonu so v agenciji za nadzor elektronskega poslovanja pokazali, kako spremljajo ponudbe na spletnih straneh podjetij. Zanimalo jih je, ali so objavljene ponudbe in izvajanje poslov skladni z običajno prakso trgovanja, ali so pošteni. Ker izkušenj še niso imeli veliko, so dogajanje samo spremljali in v tistem času še nič ukrepali.

 

V Pittsburghu so v bolnišnici pokazali, kako uporabljajo tehnologijo za izdelavo drugega mnenja glede diagnoz pacientov na daljavo. Poudarili so, da tretjino prihodka bolnišnice pridobijo z izdajanjem drugega mnenja (second oppinion) zdravnikov na daljavo. Prihranki so bili veliki, saj pacientom ni bilo treba potovati v bolnišnico na pregled. Poudarili so pomen uporabe tehnologije za spremljanje operacij v izobraževalnem procesu.

 

V tem mestu je bil tudi obisk podjetja FreeMarkets, Inc., ki je kot posrednik nudilo storitev za izvedbo obratne »dražbe« za nakup s pocenjevanjem (reverse auction). Ta način nakupovanja, ki je pomenil veliko novost, je že uporabljala na primer avtomobilska industrija za nakup pnevmatik. Kupec, ki je rabil storitev pocenitvene »dražbe« podjetja FreeMarkets, je natančno opisal, kaj želi kupiti. O tem je podjetje FreeMarkets obvestilo možne dobavitelje, ki so bili na njihovem seznamu preizkušenih dobaviteljev, ki so smeli sodelovati na pocenitveni »dražbi«. Zainteresirani prodajalci so se prijavili na dogodek, ki je bil razpisan vnaprej. Trajal je eno ali dve uri. V tem času so prodajalci – ponudniki lahko nižali ceno. V vsakem trenutku je bila na zaslonu vidna zadnja (najnižja) ponujena cena, ni pa bil viden ponudnik. Po izteku predvidenega časa cene ni več bilo mogoče nižati. Naročilo je dobil prodajalec, ki je ponudil najnižjo ceno. V podjetju so poudarili velik pomen preverjanja prodajalcev, ki je vključeval obisk ocenjevalcev pri prodajalcu, kjer so ocenjevali proizvode, proizvodni proces in logistiko. Če je prodajalec, ki je dobil naročilo, pozneje skušal ceno dvigniti, je izgubil možnost, da bi še kdaj sodeloval na takem dogodku. Podjetje FreeMarkets je za celotno pripravo in izvedo dogodka dobilo dogovorjeni odstotek vrednosti naročila.

 

V trgovskem podjetju v Salt Lake Cityju so prikazali, kako poteka računalniško (online) naročanje in odpremljanje blaga. Podjetje je bilo specializirano za kupovanje cenenega blaga podjetij, ki so šla v likvidacijo in so odprodajala celotno zalogo vsega blaga. Kupovali in prodajali so obleke, obutev, pohištvo, diamante in drugo, torej vse, razen hrane in mehanizacije. Blago so dostavljali kupcu na dom, ko jim je kupec potrdil, da bo doma in bo blago lahko prevzel. Povedali so, da imajo težave pri vračanju blaga, ki ga kupec zavrne, če mu ni všeč. Dogovoriti se je bilo treba za čas, ko pridejo na dom kupca in prevzamejo zavrnjeno blago. To je kazalo izredno »ustrežljivost« prodajalca, kakršne v Evropi nismo poznali.

 

V istem mestu je bil obisk podjetja, ki se je specializiralo za varovanje podatkov, za hranjenje kopij vseh podatkov neke organizacije. To je bilo jasno opozorilo o povečani odvisnosti poslovanja od razpoložljivosti podatkov in o potrebi po hranjenju kopij vseh podatkov na posebno varovanem mestu na drugi lokaciji.

 

V Seattlu je bil med drugimi tudi obisk podjetja Microsoft. Pomočnik predsednika Billa Gatesa za tehnologije e-poslovanja je priznal, da so podcenjevali pomen povezovanja računalnikov v omrežja, ker je bila njihova osnovna usmeritev v uporabo osebnega računalnika (personal computer – PC) na delovnem mestu posameznika. Z uveljavitvijo računalniškega izmenjavanja podatkov (Electronic Data Interchange – EDI) pa se je morala usmerjenost podjetja Microsoft prilagoditi. Uporaba interneta je postala strateška usmeritev. To je prispevalo k razvoju medorganizacijskih sistemov, kot so oskrbovalne verige.

 

Program potovanja je bil bogat, zanimiv in koristen. Vzpostavljenih je bilo nekaj stikov, ki so odprli kasnejše sodelovanje. Udeleženec iz Francije je nekaj let po tem potovanju postal direktor sektorja elektronskega poslovanja v finančnem ministrstvu. Sodeloval je v programu ene izmed Blejskih e-konferenc. V panelu o e-svilni cesti je na Blejski e-konferenci sodeloval član skupine iz Kirgizije.

 

Vse dni programa sta s skupino sodelovali in potovali dve dami, ki sta zelo učinkovito in prijazno urejali vse potrebno. Program potovanja je bil organiziran zelo natančno. Navajam primer organiziranosti odhajanja iz hotela z avtobusom na letališče. Odhod po zajtrku je bil vsakokrat ob določeni uri. Do tedaj so morali biti kovčki v avtobusu. Za člane skupine, ki so kovček postavili na hodnik pred svojo sobo eno uro pred odhodom, je bilo zagotovljeno, da ga bo hotelsko osebje dostavilo v avtobus. Vsi člani skupine so upoštevali to navodilo. Pri vseh odhodih iz hotela se niti enkrat ni zgodilo, da bi kateri od članov skupine zamudil. Ob večerih so bili obiski kulturnih prireditev. V Washingtonu na primer obisk slavnega lokala jazzovske glasbe. Med vikendom je bil v nedeljo organiziran celodnevni izlet na jezero Washington pri Seattlu.

 

Prvi primer izvedbe obratne dražbe FreeMarkets, Inc., v Sloveniji je bil v podjetju Iskra števci Kranj. Po temeljitih pripravah je na dvournem dogodku sredi noči (zaradi sedemurne časovne razlike med prodajalcem in kupcem) sodelovala celotna vodilna ekipa podjetja. Sproti je presojala in se odločala, »koliko še lahko spustimo ceno«. Dobili so naročilo električnih števcev kupca v Hongkongu v vrednosti 20 milijonov ameriških dolarjev. Če ne upoštevamo zahtevnih priprav, se je vse odvilo v dveh urah. Ta primer je bil odmeven v Sloveniji in širše. Vplival je na spremembo predstav o tem, kako drugače se lahko prodaja in kupuje prek interneta.

 

 

 

Udeleženci študijskega potovanja Elektronsko poslovanje in gospodarstvo ZDA. Mednarodni program za obiskovalce, 27. 1.–17. 2. 2001.

 

 

 

 

Electronic Commerce and the U.S. Economy. International Visitor Program, January 27–February 17, 2001. Certificate of Participation. United States Department of State.

 

 

 

Čezmejno e-sodelovanje podjetij, vladnih organizacij, ponudnikov informacijske tehnologije in univerz 2000–2010

 

 

Številna srečanja, na katerih ste sodelovali, povezujejo različne poslovno kulturne in strokovne ter ne nazadnje tudi politične vrste delovanja.

 

Pojdimo torej na obhod in pregled teh vsebin.

 

Paneli Živi laboratoriji in regionalni izzivi so bili sestavina Blejskih e-konferenc. Živi laboratoriji kot uporabniško usmerjen pristop k razvoju novih izdelkov in storitev IKT so bili v ospredju trenda novega pogleda na inovacije, ki po besedah Sveta EU za konkurenčnost »priznava pomen spodbujanja vseh oblik inovacij, tehnoloških in netehnoloških, zlasti tistih, ki inovacije približujejo potrebam trga in se bolje odzivajo na potrebe uporabnikov«. Teritorialno usmerjeni živi laboratoriji predstavljajo dodatno prednost pristopa, ki temelji na povpraševanju, saj pritegne ustvarjalne energije regije k širšim ciljem trajnosti in tako prispeva k usklajevanju politik.

 

Regije imajo vodilno vlogo pri prehodu na širšo inovacijsko politiko in bi morale prevzeti vodilno vlogo pri uvajanju prečnih inovacijskih politik, ki temeljijo na povpraševanju, ki združujejo tehnične in netehnične vidike ter povezujejo pristop živega laboratorija s teritorialnimi inovacijami. To zahteva medregionalno sodelovanje na makro regionalni in evropski ravni za opredelitev skupnih metodologij in usklajevanje prizadevanj, hkrati pa gradnje omrežja, ki podpirajo procese družbeno-tehničnih inovacij.

 

Da bi prikazali usmeritve panelov konferenc in organiziranih sestankov, navajamo podatke o naslovih in časih. Delovni jezik je bil angleški.

 

Sestanki Blejskih e-konferenc

 

Meeting of ALpe Adria Danube universities INitiative: Regional Perspective – Case of Danube Macro Region. 23rd Bled eConference eTrust: Implications for the Individual, Enterprises and Society, June 20–23, 2010.

The 15th Business, Government, Municipality and Diplomacy Executive Meeting on the Innovative Cross-border eRegions:Cross-border eRegion Central Europe Inviting to the Inter-eRegions eCollaboration 21st Bled eConference, eCollaboration: Overcoming Boundaries through Multi-Channel Interaction, June 15–18, 2008.

eSilk & eAmber Roads Innovative Regions Think Tank: Business and Government Executives & Professors’ Commitment To Making A Difference. 21st Bled eConference eCollaboration: Overcoming Boundaries through Multi-Channel Interaction, June 15–18, 2008.

eSilk & eAmber Roads Innovative Regions Think Tank: Business and Government Executives & Professors’ Commitment to Making a Difference. 20th Bled eConference. eMergence: Merging and Emerging Technologies, Processes, and Institutions, June 4–6, 2007.

Business Involvement in the Cross-border eRegion. Cross-border eCommerce Development in eRegion. 19th Bled eConference: eValues, June 5–7, 2006.

Business-Government-Executive-Meeting.pdf. 18th Bled eConference: eIntegration in Action, Bled, Slovenia, June 6–8, 2005.

Business & Government Executive Meeting On Cross-Border eCommerce

Development In The Region. 17th Bled eConference: eGlobal, June 21–23, 2004.

Single Electronic Market in the Region. 16th Bled eCommerce Conference: eTransformation, June 9–11, 2003.

3rd Business and Government Executive Meeting on Regional eCommerce Development. 15th Bled Electronic Commerce Conference: eReality: Constructing the eEconomy, June 17–19, 2002.

Business and Government Executive Meeting on Regional eCommerce Development. 5th Bled Electronic Commerce Conference eReality: Constructing the eEconomy, June 17–19, 2002.

Regional eCommerce Development: The Need for Cross Border Cooperation and Concerted Action. 15th Bled Electronic Commerce Conference

eReality: Constructing the eEconomy, June 17–19, 2002.

Executive Vendors & Customers Meeting Regional Cooperation in e-Commerce Development. e-Everything: e-Commerce, e-Government, e-Household, e-Democracy. 14th Bled Electronic Commerce Conference, June 25–26, 2001.

 

Sestanki predstavnikov podjetij in vladnih organizacij

 

Innovative Cross-border eRegion Development: Possible Directions and Impact. Jože Gričar, Organizacija, March–April 2007.

Meeting with the President of the Committee of the Regions & Members of the Bureau of the Committee of the Regions. Faculty of Organizational Sciences, Kranj, University of Maribor, March 3, 2008.

Meeting of the Commercial Counsellors on Cross-border eRegion Development. Sponsored by The Ministry of Foreign Affairs, Republic of Slovenia & The University of Maribor, Ljubljana, March 9, 2004.

2nd Business and Government Executive Meeting on Regional e-Commerce Development, October 23, 2001. SKB Bank – Société Générale Group, Ljubljana, Slovenia. Participating Countries: Austria, Croatia, Hungary, Italy, Slovenia.

 

 

Georg-Dieter Gotschlich, Eurocustoms

 

 

Celotno zgodbo tu posvečate človeku, ki je premikal uvajanje e-poslovanja v carinske procese. Gotovo imate za to svoj razlog.

 

Prav imate. Bilo je potrebno veliko ljudi z vizijo in znanjem, da se je začel svet kotaliti v smeri boljše pretočnost svoje gospodarske krvi in Georg Gotschlich je eden takih.

 

Georg-Dieter Gotschlich, ministrski svetnik in direktor Svetovne carinske organizacije/CCC v Bruslju, se je udeležil pripravljalnega sestanka za ustanovitev Svetovnega inštituta za računalniško izmenjavanje podatkov v februarju 1991 v Montrealu v Kanadi. Sestanek je organiziral Marshall Spence, predsednik kanadskega sveta za računalniško izmenjavanje podatkov (EDI Council of Canada). Na sestanku je Georg-Dieter Gotschlich govoril o priložnostih računalniškega izmenjavanja podatkov na področju carin in o potrebi po sodelovanju pristojnih ministrstev za poenostavljanje carinskih postopkov na mejah. To je bilo zelo skladno s prizadevanji v Sloveniji, zato sva hitro navezala stik. Povabil sem ga, da se udeleži EDI konference na Bledu, kar je sprejel in junija prišel na Bled. Vrsto let je bil dejaven udeleženec te konference. Navajam dva njegova prispevka:

 

• Customs Changing to Market Economies: Modern Customs Procedures with a Single Administrative Document (SAD), First Step to Use EDI. Georg-Dieter Gotschlich. The Fifth International EDI Conference: Interorganizational Systems in the Global Environment., Bled, September 3–5, 1992;
• Customs and Business. Prospects for a New Relationship of Cooperation in Eastern and Central Europe. Georg-Dieter Gotschlich. The Seventh International EDI-IOS Conference: Electronic Commerce – Electronic Partnership, June 6–8, 1994.

 

Na panelih je spodbujal angažiranje vladnih organov, da pomagajo izrabiti priložnosti uporabe nove tehnologije.

 

• The New Silk Road. Panel. 15th Bled Electronic Commerce Conference eReality: Constructing the eEconomy, June 17–19, 2002.
• The New eSilk Road in Perspective.Panel.16th Bled eCommerce Conference: eTransformation, June 9–11, 2003.
• Single Electronic Market in the Region. Business & Government Executive Meeting on Cross-border eCommerce Development in the Region, June 9, 2003.
• eSilk & eAmber Roads Innovative Regions Think Tank: Business and Government Executives & Professors’ Commitment to Making a Difference. 20th Bled eConference: eMergence: Merging and Emerging Technologies, Processes, and Institutions, June 4–6, 2007.

 

Na panelih je Georg-Dieter Gotschlich prikazal prizadevanja Svetovne carinske organizacije za poenotenje in poenostavitev carinskih postopkov na mejah držav na svilni cesti. Med panelisti leta 2002 je bil edini, ki je zares bil na svilni cesti in se srečal s predstavniki carinskih uprav velikega števila držav. Njegovo delovanje je usmerjala zamisel, da bi nekoč lahko železniški vagon naložili nekje na Kitajskem in ga carinsko zapečatili ter odpečatili šele v carinarnici države prejemnika v Evropski uniji. Vagon ali cel vlak bi šel skozi carinarnice več držav brez pregledovanja pošiljk, kar bi zelo skrajšalo trajanje prevoza. Dvajset let pozneje je poskuse v tej smeri naredila Kitajska. Hitri vlak je v oktobru 2021 peljal s Kitajske v Hamburg brez postanka na mejah.

 

Panel na Bledu leta 2002 je spodbudil organiziranje sodelovanja Slovenije in Hongkonga na delavnici na Univerzi Xinjiang v mestu Urumqi 30. 9. 2002 v okviru njihovega projekta Xinjiang Silk Road, Uygur Autonomous Region. Udeleženci so o delavnici v mestu Urumqi poročali na panelu naslednje blejske e-konference leta 2003. To je bil zanimiv primer, kako lahko panel spodbudi konkretne akcije in kako izvedene akcije spodbudijo panel naslednje konference. Zelo akcijsko usmerjeno sodelovanje velikega števila ljudi, od katerih vsak organizira akcije v svojem okolju.

 

Četrta mednarodna konferenca o računalniškem izmenjevanju podatkov je bila na Bledu od 10. do 12. junija 1991 (The 4th International Electronic Data Interchange – EDI Conference: EDI: Business Strategy for 90s). Zvečer pred konferenco je bil v Hotelu Toplice na Bledu sprejem za referente iz tujine. Udeležence je pozdravil minister za znanost in tehnologijo dr. Peter Tancig. Sledila je večerja v Gostilni Avsenik v Begunjah. Med večerjo je Georg Gotschlich, član nastajajočega Inštituta EDI, nazdravil Sloveniji in njeni osamosvojitvi čez dva tedna. Gostje so ploskali.

 

Na sprejemu v Izobraževalnem centru SRC Ljubljana v Grimščah pri Bledu se je srečal s Francem Koširjem, direktorjem Carinske uprave Slovenije. To je vodilo k sestanku Eurocustoms Management/working-group meeting v Ljubljani 7. in 8. aprila 1994.

 

Z ženo sva Gotschlicheve obiskala na njunem domu v mestu Königswinter pri Bonnu v septembru 1994. Georg-Dieter Gotschlich in žena Christa sta naju obiskala v Šaredu nad Izolo v maju 1995.

 

 

Königswinter, Bonn, september 1994.

Z desne proti levi: Georg-Dieter Gotschlich, žena Christa, Jože Gričar, žena Alenka.

 

 

Portorož, Bernardin, 14. 5. 1995.

Georg-Diter in Christa Gotschlich.

 

 

 

Svilna cesta – delavnica na Univerzi Sindžjang, Urumči, Kitajska, 30. 9. 2002

 

Sodelovanje s Kitajsko, ki je tudi pobudnica vnovične oživitve slovite svilne ceste, je prav gotovo zanimiva gospodarska pobuda tudi za Evropo in Slovenijo. Elektronsko poslovanje se izkazuje za učinkovito sredstvo pospeševanja pretoka blaga in storitev.

 

Kitajska je pragmatična velesila, ki razume digitalno priložnost. Zato kaže s to pobudo sodelovati tudi v dobro Slovenije.

 

Svilna pot ali svilna cesta je mreža medsebojno povezanih trgovskih poti Azije (Vzhodne, Južne in Zahodne Azije) z območjem Sredozemlja, Severozahodne Afrike in Evrope. Trgovina na svilni cesti je bila pomemben dejavnik v razvoju civilizacij Kitajske, Indijske podceline, Perzije, Evrope, Afriškega roga in Arabskega polotoka, saj je odprla odnose na dolge razdalje, politične in gospodarske odnose med civilizacijami. Čeprav je bila svila zagotovo glavni trgovski izdelek s Kitajske, se je trgovalo tudi s številnimi drugimi dobrinami, po svilni cesti pa so potovale tudi religije, sinkretične filozofije in različne tehnologije pa tudi bolezni. Poleg gospodarske trgovine je svilna cesta služila tudi kot sredstvo za izvajanje kulturne trgovine med civilizacijami vzdolž njenega omrežja. Svilna cesta je bila zgodovinska trgovska pot, ki je spremenila naravo trgovine v starem svetu. V resnici je bila omrežje (podobno kot paketno preklapljanje na internetu), ki je omogočalo izmenjavo najrazličnejšega blaga od enega trgovskega središča do drugega, dokler ni postopno prispelo iz Azije v Evropo ali iz Evrope v Azijo.

 

Zanimanje akademikov in vladnih predstavnikov za Svilno cesto so sprožila vprašanja o tem, kako izrabiti možnosti uporabe interneta za e-sodelovanje univerz na nekdanji svilni cesti. K temu je prispeval tudi panel blejske e-konference The New Silk Road v juniju 2002.

 

Stara svilna cesta je zgodovina. Kaj pa države in mesta ob poti, ki so jo naredili slavno? Kako te regije gradijo na uspehih preteklosti, da bi ustvarile priložnosti za prihodnost? Blago, izdelki in kultura so še vedno tam, vendar so zgodovinski trgovinski pomen nadomestila naprednejša prevozna sredstva in široko zastavljena trgovina v regijah je pozabljena. Vendar pa lahko internet vnovič odpre našo ozaveščenost o teh regijah ter blagu in storitvah, ki jih lahko ponudijo. Na panelu so raziskali e-trgovino v tistih državah in mestih, ki so bila nekoč znana in se bodo morda vnovič izkazala kot del nove svilne ceste. Glede na to, da panelisti neposredno niso poznali te regije, je bil njihov pristop zasnovan na razvoju raziskovalnih vprašanj in odkrivanju odgovorov iz objavljenih virov in lokalnih stikov ter neposrednih obiskov. Začeli so vzpostavljati stike in analizirati podatke, prejete od institucij v regijah, ki so bile predstavljene na konferenci.

 

Na panelu je sodeloval tudi Georg Gotschlich, generalni direktor Euro Customs, carinske organizacije EU v Bruslju. Prikazal je prizadevanja te organizacije za poenotenje in poenostavitev carinskih postopkov na mejah držav na svilni cesti. Med panelisti je bil edini, ki je zares bil na svilni cesti in se srečal s predstavniki carinskih uprav več držav. Panel je sprožil povezovanje z univerzami na Kitajskem.

 

Pokazala se je priložnost sodelovanja na delavnici na Univerzi Sindžjang v mestu Urumči dne 30. 9. 2002 v okviru njihovega projekta Xinjiang Silk Road Project, Uygur Autonomous Region. Naslov delavnice je bil: Poslovna skupnost v Urumčiju & študijsko potovanje na Kitajsko: Slovenija in Hongkong (Urumqi Business Community & Slovenia – Hong Kong eCommerce Study Tour to China). Vodja delavnice je bil dr. Turgun Ibrahim, izredni profesor in pomočnik direktorja Fakultete informacijskih znanosti in inženiringa Univerze Sindžjang.

 

Predstavitelji so bili:

• Anwar Ablimit, izredni profesor, Fakulteta za zgodovino, Univerza Sindžjang,
• Douglas R. Vogel, profesor in vodja informacijskih sistemov, Poslovna fakulteta, City University of Hong Kong, SAR, Kitajska,
• Roger Harris, City University of Hong Kong, SAR, Kitajska,
• Jože Gričar, profesor in direktor Centra za e-poslovanje, Fakulteta za organizacijske vede, Univerza v Mariboru, Slovenija,
• Stanislav Plavec, namestnik generalnega direktorja, Krka, tovarna zdravil Novo mesto, Slovenija, in predsednik Sveta Centra za e-poslovanje Fakultete za organizacijske vede.

 

Na delavnici je bilo okoli 40 udeležencev. Med njimi so bili predstavniki podjetij, bank, lokalne oblasti in univerze. V razpravi so poudarjali velik interes za razvoj svilne ceste (železniške povezave) proti zahodu. Povedali so, da vse, kar iz najbolj zahodne kitajske province Sindžjang izvažajo v Evropo, najprej pošljejo po železnici na vzhod v pristanišče Šanghaj (razdalja 3.300 km), nato blago potuje z ladjo skozi Sueški prekop ali v Jadransko morje (Koper) ali v Atlantik (Hamburg). Če bi blago poslali na zahod, bi po 4.700 kilometrih prispelo v bližino Evrope, v Tbilisi v Gruziji. Prihranek časa bi bil velik.

 

Po delavnici je bil organiziran ogled logističnega centra na robu mesta Urumči. Center je bil velika pridobitev za trgovino proti zahodu, saj do njega lahko pripeljejo tovornjaki, da blago preložijo na kitajske tovornjake. Pred tem so blago pretovarjali na gorskem mejnem prehodu. Opisali so, kakšne težave so imeli zaradi pomanjkanja prostora na meji in slabih vremenskih razmer.

 

Potovanje iz Hongkonga po svilni cesti je vključevalo postanke v mestih Sian, Dunhuang, Turpan, Urumči in Kašgar. Zanimale so nas možnosti prevoza (avtocesta, moderna dvosmerna železnica, velika nova letališča) kot infrastrukture nove svilne ceste. Ob koncu potovanja se je slovenska delegacija 8. oktobra 2022 v dogovoru z veleposlaništvom Slovenije v Pekingu sešla z generalnim direktorjem oddelka za upravljanje e-trgovine na ministrstvu za zunanjo trgovino in gospodarsko sodelovanje, Kitajski mednarodni center za elektronsko poslovanje pri ministrstvu za trgovino v Pekingu. Izrazili so interes za poglobitev sodelovanja med državama in vključevanje univerz.

 

Na podlagi izkušenj s potovanja na svilni cesti 2002 je bil na naslednji Blejski e-konferenci junija 2003 panel Nova svilna cesta v perspektivi (The New eSilk Road in Perspective). Na panelu so sodelovali predstavniki naslednjih držav: Kazahstan, Kirgizija, Kitajska, Nemčija, Poljska, Slovenija, Turčija.

 

Deset let pozneje so se predstavniki Kitajske udeleževali konferenc Podonavska e-regija v Ljubljani in na gradu Jable v Loki pri Mengšu. Sestanke s kitajskimi delegacijami, ki so prihajale v Slovenijo in jih je zanimalo e-sodelovanje na svilni cesti, je organiziral dr. Stanislav Raščan z ministrstva za zunanje zadeve. Vzpostavljen je bil eRegions on the New eAmber and New eSilk Roads Think Tank.

 

Tematika svilna cesta in nova e-svilna cesta (The Silk Road & the New eSilk Road) je široka in zadeva organizacije vrste panog ter vladne organe držav na kopnih povezavah Evrope z Azijo (China Belt and Road Initiative (BRI) Investment Report 2025). Za Evropo so pomembne e-povezave držav na novi svilni cesti (New Silk Road & Europe: opportunity for European companies?). E-tehnologije – internet v najširšem smislu – nudijo priložnosti za razvijanje e-sodelovanja brez dodatnih stroškov.

 

 

 

 

Študijsko potovanje na Kitajsko: E-poslovanje Slovenija – Hongkong. Projekt Svilna pot, Sindžjan, Ujgurska avtonomna pokrajina, 30. september 2002.

Organizatorji delavnice na Univerzi Sindžjan v Urumčiju.

 

 

 

Potovanje na svilni cesti Sian–Dunhuang–Turpan–Urumči 2002.

 

 

 

 

New Silk Road China – Europe

 

 

 

 

Sodelovanje skupine univerz ALADIN –

ALpe Adria Danube universities INitiative

v e-regijah srednje Evrope 2001–2012

 

 

Pobuda ALADIN je usmerjena k povezovanju mednarodnega omrežja za izmenjavanje znanj ter v krepitev vloge e-poslovanja v izobraževalnih ustanovah. Hkrati pa je pobuda ciljala na usklajevanje učnih vsebin. Zelo ambiciozna zamisel. Kako ste jo doživljali?

 

Preusmeritev razvojne pobude od Koridorja V k Podonavski regiji

 

Na začetku 21. stoletja so se evropski prometni sistemi jasno soočili z resnim neravnovesjem med vrstami prevoza, ki je spodbujalo razvoj najbolj onesnažujočih in preobremenjenih načinov prevoza. To je zahtevalo spremembo strategije v skupni prometni politiki, ki uporabnike postavlja v središče sistema in jim zagotavlja pravico do učinkovitega, varnega, cenovno dostopnega in okolju prijaznega prevoza. Zato je naraslo zanimanje tudi za Koridor V Evropske unije (Status of the Pan-European Transport Corridors and Transport Areas Developments And Activities in 2000 and 2001. Final Report, Vienna, April 2002).

 

Koridor V je glavna trasa vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) od Lizbone do Kijeva, ki povezuje sredozemsko obalo s srednjo in vzhodno Evropo in ima tri veje: koridor Va (Budimpešta–Kassa–Užgorod), koridor Vb (Reka–Zagreb–Budimpešta) in koridor Vc (Ploče–Sarajevo–Osijek–Budimpešta). Kmalu pa se je pokazalo, da gre za več kot samo za transport. Potreben je bil celosten razvoj celotne regije. Odprlo se je zanimanje za Podonavsko regijo. Strategija EU za Podonavje (EUSDR) je druga makroregionalna strategija EU, ki jo je leta 2010 sprejela Evropska komisija in jo je leta 2011 podprl Evropski svet.

 

Internetni mega portal & Robert H. Smith School of Business Univerze v Marylandu, College Park

 

Dekana Poslovne fakultete Robert H. Smith Univerze v Marylandu, College Park, Združene države Amerike, sem imel priložnost obiskati 19. in 20. novembra 2001. Obisk mi je svetoval profesor dr. Peter Keen, avtor uspešnih knjig o uporabi interneta v poslovnih procesih, ki je bil med udeleženci Blejskih e-konferenc. Dr. Howard Frank, profesor in dekan te fakultete, je takrat izstopal med dekani na ameriških univerzah, ki so spodbujali pospešeno uporabo informacijske tehnologije za e-sodelovanje organizacij. Imel je vpliv na fakulteto v času znatne rasti in sprememb. Vodil je prenovo učnega načrta in raziskovalne usmeritve šole, pri čemer je povezal študije tehnologije, podjetništva in globalizacije s ključnimi poslovnimi disciplinami. Preden je prišel na fakulteto, je bil direktor Urada za informacijsko tehnologijo Agencije za napredne obrambne raziskovalne projekte (DARPA), višji sodelavec in izredni član fakultete na Wharton School Univerze v Pensilvaniji ter član fakultete na Univerzi v Kaliforniji v Berkeleyju. Leta 2013 je bil sprejet v internetno dvorano slavnih kot pionir za temeljne prispevke k razvoju interneta in prejemnik najvišjega civilnega priznanja ministrstva za obrambo, predsedniške medalje za izjemne zasluge.

 

Dekan Frank mi je organiziral srečanja z vrsto profesorjev informacijskih sistemov. Med drugimi sem se srečal s profesorjem dr. Sandorjem Boysonom, vodjo informacijske strategije in sodirektorjem Centra za upravljanje oskrbovalne verige. Pomagal je voditi prehod Smithove fakultete v državno priznano raziskovalno in izobraževalno ustanovo z najsodobnejšo infrastrukturo za e-poslovanje. Pod njegovim tehnološkim upravljanjem in izobraževalnim vodstvom se je ponudba programa oskrbovalne verige, ki jo podpira IT, in programa e-trgovine povečala na državni lestvici na četrto mesto v raziskavi U. S. New & World Report iz leta 2002. Spodbujal je razvoj t. i. internet-based mega-portala – v smislu globalnega povezovanja oskrbovalnih verig, kjer podjetja, partnerji, dobavitelji in kupci lahko v realnem času sodelujejo prek spleta in si izmenjujejo podatke. To je bil koncept portalov, ki služijo kot digitalna vozlišča za povezovanje in usklajevanje (In Real Time: Managing the New Supply Chain, 2004).

 

Ko sem mu predstavil prizadevanja v Sloveniji za razvoj čezmejne e-regije, je profesor Boyson sprejel vabilo za predstavitev zamisli o vzpostavitvi regionalnega internetnega portala na sestanku direktorjev v Sloveniji spomladi 2002.

 

Skupina univerz ALADIN – ALpe Adria Danube universities INitiative

 

V Sloveniji se je vse začelo s sestanki direktorjev in vladnih predstavnikov o pomenu čezmejnega e-poslovanja z izrabo tehnologije računalniškega izmenjavanja podatkov v okviru Blejskih e-konferenc. Zelo akcijsko usmerjena sta bila sestanka:

 

Executive Vendors & Customers Meeting “Regional Cooperation in e-Commerce Development”. 14th Bled Electronic Commerce Conference e-Everything: e-Commerce, e-Government, e-Household, e-Democracy, June 25–26, 2001, in

 

2nd Business and Government Executive Meeting on Regional e-Commerce Development, October 23, 2001 (2. sestanek direktorjev podjetij in ministrstev na temo: Regionalno sodelovanje pri razvoju e-trgovine: Podjetja in vlada), SKB Bank – Société Générale Group, Ljubljana, Slovenia. Participating Countries: Austria, Croatia, Hungary, Italy, Slovenia.

 

Idejo o razvijanju čezmejne e-regije je podprla zamisel Gradnja mega-portala za regionalni gospodarski razvoj, ki jo je predstavil profesor dr. Sandor Boyson, Chief of Information Strategy, Co-director Supply Chain Management Center, Robert H. Smith School of Business, University of Maryland, College Park, United States. Predstavitev, ki je bila v Ljubljani, sta 4. 3. 2002 organizirala Center za e-poslovanje Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru in Vladni center za informatiko Republike Slovenije.

 

Skupino univerz ALADIN smo začeli snovati še isti dan, popoldne po tem uspešnem poslovnem sestanku v Ljubljani. Prvi pogovori so bili s profesorjem Paolom Inchingolo z Univerze v Trstu in profesorjem Draganom Čišićem z Univerze na Reki. Hitro smo si bili enotni, da je razvoj na IT zasnovanih čezmejnih regij strateško pomembna stvar, da se morajo univerze vključiti v tako povezovanje in da morajo vsi, ki se jih tematika tiče, izrabiti priložnosti uporabe interneta.

 

Ime ALADIN so predlagali predstavniki Univerze v Trstu. Bilo je sprejeto 5. 9. 2002 na prvem uradnem srečanju skupine profesorjev ALADIN na Univerzi na Reki. Po srečanju je dr. Danijel Rukavina, profesor in rektor Univerze na Reki in član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, poslal vabila rektorjem univerz v Gradcu, Mariboru in Trstu. Podprl je zamisel, da se univerze povežejo v skupini ALADIN.

 

Skupina univerz ALADIN je bila formalno vzpostavljena s podpisom memoranduma (Letter of Intent) 23. 10. 2002 v Hotelu Union v Ljubljani. Podpisali so ga rektorji ali pro­rektorji:

• Friedrich M. Zimmermann, Professor and Vice Rector, Univerza Karl-Franzens, Gradec (Avstrija),
• Pero Lučin, Professor and Vice Rector, Univerza na Reki (Hrvaška),
• Paolo Inchingolo, Professor and Deputy Rector, Univerza v Trstu (Italija),
• Željko Knez, Professor and Acting Rector, Univerza v Mariboru (Slovenija).

 

Cilj je bil razviti mednarodno omrežje za izmenjavanje znanja, krepitev predmeta e-poslovanje, mobilnost študentov in profesorjev ter usklajevanje učnih vsebin.

 

V letu 2005 so se skupini ALADIN pridružile še štiri univerze:

• András Gábor, Associate Professor & Head, Department of Information Systems; Director, Technology Transfer Center, Corvinus Univerza, Budimpešta (Madžarska),
• Anton Lavrin, Associate Professor & Head, Office of the European Projects, Tehnična univerza Košice (Slovaška),
• Bernhard R. Katzy, Professor & Founder of CeTIM GmbH, Center for Technology and Innovation Management, Bavarska ekonomska univerza München (Nemčija),
• Borislav Jošanov, Assistant Professor & Deputy Director for International Cooperation, Poslovna fakulteta Novi Sad (Srbija).

 

Osredne dejavnosti in področja sodelovanja: e-Integration, e-Business, e-Geomatics, e-Government, e-Health, e-Learning, e-Logistics, e-Collaboration pri pomoči ob nesrečah.

 

V desetih letih je bilo veliko sestankov in panelov, na katerih so zorele ideje, ki so bile v letu 2010 zbrane v Stališču skupine univerz ALADIN o EU strategiji za Podonavsko regijo (EU Strategy for the Danube Region. Position Paper of the ALpe Adria Danube universities INitiative – ALADIN, April 2010).

 

Sestanki in paneli skupine univerz ALADIN

 

Posredovanje IT-rešitev organizacij v Sloveniji v mednarodno okolje. Okrogla miza. INDO’03, Portorož, Slovenija, 24. september 2003.

From the Project Adria-Danubio for the management of Corridor V to ALADIN – the Alpe Adria Universities Initiative. Jože Gričar, eCommerce Center Faculty of Organizational Sciences, University of Maribor, Slovenia & Paolo Inchingolo, Deputy Rector, Networking & Health Telem. Labs, University of Trieste, Italy. The 5th Merkur Day, Students eCommerce Conference. Merkur, Trade and Services, Naklo, October 17, 2003.

Business & Government Executive Meeting on Cross-border eCommerce Development in eRegion. 18th Bled eConference “eIntegration in Action”, June 6–8, 2005.

Eight Countries’ ALADIN Agreement. ALADIN – ALpe ADria INitiative Universities’ Network. Cooperation in e-Integration Research & Teaching in the Region, Bel, 5. 6. 2005.

In the region of the neighboring countries, the Universities Networke Business ALADIN – ALpe ADriaINitiative was initiated in 2002. eRegion in eEurope. Organization – Journal of Management, Informatics and Human Resources, Editorial3/2006.

ALADIN – ALpe Adria INitiative Universities’ Network. Organizacija, Reflections. Volume 39, Number 3, March 2006.

eRegion in eEurope. Editorial 3/2006. Jože Gričar. Organization –Journal of Management, Informatics and Human Resources.

Business & Government Executive Meeting on Cross-border eCommerce Development in eRegion. 19th Bled eConference: eValues, June 5–7, 2006.

ALADIN Meeting – ALpe Adria INitiative Universities’ eNetwork: Contributions to eRegion Development. 19th Bled eConference: eValues, June 5–7, 2006.

eRegion Emergence and Impact. Preface to the Focus Theme Section. Jože Gričar, Yao-Hua Tan, Doug Vogel and Rolf T. Wigand. Electronic Markets 2007 (233–240).

“eRegion Development”, a special issue of the 2007 Journal Organizacija. Co-editors: Jože Gričar, Paolo Inchingolo, Anton Lavrin, Otto Petrovic. March–April 2007.

Innovative Cross-border eRegion Development: Possible Directions and Impact. Jože Gričar. Organizacija, March–April 2007.

ALpe ADria INitiative Universities’ eNetwork & Association for Information Systems Chapters: Potential Contributions of Information Systems’ Educators to the eRegion Central Europe Development. 20th Bled eConference eMergence: Merging and Emerging Technologies, Processes, and Institutions, June 4–6, 2007.

Meeting of ALpe Adria Danube universities INitiative: Regional Perspective – Case of Danube Macro Region. 23rd Bled eConference: eTrust: Implications for the Individual, Enterprises and Society, June 20– 23, 2010.

ALpe Adria Danube universities INitiative. 24th Bled eConference eFuture: Creating Solutions for the Individual, Organisations and Society, June 12–15, 2011.

ALADIN Meeting: Alpe Adria Danube Universities Initiative. 25th Bled eConference eDependability: Reliable and Trustworthy eStructures, eProcesses, eOperations and eServices for the Future, June 17–20, 2012.

 

Stališče skupine univerz ALADIN v zvezi z EU-strategijo Podonavske regije

 

Skupina univerz ALpe Adria Danube universities INitiative – ALADIN je Evropski komisiji predložila svoje stališče v zvezi z EU-strategijo Podonavske regije (EU Strategy for the Danube Region. Position Paper of the ALpe Adria Danube universities INitiative – ALADIN, April 2010). V skupini so naslednje univerze (16): Corvinus Budapest, Hungary; Dubrovnik, Croatia; Karl‐Franzen s Graz, Austria; Medical University of Graz, Austria; Technical University Košice, Slovakia; Maribor, Slovenia; Mostar, Bosnia & Herzegovina; BW München, Germany; Novi Sad, Serbia; Prague University of Economics, Czech Republic; Primorska, Slovenia; Rijeka, Croatia; Ruse, Bulgaria; Trento, Italy; Trieste,Italy; University of Library Studies and IT, Bulgaria; University Politechnica of Bucharest, Romania.

 

V gradivu se predstavniki omenjenih univerz zavzemajo za izrabo e-storitev interneta in spodbujanje vzpostavljanja živih laboratorijev v Podonavski regiji. Konkretno predlagajo razvijanje inovativnih rešitev za olajšanje čezmejnega poslovanja malih podjetij. Kot podlago za utemeljitev svojega predloga upoštevajo tudi priporočila evropske panoge IKT (Industry Declaration 2010) za pospešitev dejavnosti, ki z dinamiko, ki jo ustvarja uporaba IKT, prispeva okoli 40 odstotkov gospodarskega razvoja EU. ALADIN lahko igra ključno vlogo pri pospeševanju čezmejnega, regionalnega prenosa znanja in sodelovanja v trikotniku med industrijo, upravo in akademskim svetom, zlasti z uveljavljanjem odprtih inovacij, in člani so temu v celoti zavezani.

Na konferenci EU o Podonavski regiji, ki je od 21. do 23. aprila 2010 potekala na Dunaju in v Bratislavi, je dr. Christian Kittl, predstavnik skupine ALADIN, omenjeno stališče skupine posredoval javnosti. Predlagal je, da se regijo opredeli kot živi laboratorij za ekonomsko in socialno inoviranje (Danube Region as a Living Lab for Economic and Social Innovation). Pobuda predstavlja smiselno razširitev pobude Slovenije Inovativnost za kakovost življenja, Slovenija – živi laboratorij iz julija 2007.

 

Ta prizadevanja so skladna z vključevanjem univerz v regiji, ki so bila izražena v deklaraciji Podonavske rektorske konference (Novi Sad Declaration 2010, 6th February 2010, Novi Sad, General Assembly of the Danube Rectors’ Conference).

 

V podobni smeri je izzvenel sestanek z veleposlanikom Madžarske (Danube Region Development) na Fakulteti za organizacijske vede Univerze v Mariboru 21. 4. 2010. Na sestanku so predstavniki podjetij Luka Koper, Slovenske železnice, Intereuropa Koper, Slovenska policija, Združenje za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije predstavili zamisli o priložnostih izboljšanja obstoječih e‐povezav v čezmejnem poslovanju organizacij. Dodiplomski in podiplomski študenti pa so predstavili rezultate začasnih živih laboratorijev, ki so jih vzpostavili za izdelavo seminarske naloge, v kateri so preučevali problematiko podatkovnega povezovanja preučevane organizacije s partnerjem.

 

Ideje sodelovanja skupine univerz ALADIN zorijo še naprej

 

Univerza v Trstu je bila soustanoviteljica skupine univerz ALADIN. Njena predstavnika, profesor Paolo Inchingolo in profesor Walter Ukowich, sta bila dejavna podpornika vseh akcij. V naslednjih letih je Univerza v Trstu vsako leto organizirala Mednarodno spomladansko šolo na temo Internet stvari, ekonomski in upravljavski izzivi za integracijo e-zdravja v razširjeni Evropi (International Spring School on “IoT, Economic and Management Challenges for e-Health Integration in the Enlarged Europe”). Vodja programa je profesor dr. Agostino Accardo, organizator pa docent dr. Miloš Ajčević. Šolo sta organizirala Skupina za bioinženiring in Visokošolsko izobraževanje v kliničnem inženirstvu (HECE) na Univerzi v Trstu, sofinancirala jo je Srednjeevropska pobuda (CEI), podprla pa Mednarodna zveza bioinženirjev. Medical and Biomedical Engineering (IFMBE), the Italian Association of Clinical Engineers (AIIC) and the Trieste Municipality.

 

Dogodka so se udeležili študenti, ugledni profesorji in vodilni strokovnjaki s področja biomedicinskega in kliničnega inženirstva iz 10 evropskih držav: Albanije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Madžarske, Italije, Romunije, Moldavije, Severne Makedonije, Srbije in Slovenije.

 

Mednarodna spomladanska šola je prestižni forum za znanstvenike, raziskovalce, strokovnjake in študente po vsej Evropi. Poglobljeno obravnava najnovejši razvoj in izzive v biomedicinskem in kliničnem inženirstvu. Poudarek 13. šole 2025 je bil na napredku v digitalnem zdravstvu, evropski regulaciji medicinskih pripomočkov, ocenjevanju zdravstvenih tehnologij, uporabi umetne inteligence v zdravstvu in e-zdravju. Namen srečanja je spodbujati izmenjavanje znanja in strokovno mreženje, s čimer se bosta nadaljeval napredek na tem področju in okrepila integracija e-zdravja po vsej Evropi.

 

Koristi sodelovanja v skupini univerz ALADIN

 

Sodelovanje skupine univerz ALADIN v e-regijah Srednje Evrope med  letoma 2001 in 2012 je izstopalo, ugotavlja ChatGPT. V tistih letih je Evropska komisija z zadržki in počasi sproščala usmeritev v razvoj regij, univerze pa so zgodaj zaznavale usmeritev, ki je bila nujna glede na potrebe držav in razmere v Srednji Evropi. Univerze so tudi zaznavale pomen pospešene uporabe informacijske tehnologije za čezmejno e-sodelovanje ter z zgledi spodbujale gospodarstvo in upravo. Odigrale so koristno vlogo s pravočasnim spodbujanjem študentov za razvijanje prototipnih e-rešitev v okolju živih laboratorijev. V splošnem so bile koristi njihovega sodelovanja naslednje.

 

Izmenjavanje znanja in dobrih praks. Univerze lahko med seboj delijo uspešne prakse na področjih digitalnih inovacij, e-učenja, odprte znanosti in e-storitev.

Skupni raziskovalni projekti. Omogoča oblikovanje konzorcijev za evropske projekte, pri čemer je čezmejno sodelovanje nujno.

Krepitev digitalne preobrazbe. Članice skupaj razvijajo orodja za e-regije (npr. pametne platforme, digitalne knjižnice, izobraževalne tehnologije).

Mednarodna prepoznavnost univerz. Vključevanje v mrežo povečuje ugled sodelujočih univerz in odpira poti do novih partnerstev zunaj državnih okvirjev.

Mobilnost študentov in osebja. Pobuda spodbuja izmenjave, skupne študijske programe in usposabljanja v čezmejnem prostoru.

Podpora regionalnemu razvoju. Povezovanje akademskih ustanov s podjetji in lokalnimi skupnostmi v regiji Alpe–Jadran–Donava krepi inovacijski potencial in prispeva k pametni specializaciji regij.

 

Aladinova svetilka je bila primeren simbol delovanja skupine ALADIN. Čutiti je bilo, da je duh ušel iz svetilke. Z energijo in optimizmom je navdajal vse, ki jih je zajel. Krog sodelujočih je bil vse večji. Da gre za novosti v pristopu, je bilo opazno tudi na univerzah. Vodstva so spoznavala, da lahko vzporedno sodeluje tudi več univerz hkrati in ne le po dve, kar je praksa v bilateralnem sporazumu o sodelovanju (dveh) univerz. Dinamika dela na sestankih in panelih je prepričala rektorje in prorektorje, da so podpisali memorandum o sodelovanju, ki je bil dosežek sam za sebe.

 

Nekaj čarobnega je bilo v tem sodelovanju v razdobju dobrih deset let. Med delom smo odkrivali, kdo vse bi lahko še pomagal, če bi sodeloval. Spoznavali smo, da je področje čezmejnega sodelovanja zelo široko, ker smo zaznali meje, veliko meja: meje med državami, ustanovami, strokami, profesionalnimi organizacijami, katedrami fakultete. Ko smo odkrili ljudi, ki se jih tematika tiče in zanima, se je sodelovanje lahko začelo, ker je šlo za nekaj, kar je bilo novo za vse. Nikomur ni bilo treba »hoditi v zelje drugemu«, saj je imel vsak sam veliko narediti na svojem področju. Skupno je bilo »tisto še ne narejeno«. Vsi smo bili veseli, da smo se lahko česa naučili od drugih. Skupni imenovalec sodelovanja je bila uporaba interneta. Vsi smo ga imeli na voljo in ugotavljali, da ga premalo izrabljamo. Bolj intenzivna uporaba interneta pa ne povzroča dodatnih stroškov.

 

Sodelovanje mnogih je potekalo na osnovi prostovoljstva. Nobenega denarja nismo rabili, da smo lahko delali. Zato smo lahko delali po svojih hotenjih in verovanju v tisto novo, kar smo rabili in pričakovali, da bo vsem samo koristilo. Vendar čisto brez denarja le ni šlo. Imeli smo srečo, da smo se vsakokrat dogovorili za brezplačno uporabo dvorane za sestanek in našli gostitelja, ki je ljubeznivo prevzel strošek večerje ali kosila. Nihče ni dobil avtorskega honorarja, saj dejavnost ni imela ne bančnega računa ne nobenih prihodkov. Energija je prihajala iz spoznanj, da delamo pametne stvari skupaj s pametnimi in dobro mislečimi ljudmi.

 

Veliko sodelujočih je menilo, da je treba spodbuditi razvoj, o katerem smo se veliko učili en od drugega. Odprtih rok so nam posredovali izkušnje, mi pa smo jih sprejemali odprtega duha in srca. Energije je bilo treba veliko, saj je bilo veliko dela s pripravljanjem gradiv in programov sestankov ali panelov ter s potovanji. Spoznavali smo, kaj ljudje zmoremo, če stopimo skupaj.

 

 

From the Project Adria-Danubio for the management of Corridor V to ALADIN – the Alpe Adria Universities Initiative. The 5th Merkur Day, Students eCommerce Conference. Merkur, Trade and Services, Naklo, Slovenia, October 17, 2003.

Jože Gričar, eCommerce Center, Faculty of Organizational Sciences, University of Maribor, Slovenia. Paolo Inchingolo, Deputy Rector, Networking & Health Telem. Labs, University of Trieste, Italy.

 

 

 

 

Merkur simbol sodelovanja. Štefan Žargi. Gorenjski glas, 10. november 2008.

Z leve proti desni: mag. Milan Jelovčan, član uprave Merkurja, dr. Marko Ferjan, dekan FOV, dr. Jože Gričar, profesor FOV, mag. Stanislav Mikuž, namestnik generalnega direktorja Carinske uprave RS.

 

 

 

Klinično inženirstvo: Izzivi integriranja digitalnega zdravstva v Evropi.

XIII. spomladanska šola 2025. Dogodek CEI sodelovanja. Univerza v Trstu, 19. – 22. maj 2025. Vodja: Profesor Agostino Accardo.

Jože Gričar, predavatelj.

Odbor za informacijske in telekomunikacijske tehnologije (IKT) Evropske komisije

 

 

Evropa se je očitno zavedla, da mora v dobro svojih državljanov vložiti nova sredstva v informacijsko in komunikacijsko tehnologijo. Slovenija je nemudoma predlagala svoj projekt čezmejnega internetnega in gospodarsko-kulturnega sodelovanja. Kako je vse to potekalo?

 

V obdobju pridruževanja Evropski uniji se je na tem področju Slovenija prav gotovo dobro odrezala. Poglejmo podrobnosti.

 

Delegacija Slovenije v Odboru za IKT

 

Odbor za informacijske in komunikacijske tehnologije (Odbor za IKT) je bil del Generalnega direktorata za informacijsko družbo in medije (GD INFSO), ključni organ znotraj Evropske komisije (Information and communication technologies – ICT Committee, Directorate-General for Information Society & Media (DG INFSO), European Commission). Osredotočal se je na razvoj in izvajanje politik za spodbujanje uporabe IKT v korist vseh državljanov in za zagotavljanje konkurenčnosti Evrope v digitalni dobi. To vključuje podporo inovacijam, spodbujanje konkurenčnega regulativnega okolja in spodbujanje široke dostopnosti storitev, ki temeljijo na IKT. V Odboru za IKT sta bila tudi Švica in Izrael, ki nista člana EU. Odbor je obravnaval najprej predloge razporejanja denarja na posamezne sklope raziskovalnih področij pred razpisom (Call for Projects) in pozneje predloge Evropske komisije za dodeljevanja denarja projektom, ki so bili ocenjeni kot najbolj uspešni pri posameznih razpisih. Delovni jezik na sestankih je bil angleški s sprotnim prevajanjem v štiri jezike: francoski, italijanski, nemški in španski.

 

V pristopnem obdobju za pridružitev Evropski uniji je bila Slovenija, podobno kot še devet drugih držav, povabljena, da imenuje svojo delegacijo v Odboru za IKT. Leta 1999 je Slovenija imenovala svojo delegacijo v Odboru za IKT: dr. Andreja Umek Venturini, Ministrstvo za znanost in tehnologijo (nacionalna kontaktna oseba), dr. Štefan Kalin, Inštitut Jožef Stefan, in dr. Jože Gričar, Univerza v Mariboru.

 

Odbor se je sestajal na enodnevnih sestankih vsakih 6 do 8 tednov na sedežu Evropske komisije v Bruslju. Občasno so bili sestanki dvodnevni. Enkrat na leto je bil sestanek v državi, ki je takrat predsedovala Evropskemu svetu. Sestanki so bili občasno povezani s konferenco projekta Information Society Technologies – IST, kar je bila izjemna priložnost, da so se člani Odbora lahko seznanjali z raziskovanjem najnovejših tehnologij. Na primer, konferenca Communicating European research and bringing ICT benefits to market, Helsinki, Finska, 21.–23. novembra 2006.

 

Slovenski predlog razvijanja čezmejne regije v septembru 2000

 

Na junijskem sestanku leta 2000 je vodja Odbora za IKT pozval delegacije vseh deset članic, ki so se pripravljale na vstop v EU (New Member States), da na septembrskem sestanku predstavijo predlog projekta, ki bi bil posebno zanimiv za državo in hkrati za EU. Slovenska delegacija je imela prvi sestanek že isti dan na letališču, ko smo čakali na letalo za vrnitev v Ljubljano, in drugi sestanek pozneje v Ljubljani. Dogovorili smo se, da bo naš predlog usmerjen v spodbujanje izrabljanja interneta za podporo čezmejnemu sodelovanju slovenskih organizacij z organizacijami v bližnjih državah. Predlog je izhajal iz spoznanja o potrebah slovenskih podjetij za čezmejno izmenjavanje podatkov s podjetji v Avstriji, na Hrvaškem, na Madžarskem in v Italiji. To spoznanje je izšlo iz vrste konferenc, sestankov in delavnic v Sloveniji v predhodnih letih, na katerih so sodelovali tudi predstavniki Evropske komisije.

 

Na sestanku Odbora za IKT 20. septembra 2000 so svoj predlog predstavile samo tri države od desetih. V petnajstih minutah sem predstavil predlog v imenu slovenske delegacije. Poudarki so bili naslednji.

 

• Spodbujanje sodelovanja na področju IKT prek državnih meja, zlasti med Slovenijo in sosednjimi državami.
• Pilotni projekti v čezmejni e-regiji, kjer bi lahko javne uprave, podjetja in državljani digitalno komunicirali ne glede na jurisdikcijo.
• Spodbujanje usklajevanja digitalne infrastrukture, podatkovnih standardov in pravnih okvirov za lažje sodelovanje med organizacijami.

 

Po dopoldanski predstavitvi sva v odmoru za kosilo pila kavo s članom ene izmed delegacij t. i. starih članic EU. Prijazno mi je rekel, da razume, da smo neučakani in bi radi nekaj naredili s sosednjimi državami v »svoji regiji«. Pojasnil mi je, da je usmeritev EU drugačna. »Kmalu boste v EU. Potem boste videli, da z vstopom države v EU meje odpadejo. Težav, ki ste jih omenili, ne bo več. V EU si prizadevamo za povezave vseh držav članic, zato bi usmeritev v regionalni razvoj zmanjševala naše zmogljivosti, saj si prizadevamo za povezano Evropo«. Razumel sem, da je govorjenje o čezmejni regiji na sestankih Evropske komisije »politično nekorektno«.

 

To ni vplivalo na pospešeno organiziranje vrste mednarodnih sestankov, okroglih miz in konferenc v Sloveniji v tistih letih. Zaradi interesa podjetij, zlasti avtomobilske industrije, trgovine in logistike ter praktičnih izkušenj o koristnosti čezmejnega računalniškega izmenjavanja podatkov so ti dogodki privabili veliko dejavnih udeležencev iz sosednjih držav. Tudi predstavnike Evropske komisije. Spodbudili so sodelovanje univerz. To so bila leta pospešenega uvajanja e-poslovanja, e-logistike, e-uprave, e-bančništva, e-zdravja, e-izobraževanja v posameznih državah. Kazale pa so se potrebe po čezmejnem e-sodelovanju.

 

Servis za čezmejne pobude v Srednji Evropi, Budimpešta 2008

 

Pričakovanja, da bodo težave, ki jih povzročajo meje med državami, izginile z vstopom države v EU, se niso uresničila v celoti. Meje med državami EU se umikajo (pre)počasi. Da bi pospešili čezmejno sodelovanje regij ob mejah držav, so na Madžarskem leta 2008 vzpostavili omrežje Servis za čezmejne pobude v Srednji Evropi s sedežem v Budimpešti (Central-European Service for Cross-Border Initiatives – CESCI). Deset let pozneje so začeli z organiziranjem letnega slovensko-madžarskega foruma v Monoštru. CESCI vodi generalni sekretar dr.  Gyula Ocskay, s katerim sodelujemo od Podonavske e-konference v Ljubljani leta 2016. V omrežju CESCI sem član skupščine in član upravnega odbora.

 

CESCI je zasnovan tako, da bi sistematično zmanjševal ločevalne učinke administrativnih meja v srednji in jugovzhodni Evropi. Kajti meje vedno ustvarjajo distanco v fizičnem prostoru. Z odpravljanjem njihovih učinkov bi spodbujali integracijo in zaupanje med državami in različnimi etničnimi skupinami. Vrsta kriz v Evropi pa v zadnjih letih veča pomen nacionalne države. Nastalo je skoraj 2000 kilometrov novih ograj, vnovič se vzpostavlja nadzorne ukrepov vzdolž notranjih schengenskih meja in povečuje se medsebojno nezaupanje med državami članicami EU. Danes ima varnost prednost pred solidarnostjo, zaščita državnih interesov je pomembnejša od kohezije, meje pa krepijo ločevalne trde linije proti integraciji.

 

Švedska pobuda za strategijo Baltske regije EU 2009

 

Osem let po omenjenem pogovoru ob kavi v Bruslju mi je med kosilom sestanka Odbora za IKT znanec iz Evropske komisije povedal, da se nekaj pripravlja za vzpostavitev Baltske regije. Pobudo naj bi dala Švedska, ko bo predsedovala Evropskemu svetu. To se je tudi zgodilo. Švedska je bila pobudnica strategije Evropske unije za regijo Baltskega morja (EUSBSR). Pobuda je bila podana leta 2009 med predsedovanjem Švedske in sprejeta 13. 4. 2011. Osredotočala se je na tri glavne cilje: reševanje morja, povezovanje regije in povečanje blaginje. Z vzpostavitvijo te regije so baltske države pokazale, da imajo države ob Baltiku velik skupni problem z onesnaževanjem morja in da je zato potreben poseben evropski projekt za financiranje reševanja te težave. Evropska komisija je s sprejetjem strategije Baltske regije sporočala, da so strategije EU makro regij potrebne in želene. Sledile so EU-strategija Podonavske regije (pobudnici Avstrija in Romunija leta 2009), Jadranske in Jonske regije (pobudnica Italija leta 2014) ter strategija Alpske regije (pobudnica Francija leta 2015). Nekatere države EU so v dveh regijah: Avstrija, Hrvaška, Italija, Nemčija. Samo Slovenija je v vseh treh regijah. Odpiranje EU-makro regij je bilo zelo dobrodošlo in skladno s prizadevanji organizacij v Sloveniji.

 

Evropska pobuda Podonavska regija na e-svilni cesti in e-jantarjevi poti. Sestanka v Evropskem parlamentu 2010

 

Dva sestanka v Evropskem parlamentu (The European Initiative: Danube Region on the eSilk & eAmber Roads) sta bila predhodnika in sta prispevala k strategiji Podonavske EU-makro regije, ki je bila uradno sprejeta 13. 4. 2011.

 

Program sestankov 1. junija in 30. septembra 2010 so pripravili profesorji omrežja ALADIN. Predstavnik Evropske komisije dr. Paul Timmers, ki je dobro poznal delo tega omrežja, je v začetku leta 2010 predlagal, da naj omrežje poda svoja stališča glede razvoja Podonavske regije. To ni bilo težko, saj so člani omrežja formalno sodelovali že pet let in imeli izoblikovana stališča. Sporazum o sodelovanju univerz regije je bil podpisan 5. 6. 2005 na Bledu. Člani omrežja so objavili EU Strategy for the Danube Region. Position Paper of the Alpe Adria Danube universities INitiative – ALADIN, April 2010. Besedilo je uredil dr. Christian Kittl, Univerza v Gradcu, Avstrija.

 

Sestanka v Evropskem parlamentu je organiziral urad Lojzeta Peterleta, poslanca Evropskega parlamenta iz Slovenije (skupina EPP 2004–2019). Lojze Peterle je bil pred tem predsednik prve demokratične vlade Slovenije in pozneje zunanji minister. Bil je ključni politični sponzor in gostitelj tega zakonodajnega dialoga v Evropskem parlamentu, ki je olajšal povezovanje med podonavsko makro regijo in pobudami za čezmejno e-sodelovanje.

 

Sestanek 1. junija 2010 je bilo prvo parlamentarno srečanje, ki je raziskovalo digitalno in prometno sodelovanje vzdolž e-koridorjev Donave, nove svilne ceste in nove jantarjeve poti. To je bil uvodni sestanek v raziskovanje digitalnega in logističnega sodelovanja, ki povezuje koridorja zahod–vzhod (e-svilna cesta) in sever–jug (e-jantarjeva pot) s strategijo Podonavske makro regije. Udeleženci so razmišljali o tem, kako uporabiti IKT in e-rešitve za povezovanje vlad, občin, podjetij in univerz v Podonavski in sosednjih regijah. Pobuda E-regije (eRegion) je del širše platforme, ki je postavila temelje za prihodnje konference in prototipne rešitve, namenjene spodbujanju uporabe digitalnih čezmejnih e-storitev.

 

Sestanek 30. septembra je bil usmerjen v naslednje teme:

 

• Uporaba digitalne infrastrukture in e-storitev: Povezovanje IT, pametne logistike, e-uprave in e-turizma v podonavskih državah – od Nemčije in Avstrije do Črnega morja in naprej.
• Partnerstvo z več deležniki: nacionalni koordinatorji, univerze (npr. Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem, Fakulteta za pomorstvo Univerze v Ljubljani), ministrstva, gospodarske zbornice in mednarodne organizacije.
• Spodbujanje akademskega, poslovnega in vladnega sodelovanja.

 

Sestanka v Evropskem parlamentu sta sprožila organiziranje šestih Konferenc Podonavske e-regije v Sloveniji med letoma 2011 in 2016.

 

Evropski zeleni pas na meji med nekdanjim zahodnim in vzhodnim blokom

 

V Evropi je treba upoštevati ostanke nekdanje meje med zahodnim in vzhodnim blokom, ki so s padcem Berlinskega zidu formalno sicer izginile, v zavesti in delovanju mnogih pa ostale. To so meje držav od Beringovega preliva do Jadranskega in Črnega morja. Te meje pa so imele nekaj koristnega. Ob meji, na kateri so nekoč bile žične ograje ter minska polja in so imele kilometre širok obmejni pas, kamor je bil vstop strogo prepovedan, so se ohranile mnoge rastlinske in živalske vrste zaradi ohranjene narave. Ta obmejni pas so poimenovali Evropski zeleni pas.

 

Ne samo ljudje, tudi živali zaznavajo, da so meje težava. Raziskave na avstrijsko-slovaškem obmejnem območju evropskega zelenega pasu kažejo, da nekatere vrste jelenov, zlasti navadni jelen, še vedno neradi prečkajo mejo, čeprav že dolgo ni več fizičnih ovir, kot so ograje iz bodeče žice in minska polja. Domneva se, da je vedenje o nevarnosti naučena navada, ki se je desetletja prenašala iz roda v rod jelenov in izvira iz zgodovine območja, ki se imenuje železna zavesa.

 

Spoznanja iz sodelovanja v Odboru za IKT

 

V raziskovalnih programih (Framework Programme) Evropske komisije V, VI in VII sem bil 12 let član slovenske delegacije v Komiteju IKT (ICT Committee), Generalni direktorat informacijska družba. Sodelovati toliko let v Odboru za IKT je bilo zelo zanimivo in koristno. Odpiralo je vrsto spoznanj, ki so bila pomembna za zamišljanje akcij za pospešitev uporabe e-storitev v Sloveniji in v njenih čezmejnih povezavah s sosedi. Odpiralo je stike s člani odbora in predstavniki Evropske komisije, s katerimi se je bilo mogoče dogovarjati za sodelovanje pri akcijah v Sloveniji.

 

Zanimivo je bilo opazovati, kako deluje Evropska komisija od zbiranja idej o možnih usmeritvah razvijanja informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij do oblikovanja razpisnih pogojev, ocenjevanja predlogov projektov in predlaganja projektov, ki jim komisija dodeli denar. Pomembna sestavina tega procesa so bile delavnice, na katerih se je testiralo ideje in njihove predlagatelje. V katero smer bodo šli razpisi, se je dalo razbrati iz programov delavnic, ki jih je organizirala Komisija za testiranje idej in odkrivanje potencialnih prijaviteljev. V tem procesu je bil interes komisije, da zbere čim več dobrih predlogov in denar nameni najboljšim skupinam, ki obetajo, da bodo predlagani projekt pripeljale do konca.

 

Sestanki odbora so bili časovno usklajeni z organizatorji vrste tematskih konferenc projekta Information Society Technologies – IST, da so se jih člani odbora lahko udeležili. Potni stroški so že bili pokriti za prihod na sestanek odbora, udeležnine za konference pa so bili oproščeni, kar se je izkazalo kot zelo praktično.

 

Iz primerov zmagovalnih projektov na razpisih se je dalo učiti, kako pomembno je organiziranje sodelovanja med univerzami, raziskovalnimi inštituti in podjetji vnaprej, na zalogo, preden je razpis objavljen. Rok za predložitev predloga projekta, ki je bil po navadi tri mesece po objavi razpisa, je bil prekratek, da bi se skupina zbrala, uskladila, razdelila naloge in napisala predlog projekta. Tisti, ki so šele po objavi razpisa začeli razmišljati, kaj bi predlagali in se ozirati za tistimi, ki bi sodelovali, niso imeli nobenih možnosti za uspeh. In takih je bilo veliko.

 

Evropska komisija je vlagala veliko denarja v usposabljanje raziskovalcev v novih članicah, ki so imele manj izkušenj. Razlika med starimi in novimi članicami je bila opazna in je ni bilo mogoče zmanjšati v kratkem času. Tako je na primer Avstrija eno leto pridobila več raziskovalnega denarja kot vse nove članice skupaj. Bili so boljši, imeli smo se od koga učiti.

 

 

 

 

Članice in člani odbora za informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) Evropske komisije, 2008.

 

 

 

The European Initiative: Danube Region on the eSilk & eAmber Roads. European Parliament, 30. 9. 2010.

Z desne proti levi: Lojze Peterle, Georg Krauchenberg, Christian Kittl, Jože Gričar, Aurelian Mihail Stănescu.

 

 

 

Evropski zeleni pas

 

 

 

Konference Podonavske e-regije

 

 

Z uporabo interneta je dobilo močno spodbudo sodelovanja tudi regionalno sodelovanje, kot na primer podonavska regija. Je bilo takšno čezmejno sodelovanje uspešno?

 

Vnovič je tu potreben daljši prispevek, ki osvetli vso kompleksnost e-povezovanja te regije.

 

Podonavska makro regija

 

E-regija označuje pobude, ki jih podpira informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT) ter presegajo tradicionalne meje. Široka paleta pobud regij je vse bolj razširjena v globalnem kontekstu. Nekatere od teh pobud temeljijo na zgodovinskih artefaktih, npr. starodavna trgovska pot svilne ceste in jantarne poti, ki sta v dobi interneta našli novo življenje. Druge pobude regije predstavljajo še novejše sinergije zaradi povečane želje po interakciji in usklajevanju v obojestransko korist. Čezmejna regija, v kateri se široko uporabljajo e-tehnologije, se šteje za e-regijo. V njej obstaja velik potencial za večjo konkurenčnost in izboljšanje kakovosti življenja.

 

Makroregionalne strategije Evropske unije (EU) so sestavni del političnega okvira Evropske unije. Predstavljajo celovit okvir za reševanje skupnih izzivov na zemljepisno zaokroženih območjih. Takšno sodelovanje prispeva k doseganju gospodarske, socialne in teritorialne kohezije. Strategija državam in regijam nudi okvir za spopadanje z vprašanji, ki jih vsaka zase ne morejo ustrezno rešiti, saj zahtevajo nadnacionalne strateške pristope, projekte in povezovanje v mreže.

 

Območje, ki ga pokriva strategija Evropske unije za Podonavsko makro regijo (EUSDR), je predvsem porečje 2857 kilometrov dolge reke Donave, vključno z deli gorskih verig, kjer izvirajo njeni pritoki (kot so Alpe ali Karpati). Razteza se od Črnega gozda (Nemčija) do Črnega morja (Romunija–Moldavija–Ukrajina) in ima približno 115 milijonov prebivalcev. Vključuje 14 držav ter je največja in najbolj raznovrstna makroregionalna strategija: devet držav članic EU (Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Češka, deli Nemčije, Madžarska, Romunija, Slovaška, Slovenija), tri države pristopnice (Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija) ter Ukrajina in Moldavija. Strategija za Podonavje je bila uradno ustanovljena 13. 4. 2011.

 

Priprave za sprožitev konferenc Podonavske e-regije 2011

 

Konferenca o Podonavski e-regiji (Danube eRegion Conference – DeRC) se je razvila iz sestankov Medobčinske pobude: Čezmejno sodelovanje v e-regiji, ki so bili v letu 2011 v Sloveniji vsaka dva meseca. Pripravljalni sestanki so bili v Mariboru, Novem mestu, Kopru in Ljubljani, da so zajeli različna geografska področja. Na sestankih so sodelovali predstavniki državne uprave, občin, podjetij, univerz in ponudniki informacijske tehnologije. Tu so povezave na programe sestankov:

 

10. 2. 2011 1. pripravljalni sestanek, Rektorat Univerze v Mariboru
11. 4. 2011 2. pripravljalni sestanek, Mestna Občina Novo mesto
12. 6. 2011 3. pripravljalni sestanek, Rektorat Univerze na Primorskem
13. 9. 2011 4. pripravljalni sestanek, 1st Danube eRegion Conference, Ljubljana
14. 1. 2012 5. pripravljalni sestanek, eCollaboration & Diplomacy, Ljubljana

 

Sestanki so pokazali, da kompleksnost težav v čezmejnem sodelovanju in velike priložnosti za široko uporabo e-tehnologij zahtevajo čezmejno sodelovanje in organiziranje mednarodnih srečanj. Prvi mednarodni sestanek je bil v Ljubljani 9. 9. 2011. Leto pozneje je bil poimenovan kot prva konferenca Podonavske e-regije – DeRC 2011.

 

Konference Podonavske e-regije 2011-2016

 

Dvodnevne letne konference DeRC so bile usmerjene v vprašanja čezmejnega e-sodelovanja. Organizirane so bile vsako leto v septembru od 2011 do 2016. Namen konferenc je bil ustvariti sinergije in spodbuditi sodelovanje v državah čezmejne regije. Podatki so objavljeni na spletnih straneh konferenc:

 

19.–20. 9. 2011 1st Danube eRegion Conference – DeRC 2011

24.–25. 9. 2012 2nd Danube eRegion Conference – DeRC 2012

23.–24. 9. 2013 3rd Danube eRegion Conference – DeRC 2013

22.–23. 9. 2014 4th Danube eRegion Conference – DeRC 2014

21.–22. 9. 2015 5th Danube eRegion Conference – DeRC 2015

19.–20. 9. 2016 6th Danube eRegion Conference – DeRC 2016

 

Program vsake konference je objavljen na spletni strani konference (DeRC, Cross-border eSolutions & eServices Prototypes Development).

 

Soorganizatorji in gostitelji konferenc Podonavske e-regije

 

19.–20. 9. 2011 1st Danube eRegion Conference – DeRC 2011

Co-organized by

Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion, University of Graz, Technical University of Košice, University of Maribor, University of Novi Sad, University of Primorska, University of Rijeka, University of Trieste.

Hosted by SAP Adriatic and Telekom Slovenije

 

24.–25. 9. 2012 2nd Danube eRegion Conference – DeRC 2012

Co-organized by

Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion, Chamber of Commerce and Industry, Regional Chamber Ljubljana & Chamber of Commerce and Industry of Slovenia, Directorate for Economic Diplomacy, Ministry of Foreign Affairs, Republic of Slovenia, Office for Slovenians Abroad, Republic of Slovenia.

Hosted by SAP South East Europe and SAPPHIR Management Consulting, d. o. o., Ljubljana

 

23.–24. 9. 2013 3rd Danube eRegion Conference – DeRC 2013

Co-organized by

Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion, Chamber of Commerce and Industry of Slovenia, Regional Chamber Ljubljana, ALADIN – ALpe Adria Danube universities INitiative, Slovenian Medical Informatics Association, Member of European Federation for Medical Informatics – EFMI & International Medical Informatics Association – IMIA, Business-to-Business Meetings Coordinated by the Chamber of Commerce of Ljubljana & the Austrian Embassy in Ljubljana.

Hosted by SAP Central East Europe & Partners, HEWLETT-PACKARD, d. o. o., Ljubljana, Marand, d. o. o., Ljubljana, S&T Slovenija, d. d.

 

22.–23. 9. 2014 4th Danube eRegion Conference – DeRC 2014

Co-organized by

Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion, Chamber of Commerce and Industry of Slovenia, Regional Chamber Ljubljana

ALADIN – ALpe Adria Danube universities INitiative, Directorate for Economic Diplomacy, Ministry of Foreign Affairs, Republic of Slovenia, Science Directorate, Ministry of Education, Science and Sport, Republic of Slovenia, IT and e-Services Directorate, Ministry of the Interior, Republic of Slovenia.

Hosted by SAP Slovenija & Partners

 

21.–22. 9. 2015 5th Danube eRegion Conference 2015

Co-organized by

Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube Region, Chamber of Commerce and Industry, Regional Chamber Ljubljana & Chamber of Commerce and Industry of Slovenia, Directorate for Economic Diplomacy, Ministry of Foreign Affairs, Republic of Slovenia, Office for Slovenians Abroad, Republic of Slovenia.

Hosted by SAP Slovenia

 

19.–20. 9. 2016 6th Danube eRegion Conference 2016

Organized by

Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube Region.

Hosted by SAP Slovenia

 

Sestanki in delavnice o e-poslovanju v Podonavski e-regiji

 

17. 4. 2013 Italy – Slovenia Cross-border eCollaboration Workshop

Organized by

Inter-Municipality Initiative Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion, Chamber of Commerce and Industry of Slovenia, Regional Chamber Ljubljana, Italian Trade Promotion Agency Office in Ljubljana.

 

8. in 9. 4. 2014 Cultural heritage as a generator of tourism development in the Danube region

Organized by

Municipality of Škofja Loka and Municipality of Ribnica, Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion.

26. 1. 2015 Rectors & Deans & Business Directors Meeting on Transport & Logistics Joint EU Opportunities

Organized by

Faculty of Maritime Studies and Transport, University of Ljubljana, Portorož, Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the Danube eRegion.

 

Koristi konferenc, sestankov in delavnic o Podonavski e-regiji

 

• Razširjanje vedenja o razvijanju Podonavske regije.
• Sodelovanje predstavnikov ministrstev in občin, podjetij, univerz, ponudnikov informacijske tehnologije in veleposlaništev.
• Spodbujanje sodelovanja.
• Dogovarjanje o priložnostih priprave skupnega predloga EU-projekta.

 

 

Območje Podonavske makro regije Evropske unije

 

 

 

 

 

Podonavska eRegija. 5. pripravljalni sestanek, eCollaboration & Diplomacy, Ljubljana, 17. 1. 2012

 

 

 

 

Sestanek rektorjev, dekanov in direktorjev podjetij o skupnih EU-priložnostih v transportu in logistiki

Fakulteta za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, Portorož, 26. 1. 2015

Z leve proti desni: Juraj Migaš veleposlanik Slovaške, Bernadette Thomas, predstavnica veleposlaništva Madžarske, Clemens Koja, veleposlanik Avstrije, Vesna Terzić, veleposlanica Hrvaške, Anna Elisabeth Prinz, veleposlanica Nemčije, Elen Twrdy, dekanja Fakultete za pomorstvo in promet, Maurizio Fermeglia, rektor Univerze v Trstu, Dragan Marušič, rektor Univerze na Primorskem, Ivan Svetlik, rektor Univerze v Ljubljani, Jože Gričar, direktor Centra za e-poslovanje.

 

 

Slovensko-madžarski forumi

v Monoštru / Szentgotthárd 2015–2022

 

 

E-sodelovanje med sosedi je za Slovenijo dragocena priložnost. Kako jo vidite vi?

 

Monošter (madž. Szentgotthárd) je središče izvedbe slovensko-madžarskih forumov, kjer se poglabljajo gospodarska, digitalna, kulturna in jezikovna sodelovanja. Monošter je urbano, kulturno in gospodarsko središče slovenskega Porabja z okoli 8300 prebivalci (2022). Kraj ima močno slovensko narodno manjšino (približno 5000 pripadnikov v Porabju), ki ohranja jezik, kulturo, šole, radio in Slovenski dom. Forumi omogočajo prenos skupnih izkušenj, razvoj novih projektov in reševanje lokalnih izzivov. Vsi forumi so bili v Mestni hiši Monošter/ Szentgotthárd. Objave o vseh forumih so na spletnih straneh portala eRegion-eu.

 

Pobuda Szentgotthárd-Monošter je skupna pobuda Srednjeevropske službe za čezmejne pobude ter slovenske veleposlanice v Budimpešti in madžarske veleposlanice v Ljubljani, njene ekscelence Ksenije Škrilec in njene ekscelence Edit Szilágyiné Bátorfi, župana Szentgotthárda Gáborja Huszárja in zaslužnega profesorja Univerze v Mariboru in koordinatorja pobude ALADIN (ALpine-Adriatic-Danube-universities-INitiative) Jožeta Gričarja. Organizator je dr. Gyula Ocskay, generalni sekretar, Srednjeevropska služba za čezmejne pobude (Central European Service for Cross-Border Initiatives – CESCI).

 

Soorganizatorji

 

Veleposlaništvo Slovenije v Budimpešti, Veleposlaništvo Madžarske v Ljubljani, Občina Monošter, Srednjeevropska služba za čezmejne pobude (CESCI), Slovensko-madžarsko poslovno združenje, Medobčinska pobuda: Čezmejno e-sodelovanje v e-regijah.

 

Pobuda Szentgotthárd-Monošter – Prvi seminar 21. in 22. april 2015

 

Pripravljalni sestanek 3. 2. 2015. Sestanek na Mestni občini Murska Sobota: Čezmejno e-sodelovanje & e-poslovanje malih podjetij.

 

21. in 22. aprila 2015 so se madžarski in slovenski župani, poslovneži, strokovnjaki za regionalni razvoj in predstavniki akademske sfere srečali na seminarju Pobuda Szentgotthárd-Monošter: Nov zagon za čezmejno sodelovanje, da bi odkrili potenciale sodelovanja, delili svoje ideje s sosedi in našli partnerje za konkretne projekte. Podpisniki poziva Szentgotthárd/Monošter so dali pobudo za uvedbo rednega letnega srečanja, na katerem bi lahko okrepili in razširili sodelovanje med deležniki sosednjih držav. Med dvodnevnim dogodkom je imelo več kot 60 madžarskih in slovenskih udeležencev, ki so zastopali javni ali zasebni sektor, priložnost predstaviti svoje projektne ideje, se srečati s potencialnimi partnerji in poiskati finančna sredstva, potrebna za uresničitev projekta.

 

Glavne teme prvega foruma so bile digitalizacija v javni upravi, avtomobilski in prehrambni industriji, kmetijstvu, turizmu, srebrna ekonomija, izzivi dvojezičnega izobraževanja, možnosti digitalnih rešitev. Odprl ga je predsednik madžarskega parlamenta László Kövér, prisotni pa so bili slovenski (Boris Koprivnikar) in madžarski minister (László Palkovics), veleposlanici obeh držav in soudeleženci iz občin, podjetij in izobraževanja.

 

Udeleženci iz Slovenije

 

Občina Idrija

Bojan Sever, župan, in Mojca Remškar Planinc, direktorica, Občinska uprava

Občina Krško

Mag. Miran Stanko, župan & koordinator, sosednje občine Brežice, Kostanjevica na Krki, Krško, Sevnica in Melita Čopar, direktorica, Občinska uprava

Občina Murska Sobota

Mag. Aleksander Jevšek, župan & predsednik, Zveza mest in občin Slovenije & član, slovenska delegacija v Komiteju regij in Srečko Đurov, v. d. direktor, Občinska uprava

Občina Ribnica

Jože Levstek, župan & koordinator, sosednje občine Loški potok, Ribnica, Sodražica in Janez Mate, direktor, Občinska uprava

Občina Škofja Loka

Mag. Miha Ješe, župan & koordinator, sosednje občine Škofja Loka, Železniki, Občina Gorenja vas – Poljane in Špela Justin, direktorica, Občinska uprava

 

Monoštrski poziv

za krepitev slovensko-madžarskega sodelovanja (Szentgotthárd Call to strengthen Hungarian-Slovene cooperation, Szentgotthárd/Monošter, 22. april 2015)

 

Na povabilo Samouprave mesta Monošter, slovenske Pobude za sodelovanje med samoupravami ter Službe za pomoč čezmejnim pobudam v Srednji Evropi s sedežem v Budimpešti so se 21. in 22. aprila 2015 v Monoštru zbrali madžarski in slovenski župani, poslovneži, predstavniki akademske sfere ter strokovnjaki za regionalni razvoj, ki so zainteresirani za sodelovanje z namenom, da bi odkrili priložnosti za razvoj slovensko-madžarskih odnosov. Na podlagi rezultatov prireditve udeleženci podpirajo redno organizacijo tovrstnega srečanja vsako leto.

 

Udeleženci ugotavljajo, da za izzive na regionalni ravni mednarodno sodelovanje ponuja učinkovito in dolgoročno rešitev, v prepričanju, da ima čezmejno sodelovanje vzajemne prednosti in pripomore k nadaljnjemu razvoju dvostranskih odnosov, zato v okviru poziva obema vladama predlagajo, da naj s pomočjo razpoložljivih orodij spodbujata krepitev odnosov med madžarskimi in slovenskimi akterji, dvig sodelovanja na strateško raven in pomagata identificirati in uveljaviti resnične potrebe po razvoju ter vzpostaviti pogojev za sodelovanje.

 

S tem namenom naj vladi spodbujata

• vzpostavitev sodelovanja med predstavniki samouprav in njihovih institucij, univerz in raziskovalnih ustanov, malih in srednje velikih podjetij ter civilne družbe,
• pripravo strateških načrtov in konkretnih projektov,
• odkrivanje finančnih virov za izvajanje teh nalog,
• identifikacijo potrebnih finančnih virov,
• zbiranje informacij za pospeševanje sodelovanja ter posredovanje teh informacij zainteresiranim, in s tem
• krepitev družbeno-gospodarskih stikov, vzajemnega razumevanja in spoštovanja ter krepitev vzajemne strpnosti do manjšinskih kultur

 

med ostalimi na naslednjih področjih:

• znanost, razvoj raziskav in inovacij;
• izobraževanje in usposabljanje;
• gospodarsko sodelovanj;
• razvoj infrastrukture;
• turizem in kultura;
• zdravstvo in socialna sfera;
• varstvo okolja in narave ter
• sodelovanje v družbi.

 

Udeleženci pozdravljajo prireditve s podobno vsebino in ciljem, kot je slovenska pobuda Inter-Municipality Initiative: Cross-border e-Collaboration in the Danube region ter dejavnost Društva slovensko-madžarskih poslovnežev in Madžarsko-slovenske mešane zbornice.

 

Drugi Szentgotthárd/Monošter seminar o sodelovanju, 11.–12. april 2016

 

Pripravljalni sestanek 31. 3. 2016 na Veleposlaništvu Madžarske v Ljubljani in 19. 5. 2016 Cross-border eCollaboration Meeting Slovenia Embassy Budapest

 

Glavno sporočilo srečanja je »ustvariti okvire za sodelovanje in projekte«. V skladu s sporočilom pobudniki vztrajajo, da udeleženci najdejo ustrezne projektne partnerje za dolgoročno sodelovanje.

 

Udeleženci iz Slovenije

 

Občine

Mag. Mojca Breščak, direktorica, Razvojni center Murska Sobota
Damijan Jaklin, župan, Velika Polana

Mag. Miha Ješe, župan, Škofja Loka, koordinator pobude Konzorcij županov e-občin brez meja

Aleš Skalič, projektni koordinator, Razvojni center Murska Sobota, in Klaudija Šadl Jug, vodja kabineta župana, Mestna občina Murska Sobota

Podjetja

Marko Lotrič, direktor, Lotrič Metrologija Selca
Barbara Kolenc, predsednica, Turistična zveza Pomurja

Srednje šole

Sonja Artač, profesorica, vodja razvojne in raziskovalne skupine, Gimnazija Vič Ljubljana

Gregor Deleja, ravnatelj, Gimnazija Celje Center

Silvestar Ovčar, pomočnik ravnatelja in Matej Zdovc, profesor informatike, Prva gimnazija v Celju
Igor Doler, vodja projektne pisarna, Medpodjetniški šolski center, Šolski center Velenje

Špela Grum, profesorica angleščine, Srednja šola tehničnih poklicev Ljubljana Šiška

Ivan Kuhar, vodja, Rokodelski center Veržej
Darko Mali, vodja, Oddelek za raziskovanje in razvojne strategije, Zavod Republike Slovenije za poklicno izobraževanje & koordinator, Čezmejno sodelovanje srednjih e-šol

Darinka Martinčič Zalokar, ravnateljica in Toni Zupančič, profesor, Srednja šola tehničnih poklicev Ljubljana Šiška
Romana Vogrinčič, profesorica informatike, Gimnazija Murska Sobota

Albin Vrabič, ravnatelj, Šola za rudarstvo in varovanje okolja Velenje

Univerze

Dr. Igor Tičar, profesor & rektor, Univerza v Mariboru
Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor, Univerza v Mariboru & programski koordinator, Medobčinska pobuda čezmejnega e-sodelovanja v e-regijah

Tretji Szentgotthard-Monoster Slovenia-Hungary Forum, 22.–23. 5. 2017

 

Pripravljalni sestanek 19. 5. 2016 Cross-border eCollaboration Meeting Slovenia Embassy Budapest

 

Osrednja tematika tega foruma je bila digitalna tehnologija ter njena vloga pri gospodarskem razvoju, izobraževanju, turizmu, razvoju srebrne ekonomije in dvojezičnosti ter pri sodelovanju na teh področjih.

 

Udeleženci iz Slovenije

 

Goran Šoster, direktor, Prleška razvojna Agencija Ljutomer

Nj. eksc. Ksenija Škrilec, veleposlanica Republike Slovenije na Madžarskem

Boris Koprivnikar, podpredsednik vlade in minister za javno upravo Republike Slovenije

Tanja Mohorič, direktorica, Inovativna kultura in evropski projekti, Hidria

Dr. Tanja Angleitner Sagadin, višja predavateljica in vodja strateškega partnerstva in mednarodnega sodelovanja, Alma Mater Europaea – Evropski Center, Maribor

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor, Univerza v Mariboru, Programski koordinator medobčinske pobude Čezmejno e-sodelovanje v e-regijah

Mag. Edmond Pajk, namestnik generalnega direktorja in vodja informatike, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije

 

Četrti letni forum pobude Szentgotthárd/Monošter, 18. 6. 2018

 

Ključna tema četrtega letnega foruma pobude Szentgotthárd/Monošter je bil nabor orodij za gospodarski in socialni razvoj zapuščenih in starajočih se območij, vključno z agrarnim sektorjem, srebrno ekonomijo in turizmom. Popoldanske panelne razprave so bile posvečene težavam in razvojnim potencialom konkretne obmejne regije.

 

Peti Monoštrski forum o čezmejnem sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko in spodbujanju skupnih razvojnih potencialov območja na obeh straneh meje 4. oktobra 2022.

 

Srednjeevropska služba za čezmejne pobude (Central European Service for Cross-Border Initiatives – CESCI) je v sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Slovenije v Budimpešti in Veleposlaništvom Madžarske v Ljubljani in ob podpori ministrstva za zunanje zadeve in trgovino Madžarske 4. oktobra 2022 že petič organizirala Monoštrski forum. Začetki foruma – pobude za čezmejno sodelovanje – sežejo v leto 2015, ko je bila sprejeta tudi Monoštrska deklaracija. Namen je podpora sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko ter spodbujanje skupnih razvojnih potencialov čezmejne regije. Osrednja gosta tega dogodka sta bila dr. Aleksander Jevšek, minister za razvoj in evropsko kohezijsko politiko Republike Slovenije, in dr. Tibor Navracsics, minister za regionalni razvoj Madžarske. Glavna tema foruma so bili izzivi razvoja obmejne regije.

 

Spoznanja iz sodelovanja v slovensko-madžarskih forumih v Monoštru/Szentgotthárdu

 

V Monoštru/Szentgotthárdu, središču Porabja, živi veliko Slovencev, ki gojijo stike z matično domovino, zato je bil izbran za lokacijo letnih forumov. Bivanje udeležencev Slovencev, ki so prespali v Hotelu Lipa, Slovenski dom, je bilo prijetno in domače doživetje. Interes Madžarov za tovrstno druženje je povezan s prizadevanji za razvijanje povezav z madžarsko manjšino v Sloveniji, v Lendavi in okolici. Ta naravni interes za sodelovanje sovpada s poslovnim interesom na obeh straneh meje za ustvarjanje pogojev za razvijanje poslov. Gimnazija v Monoštru ima interes za čezmejno sodelovanje dijakov tudi zaradi uporabe slovenskega in angleškega jezika.

 

Forumi so pokazali, kako številne in raznovrstne organizacije želijo in morajo sodelovati, da se lahko ustvari okolje, v katerem tak forum nastane in raste. To so občine, srednje šole, univerze, podjetja, različni zavodi in agencije, zbornice. Sodelovanje vladnih organov obeh držav zagotavlja širše priložnosti za sofinanciranje skupnih projektov, za pripravo katerih je treba veliko časa in dobre volje. V primeru forumov pa se je izkazala kot izjemna okoliščina ustvarjalnost in zavzetost za sodelovanje obeh veleposlanic; bili sta motor priprav in vsakokratne izvedbe foruma. Posebna okoliščina je prispevek organizacije CESCI, ki od leta 2009 sistematično odpira priložnosti čezmejnega sodelovanja s številnimi regijami, kjer živijo ljudje madžarskega rodu.

 

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor, je član upravnega odbora in član skupščine Srednjeevropske službe za čezmejne pobude v Budimpešti (Member of Assembly and Member of the Presidential Board, Central-European Service for Cross-Border Initiatives – CESCI), Budimpešta, Madžarska. Kot priznanje za njegova prizadevanja za krepitev madžarsko-slovenskih, predvsem čezmejnih, civilnih odnosov oz. razvoj makroregionalnega sodelovanja mu je 3. marca 2017 János Áder, predsednik Republike Madžarske, podelil odlikovanje madžarski zlati križ za zasluge.

 

 

Szentgotthárd-Monošter pobuda – Prvi seminar CESCI, 21. april 2015

Z desne proti levi: Ksenije Škrilec (govornica), Gyula Ocskay, Jože Gričar, Edit Szilágyiné Bátorfi.

 

 

 

 

4. Slovensko-madžarski forum, Monošter – Szentgotthárd, CESCI, 19. junij 2018

 

Letna generalna skupščina omrežja CESCI, Budimpešta, 31. maj 2023

 

 

Madžarski zlati križ za zasluge. Priznanje za prizadevanja za krepitev madžarsko-slovenskih, predvsem čezmejnih, civilnih odnosov oz. razvoj makroregionalnega sodelovanja. János Áder, predsednik Republike Madžarske, 3. marca 2017.

Prejemnik dr. Jože Gričar.

Sodelovanje seniorjev

 

Življenje nas, naj to hočemo ali ne, potisne tudi proti jeseni našega življenja. Za premnoge pomeni to osebno dramo, pojavi se občutek osamljenosti, pokojnine so, kakršne pač so, veliko teh zgodb ni več lepih. Vidite morda izhod iz te sicer tako zelo naravne pasti?

 

Vsekakor. Danes je mogoče osamljenost in občutek izločenosti zmanjšati. V zgodbah, ki sledijo, je mogoče najti spodbudo za koristno e-sodelovanje vseh, ki so nam lasje že osiveli.

 

E-promocija kulturne dediščine Novega mesta

 

 

 

Zgodba Promocija kulturne dediščine Novega mesta je zgodba sodelovanja. Kot pravite: »Pri tej zgodbi se vidi, koliko ljudi je bilo vpletenih; vsi so pomagali, prispevali. Nihče sam ne bi mogel tega narediti. Tudi kupiti bi se tega ne dalo. Treba je bilo narediti s sodelovanjem mnogih.«

 

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta je bil ustanovljen 15. maja 2017 z namenom, da promovira bogato kulturno in zgodovinsko dediščino Novega mesta, Dolenjske in Bele krajine. Vsestransko naj bi širil spoznanja o pomenu kulturne dediščine za trajnostni razvoj sodobnega turizma v teh krajih Slovenije in tako prispeval svoj delež k promociji evropske kulturne dediščine. V največji možni meri naj bi uporabljal storitve interneta, zato je poudarek na e-promociji. O delovanju odbora je mogoče več prebrati v knjigi predsednika dr. Mihe Japlja.

 

Spodbuda za ustanovitev odbora je bila želja za organizirano proslavitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije, ker je Novo mesto z njo povezano na pomemben način zaradi gimnazije, ki jo je ustanovila cesarica – gre za  prvo javno gimnazijo v habsburški monarhiji. Ustanovno listino je podpisala 8. avgusta 1746. Več je mogoče prebrati v knjigi Zgodovina Novega mesta Ivana Vrhovca, c. kr. profesor. Matica Slovenska v Ljubljani, 1801: 340, poglavje Gimnazija. V štiridesetih letih vladanja je ustanovila samo deset gimnazij, ki so bile razpršene po celi monarhiji. V njih so se šolali tudi bodoči učitelji. Šestega decembra 1774 je tudi uvedla splošno šolsko obveznost.

 

V maju leta 2017 so v mnogih mestih v Evropi proslavljali 300. obletnico rojstva cesarice Marije Terezije (rojena 13. maja 1717). Ena izmed prireditev v Sloveniji je bila v Novem mestu:  Od gimnazije Marije Terezije v letu 1746 do akademske pobude v letu 2017. Ob tej akademiji je odbor objavil spletno spominsko obeležje Novomeščanom 1744 (eRegion Portal, Internet Memorial to the Citizens of Novo mesto 1744). S tem spomenikom so se Novomeščani zahvalili tistim prebivalcem mesta, ki so takrat imeli vizijo in pogum, da so cesarici Mariji Tereziji leta 1744 predlagali, da bi v Novem mestu imeli gimnazijo. Spominsko e-obeležje je bilo objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta v evropskem letu kulturne dediščine 2018.

 

Na pobudo odbora je bila 4. oktobra 2018 odkrita spominska plošča, ki obeležuje ustanovitev novomeške gimnazije. Postavitev plošče in obnovo zapisa na portalu stare gimnazije (zdaj je v njej Glasbena šola Marjana Kozine) je omogočila KRKA, tovarna zdravil, d. d. Odkrili so jo župan mag. Gregor Macedoni, predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič in predsednik odbora dr. Miha Japelj, vsi trije maturanti novomeške gimnazije (Ustanovitev novomeške gimnazije obeležili s spominsko ploščo. Odkritje 4. 10. 2018.).

 

Odbor je v Novem mestu organiziral pet akademij 2017–2021:

 

• 11. 2021 Izraba digitalizirane kulturne dediščine za e-promocijo.
• Virtualna akademija 2020 Digitalizirajmo gradiva kulturne dediščine Novega mesta.
• 5. 2019 E-promocija kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe. Sklepne misli – zaključki akademije 2019.
• 5. 2018 Akademija v Novem mestu ob Evropskem letu kulturne dediščine.
• 9. 2017 Od gimnazije Marije Terezije v letu 1746 do akademske pobude v letu 2017.

 

Prva akademija je bila v letu 2017 v jedilnici Frančiškanskega samostana, druga v Knjižnici Mirana Jarca, tretja v prostorih Kulturnega centra Janeza Trdine, četrta je bila virtualna zaradi pandemije covid-19, peta pa je bila leta 2021 spet v Knjižnici Mirana Jarca. Med govorci je bilo veliko število uglednih slovenskih razumnikov in strokovnjakov z različnih področij kulturnih dejavnosti. Udeležilo se je je veliko število poslušalcev. Pri pripravah in izvedbi je sodeloval župan Novega mesta mag. Gregor Macedoni, z njim pa župani občin v regiji: Črnomelj, Ivančna Gorica, Krško, Metlika, Trebnje. Takšno sodelovanje občin prinaša novo energijo in upanje za nadaljnji razvoj regije.

 

Člani odbora so sodelovali pri dogodku v počastitev 550-letnice frančiškanov v Novem mestu. Želeli so pridobiti blagoslov papeža Frančiška, zato so mu prek Veleposlaništva Slovenije v Vatikanu 17. 12. 2018 pisali pismo, na katerega je papež odgovoril s pismom dne 21. 5. 2019. Pismo je bilo svečano prebrano udeležencem proslavitve 550-letnice.

 

Odbor je organiziral postavitev kipa Frančiškan z rastočo knjigo pred Frančiškansko cerkvijo. Pobudo za to akcijo je dal oče projekta Rastoča knjiga v Sloveniji dr. Janez Gabrijelčič, dejavno so sodelovali vsi člani odbora. Akcijo je vodil predsednik odbora dr. Miha Japelj, ki je opravil zahtevno delo z zbiranjem denarja. Kajti izdelavo in postavitev spomenika so financirali podjetja, člani odbora in maturanti novomeške gimnazije. S tem spomenikom so se Novomeščani 19. 12. 2022 poklonili novomeškim patrom frančiškanom za vse njihove velike zasluge za Novo mesto in njegove prebivalce od njihovega prihoda leta 1472. Po njihovi zaslugi je bilo Novo mesto v vsej nadaljnji zgodovini pomembno kulturno središče, katerega osrednje gonilo je bila gimnazija, ki so jo prvih 120 let vodili frančiškani. Spomenik so odkrili mag. Gregor Macedoni, župan, dr. Miha Japelj, predsednik odbora, in msgr. Stanislav Zore, nadškof.

 

Delo Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta odseva v delu Odbora maturantov za proslavitev 280-letnice novomeške gimnazije, ki bo 8. avgusta 2026.

 

Temeljna značilnost dela Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta je sodelovanje. Sodelovanje članov odbora, sodelovanje odbora z mestno občino, s Frančiškanskim samostanom, s Knjižnico Mirana Jarca, s podjetji. Ugodna okoliščina je dejstvo, da so mnogi izmed sodelujočih maturirali na novomeški gimnaziji, kar prispeva k sodelovanju. V sodelovanju organizirani dogodki so spodbudili širok krog udeležencev teh dogodkov, da so prišli skupaj, obnovili stike, se dogovorili za skupne akcije. Kulturno dediščino in njeno ohranjanje obravnavajo kot »našo stvar«. Trajna rezultata tega sodelovanja sta spominska plošča Novomeščanom in kip frančiškana z rastočo knjigo, kar je zasluga mnogih sodelujočih.

 

Regija in e-regija

 

Široka paleta pobud čezmejna regija je vse bolj razširjena v globalnem kontekstu. Nekatere od teh pobud temeljijo na zgodovinskih artefaktih, npr. starodavna trgovska svilna cesta in jantarjeva pot, ki sta v dobi interneta našli novo življenje. Druge pobude regije predstavljajo še novejše sinergije sredi povečane želje po interakciji in usklajevanju v obojestransko korist. Na primer, makro regije Evropske unije: Podonavska, Jadransko-Jonska in Alpska. Čezmejna regija, v kateri se e-tehnologije široko uporabljajo, velja za e-regijo, v kateri obstaja velik potencial za večjo konkurenčnost in izboljšanje kakovosti življenja. E-regija označuje pobude, ki jih podpirajo informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT) in presegajo tradicionalne meje.

 

Obe zamisli – regija in e-regija – sta pomembni za razumevanje vloge univerze v sodobnem družbenem in gospodarskem okolju. Univerze niso izolirane ustanove; močno so vpete v regionalni razvoj. Regija je prostor, v katerem univerza deluje, sodeluje z okoljem in prispeva k njegovemu napredku. E-regija pomeni digitalno povezan prostor – omrežje ljudi, institucij in podjetij, ki sodelujejo prek digitalnih tehnologij (internet, e-uprava, e-izobraževanje, digitalne inovacije).

 

Dolenjska akademska pobuda v regiji

 

Prizadevanja Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta so povezana z Dolenjsko akademsko pobudo, ki je bila sprožena leta 2014. Za nastajajočo javno Univerzo v Novem mestu sta pomembni tako regija kot tudi e-regija.

 

Pomen regije za univerzo

 

Povezava z gospodarstvom. Univerza sodeluje s podjetji, občinami, javnimi zavodi in drugimi organizacijami v regiji; s tem krepi inovacije, ustvarja delovna mesta in spodbuja trajnostni razvoj.

Prenos znanja. Rezultati raziskav se prenašajo v lokalno okolje prek zagonskih podjetij (startupov) za razvijanje kulture, izobraževanje in povečanja kakovosti življenja v regiji (dogodki, raziskave lokalnih tem).

Viri in podpora. Regija je pogosto tudi vir študentov, kadrov in finančne podpore. Močna povezanost pomeni večjo stabilnost univerze.

 

Pomen e-regije za univerzo

 

Digitalna preobrazba izobraževanja. Omogoča e-učenje, hibridne študijske oblike in dostopnost znanja širši javnosti.

Sodelovanje brez meja. Univerza lahko povezuje raziskovalce, podjetja in študente iz različnih krajev, to povečuje konkurenčnost in inovativnost.

Podpora pametni regiji. Univerza s svojimi raziskavami in znanjem pomaga razvijati digitalne storitve (pametna mesta, e-zdravje, digitalna uprava).

Povečana prepoznavnost. V e-regiji je univerza globalno vidna, kar privablja tuje študente, partnerje in projekte.

 

Regija in e-regija skupaj omogočata univerzi, da deluje kot motor razvoja (gospodarskega, družbenega, digitalnega), krepi inovacijsko okolje, gradi partnerstva med znanostjo in prakso ter se razvija kot sodobna, odprta in vključujoča ustanova.

 

 

 

Novo mesto, ustanovljeno 7. aprila 1365.

 

 

 

Upravni odbor Dolenjske akademske pobude.

Z leve k desni: ddr.Janez Usenik, dr. Janez Gabrijelčič, dr. Miha Japelj, dr. Jože Gričar, dr. Tomaž Šolmajer, dr.  Janez Bukovec.

 

 

 

 

Odbor za e-promocijo kulturne dediščine Nove mesta.

Od desne k levi Janez Gabrijelčič, Breda Vovko, Jože Gričar, Vida Čadonič Špelič, Tomaž Hočevar, Miha Japelj.

 

 

 

Podeljena Nahtigalova priznanja. Dolenjski list.

Univerzitetno in raziskovalno središče Novo mesto, 23. 9. 2011.

Zaslužni prof. dr. Jože Gričar za življenjsko delo.

 

 

Spominska plošča Novomeščanom, ki so leta 1744 vladarici Mariji Tereziji predlagali ustanovitev gimnazije v Novem mestu. Ustanovno listino je podpisala 8. avgusta 1746. Ustanovitev novomeške gimnazije so obeležili s spominsko ploščo. Odkritje 4. 10. 2018.

 

 

 

Odprtje spominske plošče Novomeščanom, 4. 10. 2018.

Članice in člani Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta in župan Gregor Macedoni ter direktor Jože Colarič.

 

 

Častni občani Mestne občine Novo mesto ob spomiski plošči 4. 10. 2018.

Od desne proti levi: Božo Kočevar, Miha Japelj, Ria Bačer, Janez Garijelčič, Jože Gričar.

 

 

Akademija 2019: E-promocija kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe.

Z desne proti levi: Miha Japelj, Jože Gričar, Janez Gabrijelčič, Milček Komelj, Janez Weiss. Sklepne misli. Kulturno društvo Severina Šalija.

 

 

 

Frančiškan z rastočo knjigo. Kip je postavil Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta, 19. 12. 2022.

Z desne proti levi: mag. Gregor Macedoni, dr. Miha Japelj, p. Tomaž Hočevar.

 

 

 

Dr. Jože Gričar, častni občan Mestne občine Novo mesto. 7. 4. 2018.

Video YouTube.

 

 

 

eSpomenik profesorju Marjanu Dobovšku

Marjan Dobovšek (1907–2003). Pedagog in učitelj na novomeški gimnaziji, organizator športnikov in tabornikov. Častni občan Mestne občine Novo mesto 1993.

Svojemu razredniku so 3. 10. 2025 vzpostavili maturanti novomeške gimnazije generacij 1950, 1960 razred a, 1967 razred a, 1971 razred c, Zbornik 225 let novomeške gimnazije 1746–1971.

 

 

 

 

 

Legende računalništva in informatike

 

Kot ugotavljate, računalnike prodajajo programi v njih in njihova sposobnost, da rešujejo določene naloge in probleme. Kakšna je vaša zgodba z njimi?

Z računalnikom sem se prvič srečal na dvomesečnem tečaju programiranja računalnikov Siemag (pozneje Philips) Data 8000 v šolskem centru proizvajalca v kraju Eiserfeld pri mestu Siegen v tedanji Zahodni Nemčiji. Tečaj je bil v aprilu in maju 1968. Največja zmogljivost računalnikovega pomnilnika je bila 16K, ki jo je bilo mogoče povezovati z zunanjim pomnilnikom na magnetnih kontnih karticah formata A4 z zmogljivostjo 512 znakov. Za programiranje se je uporabljal zelo okoren simboličen strojni jezik (asembler). Cena računalnika je bila visoka: 130 000 nemških mark.

Podjetje Commerce Ljubljana je tedaj zastopalo podjetje Siemag za knjigovodske stroje na jugoslovanskem trgu. Ko je ta proizvajalec začel s proizvodnjo računalnikov, je to bilo novo tako za proizvajalca kot za zastopnika. Ko me je direktor podjetja Jože Penca vprašal, ali bi se lotil tega področja, sem potrdil, čeprav nisem vedel, kaj to pomeni. Manjšo izkušnjo z uporabo računalnika sem imel iz pomladi 1963, ko so za študente ekonomske fakultete obdelali podatke ankete o socialnem položaju študentov v Računalniškem centru Rog v Ljubljani. Druga izkušnja je bila ogled računalnika Zuse Z-23 na Inštitutu za matematiko v Ljubljani, kamor nas je spomladi 1963 peljal profesor Alojzij Vadnal v okviru predmeta linearno programiranje. Takrat nam je rekel: »Bil sem eno leto v ZDA in spoznal sem, da so računalniki pomembna stvar.« To je bila dragocena usmeritev.

 

V podjetju Commerce sem bil nekaj let programer in pozneje vodja službe za izdelavo programov. Pri programiranju je bilo za mene novo in zelo zanimivo, da je bilo mogoče narediti program, ki sam sebe spreminja (modificira) po pravilu, ki ga določi programer. Na primer, če je programer določil, da se na eno stran formularja (neskončnega traku) v tiskalniku lahko izpiše 30 vrstic in nato naredi preskok na novo stran formularja, je program »sam sebi štel«, koliko vrstic je že izpisal. Po preskoku na novo stran formularja si je sam vnovič nastavil število 30 in ga zmanjševal po vsaki izpisani vrstici do vnovičnega preskoka. Danes bi temu rekli drobec umetne inteligence. S spreminjanjem programa po vnaprej določenem pravilu je bilo mogoče program poenostaviti, da je zasedal manj prostora v pomnilniku ter deloval hitreje z izrabljanjem logike programiranja (algoritem), skladno z danimi pogoji, ki jih je bilo mogoče programirano spreminjati. Odprl se mi je nov svet. Programiranja sem se oprijel z veliko vnemo. Zdelo se mi je, da sem začel spoznavati način »mišljenja« računalnika (computational thinking), kar mi je pozneje koristilo pri delu.

 

Programov ni mogoče izdelovati in jih preizkušati (testirati) brez računalnika. Nekaj mesecev je bil edini razpoložljivi računalnik blizu Ljubljane samo v podjetju Monter v Zagrebu, ki je ljubeznivo dovolilo, da sem uporabljal njihov računalnik od petka od 14.00 do nedelje zvečer, kar je bilo dokaj naporno.

 

Izdelovanje programov je bilo usmerjeno v rešitve za potrebe kupcev, ki so se zanimali za tovrstni računalnik. Gradbeno podjetje Nova Gorica je nakup pogojevalo s programom, ki jim bo rešil probleme izdelave predkalkulacij in mesečni obračun gradbenih situacij. Ko je bil program narejen in uspešno uveden, je to spodbudilo še šest gradbenih in eno cestno podjetje v Sloveniji, da so kupili – ne računalnik, ampak program z računalnikom. To so bila podjetja Cestno podjetje Novo mesto in gradbena podjetja Grosuplje, Ingrad, Nova Gorica, Pionir, Stavbenik, Tehnika, Vegrad.

 

Tekstilna tovarna Novoteks Novo mesto je želela rešitev problema terminiranja proizvodnje blaga, skladno z naročili kupcev. Ko je program deloval, je računalnik kupila tudi Tekstilna tovarna Svila Maribor. Podjetje Commerce Ljubljana je želelo carinsko označevanje (tarifiranje) konsignacijskega blaga kot podlage za izdelavo carinske deklaracije za prodajo minulega meseca vsake konsignacije. Ko je program deloval, sta program z računalnikom kupili tudi zastopniški podjetji Autocommerce in Tehnounion v Ljubljani.

 

Za nakup v vrsti trgovskih in proizvodnih podjetij je bilo odločilno, ko so videli, kako je mogoče povezati blagovno knjigovodstvo s knjigovodstvom kupcev in sočasnim izdelovanjem računov. To so bila podjetja Glin Nazarje, Iskra Commerce Ljubljana, Kompas Ljubljana, Koteks-Tobus Ljubljana, Kovinotehna Celje, Loka Škofja Loka, Primorje Sežana, Živila Kranj. Vsi so uporabljali tudi programe knjigovodstvo kupcev in dobaviteljev, glavna knjiga in obračun osebnih dohodkov.

 

Vsak kupec računalnika je napotil vsaj enega človeka na dvotedenski tečaj programiranja. Tečaje sem vodil v sejni sobi podjetja Commerce. Ti programerji so prevzeli nalogo vzdrževanja kupljenih programov in razvijanja novih. Pozneje so postali vodje nastajajočih računalniških centrov v podjetjih. Programerji, ki so zrastli ob teh računalnikih, so prispevali k pospešeni uporabi računalnikov v Sloveniji. Za uspešno delovanje računalnikov je bila zagotovljena tehnična pomoč. Službo vzdrževanja je odlično vodil Kristjan Rezar.

 

Temeljni spoznanji tistih let sta bili: računalnike prodajajo programi, ki so narejeni za rešitev izbranega problema kupca. Več ko je usposobljenih programerjev, boljša je promocija tega, kaj in kako računalniki zmorejo.

 

Ko je podjetje Commerce kupilo dva računalnika za lastne potrebe, sem postal vodja službe za obdelavo podatkov. Moja glavna naloga je bila razviti vse programe za potrebe podjetja in skupaj s sodelavkami zagotavljati vsakodnevno obdelavo podatkov. Zahtevne obdelave so bile dnevno izstavljanje računov za konsignacijsko prodajo, mesečni obračun konsignacijske prodaje za carino (carinske deklaracije za 50 konsignacij), obračun osebnih dohodkov za 400 zaposlenih.

 

Po desetih letih dela v Commercu sem v oktobru 1976 dobil vabilo, da se pridružim računalniški katedri Visoke šole za organizacijo v Kranju (pozneje Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru). Začel sem pri predmetu Osnove AOP – Avtomatska obdelava podatkov. V okviru Centra za svetovanje fakultete sem veliko sodeloval z več podjetji. Med drugimi v projektu Informacijski sistem izvoznega procesa – ISIP štirih podjetij različnih dejavnosti: Iskra Commerce Ljubljana, Krka Novo mesto, Gorenje Velenje in Slovenijales Ljubljana. Naredili smo poenoteno, za vse sodelujoče sprejemljivo organizacijsko zasnovo, da so programerji lahko naredili programe za računalnike Digital VAX in IBM. Uporabili smo bazo podatkov, da smo razmejili podatke od postopkov njihove obdelave. To je poenostavilo prilagajanje programa spreminjajočim se predpisom, ki jim je bilo podvrženo izvozno poslovanje.

 

Potrdili smo domnevo, da je treba razvoj računalniških rešitev nasloniti na procese in ne na organizacijske enote, kar je bila dotedanja praksa v podjetjih. Na primeru izvoznega procesa smo pokazali, da je smiselno oblikovati poenoteno organizacijsko podlago računalniške rešitve za podporo nekega procesa. Potrdilo se je, da je pri tem možno in smiselno sodelovanje več podjetij hkrati ne glede na vrsto računalnika, ki ga v podjetju uporabljajo.

 

S to izkušnjo smo se lotili novega projekta za poenotenje poslovnih listin, da bi bilo zajemanje podatkov bolj enostavno. V projektu so sodelovala podjetja Commerce Ljubljana, Elan Begunje, Emona Ljubljana, Gorenje Velenje in Merkur Kranj. Na podlagi obstoječih listin v podjetjih smo naredili predlog dveh poenotenih listin: naročilo in račun. V predlogu obeh so bili zajeti vsi podatki, ki so lahko prišli v poštev. Poenotena listina kot šablona naj bi ustrezala vsem. Na sklepnem sestanku predstavnikov organizacij spomladi 1987 pa predlog projektne skupine ni bil sprejet. Nobena organizacija ni bila pripravljena menjati svojih listin. Ravno smo uvedli nove obrazce, zakaj bi jih zdaj menjali, so rekli eni. Naših obrazcev v modri barvi so vajeni naši referenti in naši partnerji, nesmiselno bi jih bilo menjati, so rekli drugi. Pri tem je ostalo. Projekt se je končal z ugotovitvijo, da listin ni mogoče poenotiti.

 

Šele pol leta pozneje smo spoznali, da smo bili v slepi ulici. Stvar ni v poenotenju papirnih listin, ampak v poenotenju računalniških zapisov teh listin. Na primer, naročilo, dobavnica, prevzemnica, račun, plačilo, reklamacija. Pogoj za to pa je dogovor vseh zainteresiranih o računalniškem zapisu vsake listine – dogovor o standardu. Če se izmenjuje računalniške zapise listin, papirne listine lahko odpadejo. Ampak ob sklenitvi projekta tega še nismo vedeli. Zadovoljiti smo se morali s tem, da pač ne gre. Takrat še nismo vedeli, kaj so glede tega problema že pripravili v Združenih državah Amerike.

 

V jesenskem semestru leta 1987 sem bil v okviru podoktorskega študija v skupini desetih doktorskih študentov informacijskih sistemov Univerze v Minnesoti. Bil sem doktorski študent z vsemi obveznostmi 1. letnika brez možnosti opravljanja izpitov. Kadar ni bilo obveznosti na fakulteti, sem lahko obiskoval podjetja v mestih Minneapolis in St. Paul. Pri tem so mi pomagali študenti podiplomskega študija, s katerimi sem bil sošolec pri predmetu Informacijski sistem ob petkih popoldne. Med drugim sem spraševal, kako rešujejo problem neenotnosti poslovnih listin kupcev in dobaviteljev. Splošen odgovor v podjetjih in na univerzi je bil, da tako pač je, da se nič ne da narediti in da je treba s tem živeti. Nekateri so sicer omenili, da se menda nekaj na tem dela, da pa njihovo podjetje ne sodeluje. Iskal sem v univerzitetni knjižnici, a ničesar nisem našel. V strokovni reviji sem prebral članek, da nekatera podjetja začenjajo izmenjevati računalniška sporočila, da bi se izognili prepisovanju podatkov iz prejetih papirnih listin. Zato sem iskal naprej.

 

V novembru so mi v specializirani poslovni knjižnici v St. Paulu povedali, da so pred dnevi prejeli škatlo nekih dokumentov, za katere ne vedo, kaj z njimi početi. Vse so mi dali na voljo in imel sem kaj videti. To so bili dogovorjeni standardi vseh poslovnih listih transportnih in trgovskih podjetij v ZDA, ki so nastali v desetih letih prizadevanj Ameriškega inštituta za nacionalne standarde v New Yorku (American National Standards Institute – ANSI, Committee ASC X12). Velik rezultat večletnega sodelovanja velikega števila ljudi iz velikega števila podjetij. To je odprlo novo področje sodelovanja organizacij in uporabe računalnikov: računalniško izmenjavanje podatkov (Electronic Data Interchange – EDI).

 

Vse dokumente sem smel kopirati. Takoj sem jih poslal organizacijam v Sloveniji, s katerimi smo sodelovali v projektu, ki se je končal s prepričanjem, da se listin ne da poenotiti.

 

Ameriški standardi računalniških poslovnih sporočil so v naslednjih letih sprožili razvoj standardov tudi zunaj ZDA. EDI Council of Canada v Torontu je zaprosil ANSI, da jim dovoli uporabiti pripravljene ameriške standarde. Dobili so dovoljenje, da jih brezplačno lahko uporabljajo, saj so imela podjetja v obeh državah interes, da uporabljajo enake standarde. V Evropi sta Francija in Velika Britanija ubrali svojo pot. Z oznako OZN so za trgovino in upravo v naslednjih letih uveljavili malo drugačen standard z nazivom UN EDIFACT (EDI for Administration, Commerce, and Transport). Za evropsko avtomobilsko industrijo so na pobudo Francije razvili standard ODETTE, ki je bil malo drugačen od že uvedenega standarda nemške avtomobilske industrije. Razlike v standardih so povzročale težave, vendar so se na trgu kmalu pojavili računalniški programi za pretvarjanje podatkov iz enega standarda v drugega. Tehnologija računalniškega izmenjavanja podatkov se je izkazala kot inovativna in zelo koristna. Omogočila je avtomatiziranje toka podatkov oskrbovalnih verig in spodbudila razvoj medorganizacijskih sistemov. To je bila tehnologija e-sodelovanja podjetij in vladnih organov.

 

V Sloveniji smo v maju 1988 organizirali sestanek na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer sem 25 udeležencem povedal o dosežkih računalniškega izmenjavanja podatkov z uporabo standardov v ZDA. V juniju 1989 smo organizirali drugi sestanek v dvorani Kazina na Bledu, ki se ga je udeležilo 120 ljudi. Tretjega sestanka v juniju 1989 v Festivalni dvorani na Bledu se je udeležilo 250 ljudi, med drugimi predstavnik Francije, Švice in ZDA, zato smo dogodek poimenovali 3. konferenca o računalniškem izmenjavanju podatkov. V juniju 1991 je bila 4. konferenca v Festivalni dvorani na Bledu. Udeležencev je bilo 450 iz vse Jugoslavije. Udeležili so se je tudi člani Svetovnega inštituta za računalniško izmenjevanje podatkov s sedežem v Montrealu, Kanada, kar je postavilo blejsko konferenco na svetovni zemljevid. Deset dni po konferenci 1991 pa so na Slovenijo začele padati bombe. Štirinajst dni je bila ena izmed dveh linij interneta v Sloveniji edina povezava s svetom, da smo lahko sproti sporočali, kaj se v Slovenji zares dogaja. Kolegi po svetu so se čudili razliki med našimi sporočili in tistimi, ki jih je pošiljala agencija Tanjug 24 ur pozneje.

 

Pete konference o računalniškem izmenjevanju podatkov na Bledu v juniju 1992 se je udeležilo malo ljudi, saj so bile razmere težke. Zainteresirani udeleženci iz drugih držav v Slovenijo niso mogli priti. V naslednjih letih je blejska konferenca spet postopno rasla. Preimenovali smo jo v Konferenco o e-poslovanju in pozneje v Blejsko e-konferenco. Konferenca je še vedno dejavna. V juniju 2025 je bila že 38. blejska e-konferenca.

 

Značilnost letnih Blejskih e-konferenc je bilo sodelovanje predstavnikov podjetij in vladnih organizacij, ponudnikov informacijske tehnologije ter raziskovalcev na univerzah. Udeleženci konference so na panelih zasnovali vrsto odmevnih projektov, ki jih je financirala Evropska komisija. Slovenija je bila med prvimi državami v Evropi, ki so sprejele zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu. Rdeča nit vsega tega prizadevanja je bilo sodelovanje pametnih in odprtih ljudi, ki so izhajali iz problemov v podjetjih, razumeli moč nove tehnologije in imeli interes skupaj narediti nekaj dobrega.

 

Sodeloval sem v programu 2. konference o elektronskem poslovanju, ki jo je organizirala Poslovna fakulteta Univerze v Minnesoti (2nd Annual University of Minnesota Conference on Electronic Commerce, Carlson School of Management, University of Minnesota, 1997). Vodja konference je bil Lester A. Wanninger.

 

Za prispevek na področju računalništva in informatike sem 18. oktobra 2023 prejel priznanje legende računalništva in informatike. Podelil ga je programski in organizacijski odbor multikonference Informacijska družba 2023. Priznanja sem vesel, ker kaže, da je bilo 55 let dela na tem področju dobro naloženih. Imel sem srečo, da sem lahko sodeloval z velikim številom pametnih ljudi s širokimi in vizionarskimi pogledi v Sloveniji in po svetu. Legende so postavile Slovenijo na svetovni zemljevid računalništva in informatike.

 

 

 

Udeleženci tečaja programiranja Philips Data 8000. Šolski center Eiserfeld, Siegen april–maj 1968.

Z leve proti desni: prva vrsta Listerwink (vodja), Heineken, Gričar, Hahn, Fries, Schoire. Druga vrsta: Koehn, Plum, Kuehne, Fleming, Palm, Dreier, Gerhards, Siegmeier, Hegeman, neimenovan, Mengel, Stanke, Gruber.

 

 

Tečaj programiranja računalnikov Philips Data 8000. Šolski center Eiserfeld, Siegen april–maj 1968.

Z leve proti desni Juergen Hahn, Jože Gričar, Peter Fries.

 

 

Začetek uporabe dveh računalnikov Philips Data 8000.

Kompas Ljubljana, 11. 6. 1971.

 

 

 

 

Pogovori predstavnikov podjetja Commerce Ljubljana o vstopu podjetja Rank-Xerox na trg računalnikov. London, november 1970.

Z desne proti levi: Milica Lasič, direktorica sektorja Mehanografija, Jože Penca, generalni direktor podjetja, Jože Gričar, vodja službe za obdelavo podatkov. Predstavniki podjetja Rank-Xerox, predstavnik za Jugoslavijo Brown (skrajno levo).

 

 

 

 

Seminar on Prototyping Methodology, International Eduaction Company, Inc. 14. 5. 1987. A. Miilton Jekins, Instructor.

 

 

2nd Annual University of Minnesota Conference on Electronic Commerce 1997.

David S. Kidwell, Dean, Carlson School of Management. Vodja konference: Lester A. Wanninger.

 

 

Multikonferenca informacijska družba 2023, 18. oktober 2023.

Naziv legende računalništva in informatike.

 

 

 

Omrežje E-seniorji 55+

 

 

Omrežje e-seniorji 55+

Če nekomu povemo vse, kar vemo, nam še vedno vse ostane.

 

Neverjetno, žalostno in hkrati ne-umno je vse prehitro izločanje starejših ljudi na stranski tir. Prav ti ljudje nosijo s seboj izjemno veliko skozi življenje pridobljenih znanj, izkušenj, modrosti. E-sodelovanje ponuja novo priložnost za to armado ljudi.

 

Dobro ste opisali to težavo in temu pozabljanju se je mogoče učinkovito upreti prav z opismenjevanjem za uporabo e-storitev in sodelovanjem. V ta namen smo vzpostavili omrežje za sodelovanje e-seniorjev 55+. Oglejmo si nastalo priložnost.

 

E-seniorji

 

Starejši ljudje, seniorke in seniorji (v nadaljevanju seniorji), so integralna skupina družbe, ki je zelo heterogena in, v razmerah dolgožive družbe, vse večja. Njeni člani imajo različne potrebe ter različne izobraževalne in učne izkušnje. Vsi pa imajo pravico pridobiti potrebna znanja in veščine, da postanejo informacijsko pismeni na svoj način, v svojem tempu in v skladu s svojimi cilji. Seniorji so tudi tisti, ki so stari od 55 do 65 let in so še aktivni, se pa postopno pripravljajo na upokojitev pri starosti okoli 60 do 65 let. Posebna skupina seniorjev so odrasli otroci, ki skrbijo za starše, ki so stari 75+. Seniorji so vsi, ki se tako vidijo.

 

E-senior je oseba, ki za delo in zabavo pogosto uporablja internet, vključno z digitalnimi orodji vseh vrst. Usposobljena je za uporabo e-tehnologije in uspešno izrabljanje razpoložljivih e-storitev, ki jih nudijo organizacije v okolju. V procesu dejavnega staranja se e-seniorji povezujejo v omrežja, ki so sodobna organizacijska oblika odprte in prilagodljive združbe, ki temelji na izrabljanju e-tehnologije. E-sodelovanje e-seniorjev je pogoj za učinkovito in uspešno razvijanje srebrne ekonomije.

 

Usposobljenost za uporabo e-storitev je koristna iz več razlogov. Z dostopom do podatkov na spletnih straneh je mogoče racionalizirati

procese in postopke, skrajša se čas in zmanjšajo stroški, dostop do blaga in storitev je vse pogosteje na voljo samo na spletu, možno je sestankovanje na daljavo, odprto je e-povezovanje seniorjev v državi in po svetu, omogočeno je demokratizirano uporabljanje medijev. Pogosto se neutemeljeno predpostavlja, da so za »e« že usposobljeni vsi tisti, ki uporabljajo računalnik ali tablico. Vendar je treba razlikovati računalniško pismenost od pismenosti za uporabo e-storitev – digitalne pismenosti.

 

V obdobju pandemije covid-19 se je pokazalo, da je treba dostop do interneta obravnavati kot skupno dobro, da je tako bistvenega pomena kot sta elektrika ali voda in da je digitalna pismenost kritično pomembna za komunikacijo ljudi. Potrebna tehnologija še ni na voljo vsem, ki jo potrebujejo, še posebej ne vsem starejšim osebam, ki pa jih je vse več. Povečana uporaba digitalnih orodij, ki je na eni strani pokazala koristnost digitaliziranja, je na drugi strani izpostavila ranljivost družbe in nastajanje neenakosti nove vrste – digitalne. Zmanjševanje digitalne neenakosti lahko prispeva k izboljšanju življenja vseh. Digitalna pismenost je ključ do dejavnega staranja, socialne vključenosti in sodelovanja. Zato je treba usposabljanju seniorjev za uporabo e-tehnologije posvetiti več pozornosti, kot so je bili deležni do zdaj, ker je taka usposobljenost pogoj za dejavno staranje, socialno vključenost in sodelovanje.

 

Omrežje E-seniorji 55+

 

Šestega avgusta 2019 je bil sprožen nastanek Omrežja e-seniorji 55+. Sprožili so ga stanovalke in stanovalci Gabrščkove in Kantetove ulice na koncu Rožne doline v Ljubljani na prijetnem poletnem družabnem srečanju, v senci na otroškem igrišču ob Cesti na Brdo. Povezuje jih interes, da ohranijo 50 let staro asfaltirano otroško igrišče, ki bi ga nekateri radi razkopali in postavili še en vila blok. V pogovorih so ugotovili, da večina uporablja internet za različne namene, za medsebojno povezovanje pa ne. Dogovorili so se, da vzpostavijo skupino sosedov in si za začetek izmenjali e-naslove. Postopno se je število članic in članov skupine večalo in nastalo je omrežje, ki se je širilo, se zaustavilo v času pandemije in nato vnovič širilo s povezovanjem seniorjev tudi v drugih krajih po Sloveniji. Člani omrežja so v naslednjih mestih: Brežice, Celje, Cerklje na Gorenjskem, Črnomelj, Idrija, Karlovec na Hrvaškem, Koper, Kosovelje na Krasu, Kranj, Ljubljana, Maribor, Metlika, Mokronog & Šentrupert, Nova Gorica, Novo mesto, Pivka, Radovljica, Ravne na Koroškem, Razkrižje, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Škofja Loka, Trebnje, Vrhnika & Zaplana, Zagorje ob Savi, Žalec. Ob spoznanju, da se e-seniorji povezujejo tudi drugod po svetu, so se odprle čezmejne povezave. Vzpostavljena je bila skupina Mednarodne kontaktne osebe (International Contact Persons). Seznam članov je objavljen na spletni strani Omrežja e-seniorji. Razširjanje e-povezovanja s tovrstnimi omrežji je zaželeno.

 

Namen Omrežja e-seniorji 55+ je spodbujanje uporabe interneta za podporo dejavnostim oseb, ki so starejše od 55 let. Omrežje združuje posameznike – družinske člane, prijatelje, sosede. Podatki o članicah in članih so objavljeni na spletni strani. Članice in člani Omrežja e-seniorji se občasno srečujejo na Zoom sestankih. Po začetnih razpravah o možnih tematskih usmeritvah, ki bi bile zanimive za članstvo, se je oblikovalo nekaj usmeritev. Prva je sodelovanje s knjižnicami v kraju, kjer seniorji živijo. Knjižnice namreč želijo vzpostaviti oddelek za delo z e-seniorji, ker želijo pomagati seniorjem pri uporabi e-storitev različnih vrst, ne samo knjižničnih. Zdaj sodeluje deset knjižnic po Sloveniji, t. i. Knjižnice za e-seniorje. Druga je spodbujanje seniorjev za uporabo dveh portalov v Sloveniji: Kamra in Obrazi slovenskih pokrajin. Nekateri člani so s pomočjo urednic portala Kamra v knjižnicah pripravili objavo svojih podatkov. Tretja je skupina za urejanje spletnih strani. Nekateri e-seniorji so namreč uredniki spletnih strani svojega kraja, občine, kulturne dediščine. Četrta je skupina sodelovanja občinskih svetnikov. V omrežju sodeluje več svetnic in svetnikov občin, ki so pomembna povezava z županjo/županom in za seniorje lahko naredijo veliko koristnega. Zlasti v občinah, kjer imajo ali pripravljajo svet seniorjev (svet starejših oseb).

 

Vsi seniorji nimajo družine ali institucionalnega podpornega omrežja, ki bi jim pomagalo pri usposabljanju za uporabo e-tehnologije. Zato so potrebne organizirane skupnosti, ki lahko zagotovijo dodatno podporo. V njih naj raziskovalci in praktiki upoštevajo raznovrstnosti znanja in kompetenc v skupini seniorjev. Usposabljanje seniorjev za uporabo e-storitev je nujna in zahtevna naloga.

 

Prilagojenost spletnih strani potrebam seniorjev

 

Seniorji uporabljajo spletne strani različnih organizacij. Na primer zdravstvenih domov, občinskih uprav, bank, trgovin in drugih organizacij. Razvijajo jih strokovnjaki v organizacijah, ki imajo vsak svoj vzorec, kako naj spletna stran izgleda. Zato se spletne strani razlikujejo po obliki in vsebini. Za uporabnike – seniorje pa je koristno, če so si čim bolj podobne. Ponudnikom e-storitev je mogoče priporočati poenotenje spletnih strani, kolikor je mogoče.

 

Seniorji so samo ena izmed skupin uporabnikov določene spletne strani. Potrebe različnih starostnih skupin pa se razlikujejo. Organizacijam je mogoče priporočati, da imajo na svoji spletni strani podstran »Seniorji«, na kateri objavljajo podatke, ki so namenjeni samo ali pretežno seniorjem, in navodila za uporabo. Pri tem je mogoče upoštevati prilagajanje velikosti črk, vključiti glas ob besedilu in druge tehnološke pripomočke, ki omogočajo prilagajanje spletne strani potrebam in zmožnostim seniorjev.

 

Povezovanje spletnih strani seniorjev

 

Spletne strani je koristno povezovati znotraj organizacije (notranje) in med organizacijami (zunanje povezovanje). Prvo se tiče urednika in razvijalca spletne strani v organizaciji, drugo pa je odvisno od sodelovanja urednika spletne strani določene organizacije z uredniki spletnih strani drugih organizacij, ki so zainteresirane za e-povezovanje. To predpostavlja zainteresiranost in podporo vodstva organizacije. Zunanje povezave omogočijo dostop do drugih spletnih strani. Obiskovalcu koristijo, ker na obiskani spletni strani najde več podatkov o temah, ki jo/ga zanimajo. Spletna stran organizacije s povezavami kaže, da je odprta za spoznanja drugih, saj uporabnikom pomaga odkriti uporabne podatke, ki so na voljo na spletnih straneh drugih organizacij, kar povečuje njeno verodostojnost. Vzpostavljanje povezav je en najboljših in najcenejših načinov promoviranja spletne strani.

 

Koliko zunanjih povezav naj bo vključenih na spletni strani, je odvisno od njene narave. Priporočljivo je, da se na vsaki spletni stani vključi vsaj 4–5 povezav, ki pokažejo druge, dragocene in visokokakovostne spletne strani. Dobre zunanje povezave so tiste, ki dodajajo vrednost vsebini spletne strani. Raziskave kažejo močno korelacijo med povezavami in uvrstitvami v razpon iskalnika. Kajti povezave na visokokakovostne spletne strani vplivajo na ugled spletne strani. Povezave z drugimi spletnimi stranmi pa niso koristne le zato, ker povečajo njeno prepoznavnost, temveč tudi zato, ker kažejo na priznavanje strokovnosti drugih. Uredniki nekaterih spletnih strani bodo to prijaznost verjetno vrnili. Zunanje povezave so ena tistih majhnih stvari, ki sčasoma lahko ustvarijo večjo vidljivost spletne strani in pritegnejo več obiskovalcev.

 

Algoritmi iskalnikov (primer Google) so zasnovani tako, da dajejo prednost spletni strani z dobrimi povezavami. Tako stran iskalnik pokaže višje v seznamu najdenih spletnih strani. Bolj vidne pokaže tiste, s katerimi so obiskovalci bolj zadovoljni, kar sproti ugotavljajo v postopkih presoje z izbranimi sodili. Primeri sodil so: število obiskov spletne strani, trajanje obiska, sprožitev neke akcije med obiskom. Pokazati povezavo z desetimi različnimi spletnimi stranmi je boljše in učinkovitejše kot deset povezav z eno samo spletno stranjo.

 

Za spletne strani e-seniorjev je povezovanje spletnih strani koristno, kot za vse druge organizacije. Pogoj za povezovanje pa je, da e-seniorji svojo spletno stran sploh imajo. Sicer se ne morejo z ničemer povezovati. To odpira vprašanje o urejanju spletne strani seniorjev. Zanimivo je, da se pojavljajo e-seniorji, ki kot prostovoljci urejajo spletno stran zainteresiranih organizacij.

 

Možnosti objavljanja na spletnih straneh in njihovega povezovanja je velika stvar in velika pridobitev človeštva. Nečesa takega ljudje do pojava interneta niso imeli. Zdaj je internet odprt za uporabo vsem po vsem svetu, kar je izjemna priložnost, saj omogoča dostop do svetovnega bogastva podatkov. Cena uporabe je enaka ob manjši ali večji intenzivnosti uporabe, zato je mogoče priporočiti, da se spodbuja njegovo uporabo v največji možni meri.

 

Usposobljenost seniorjev za uporabo e-storitev

 

Usposobljenost za uporabo e-storitev postaja kritično pomembna. Vse več je opravil, ki jih je mogoče opraviti prek spleta, nekatera opravila pa so samo še na spletu. Na primer, naročanje na pregled pri zdravniku. Digitalizacija je marsikomu poenostavila življenje ter odpravila čakalne vrste in težave. Vendar pa lahko ta digitalni premik povzroči izključitev tistih, ki nimajo veščin uporabe e-storitev. Presenetljivo je, da je še vedno znaten del prebivalcev, starih od 65 do 74 let, ki ne uporablja interneta. Veliko je posameznikov, starejših od 75 let, ki nikoli niso uporabljali računalnika. Glavna ovira, ki starejšim odraslim preprečuje dostop do e-storitev, ni pomanjkanje opreme, temveč pomanjkanje digitalnih veščin. Posledice tega digitalnega razkoraka so zaskrbljujoče. Starejše generacije, če ne bodo uporabljale interneta, bodo poglobile razkorak med starostnimi skupinami. Kot bi živeli v dveh različnih svetovih.

 

Za zdravo staranje je bistvenega pomena občutek vključenosti v družbo. Uporaba digitalnih orodij in dostop do pridobivanja potrebnih veščin je tesno povezana z duševnim stanjem osebe. Zato je pomembno, da se seniorji stalno usposabljamo za uporabo e-storitev, ki jih omogoča in zahteva uporaba digitalnih tehnologij.

 

Ohranjanje digitalne pismenosti je pogoj za izrabljanje priložnosti vseživljenjskega učenja. Samo ponudba lekcij digitalne pismenosti pa ni dovolj. Za usposabljanje, da bo učinkovito, morajo biti seniorji angažirani in uživati v njem. Digitalno usposabljanje za seniorje je najboljše, kadar ga zagotavljajo ustanove, ki imajo izkušnje pri delu in jim seniorji zaupajo. Učni programi in inštruktorji morajo biti usklajeni s potrebami uporabnikov. Seniorji po navadi bolje sodelujejo z inštruktorji, ki lahko delijo svoje izkušnje ali so oni seniorji. Prav tako se po navadi bolje učijo z usposabljanji »ena na ena«, ki so lahko bolj prilagojena kot avtomatizirana usposabljanja. To pa odpira vprašanja o usposabljanju seniorjev za usposabljanje drugih seniorjev.

 

Usposobljenost seniorjev za uporabo orodij umetne inteligence

 

Seniorje je treba spodbuditi, da začno uporabljati neko orodje umetne inteligence. Samo da začno, potem bodo že vedeli, kako in kaj. Gre za bojazen, da seniorji nimajo na voljo ustrezne pomoči za spoznavanje in začetno uporabo teh orodij. Od tu izvira pričakovanje nove vrste prepada med tistimi, ki ta orodja uporabljajo, in tistimi, ki jih ne.

 

Vpliv uporabe teh orodij bo velik tudi na demokratizacijo družbe, saj bodo ljudje z njimi imeli možnost hitro in neposredno dostopati do veliko razpoložljivih podatkov, skladno s svojimi potrebami in željami. Vse težje bo medijem, ki mislijo, da za bralce in poslušalce »delajo informacije«, ali, kot nekateri priznavajo, »ustvarjajo resnico«. Ampak informacijo si vsakdo oblikuje sam na podlagi prejetih podatkov, ki odražajo dejstva o stanjih in dogodkih. Dodaten vpliv na demokratizacijo družbe bo v dostopnosti do podatkov v velikem številu jezikov. Orodje ChatGPT podjetja Open AI trenutno omogoča uporabo več kot 95 jezikov, tudi slovenskega. Prevajalniki so solidni. Ljudje lahko prejemajo podatke v svojem jeziku o dogodkih in stanjih z vsega sveta – brezplačno. Kajti osnovna orodja so brezplačna; poznavalci pričakujejo, da bo pri tem ostalo. Nečesa takega ljudje še nikoli niso imeli na voljo.

 

 

Kažipot 55+. Za odrasle otroke 55+, ki skrbijo za svoje starše 75+

 

 

Kažipot do e-storitev

 

Člani omrežja Slovenskega sveta za zagotavljanje e-storitev za seniorje 55+ pomagajo razviti zavest o potrebah in možnostih uporabe e-tehnologij pri ponujanju in uporabi storitev za seniorje. Sodelujejo pri e-vključevanju v dejavno staranje in razvijanju srebrne ekonomije. V ta namen so izdali tri številke kataloga Kažipot storitev za seniorje 55+ – vodnik za odrasle otroke 55+, ki skrbijo za svoje starše 75+. Prvega v aprilu 2019 (31 strani), drugega v septembru 2021 (28 strani) in tretjega v septembru 2022 (34 strani). Publikacije je izdal Zdravstveni dom Slovenj Gradec. Vodja odbora za izdajo je bila Marjeta Vaupot, mag. posl. ved, direktorica Zdravstvenega doma Slovenj Gradec. Urednik je bil dr. Jože Gričar, tajnik Omrežja e-seniorji 55+. Tehnična izvedba Agencija Revolver Slovenj Gradec. Kažipot je namenjen občanom Mestne občine Slovenj Gradec in Občine Mislinja.

 

Kažipot storitev za seniorje (55+) olajša pridobivanje informacij iz zanesljivih virov za vse starejše, njihove odrasle otroke in vse, ki pomagajo seniorjem. Kažipot pomaga najti podatke, ki so objavljeni na spletnih straneh tistih organizacij, ki nudijo storitve seniorjem in podatke zbirajo, vzdržujejo in zagotavljajo. Dodatne podatke je mogoče pridobiti pri teh organizacijah po telefonu ali po e-pošti.

 

Izdelovanje kažipota storitev seniorjev v Sloveniji je proces, v katerem je od leta 2016 postopno zorelo spoznanje, kako koristna je lahko uporaba interneta za seniorje. Spoznanja so se oblikovala in širila na vrsti sestankov, posvetovanj in treh mednarodnih posvetovanjih.

 

Prva izdaja Kažipota je bila predstavljena na mednarodnem posvetovanju eServices Provision for the Seniors (55+) in the Cross-border eRegion Consultation 9. 4. 2019 v Škofji Loki. Predstavitev Kažipota je bila sestavina panela Zdravje, ki ga je vodila Marjeta Vaupot. Udeležencem je bil na voljo izvod Kažipota 2019.

 

Druga izdaja Kažipota je bila predstavljena na posvetovanju Sodelovanje občin pri objavljanju Kažipota e-storitev za seniorje 55+, ki skrbijo za svoje starše, ki so 75+ v Slovenj Gradcu 27. 9. 2021.

 

Tretja izdaja Kažipota je bila predstavljena na Zoom konferenci Čezmejno e-sodelovanje pri izdajanju Kažipota e-storitev za seniorje 55+, ki skrbijo za svoje starše, ki so 75+, in digitalno opismenjevanje seniorjev 30. 9. 2022. Organizatorja: Zdravstveni dom Slovenj Gradec in Mestna občina Slovenj Gradec v sodelovanju z Omrežjem zaslužnih profesorjev in Omrežjem e-seniorjev. Konferenca je bila prispevek k praznovanju mednarodnega dneva starejših, 1. oktobra 2022.

 

Sodelujoče organizacije v Kažipotu 2022

 

Zdravstveni dom Slovenj Gradec, Marjeta Vaupot, direktorica, Marjeta.Vaupot@ZD-SG.si

MOCIS, center za izobraževanje odraslih Slovenj Gradec, Sonja Leskovšek, direktorica, Sonja.Leskovsek@MOCIS.si

Mestna občina Slovenj Gradec, Tilen Kugler, župan, Tilen.Kugler@SlovenjGradec.si & Martina Šisernik, podžupanja, Martina.Sisernik@SlovenjGradec.si & mag. Mateja Tajnšek, Mateja.Tajnsek@SlovenjGradec.si

Splošna bolnišnica Slovenj Gradec

Center za socialno delo Koroške, enota Slovenj Gradec, Tadej Poberžnik, direktor, gpcsd.SlovG@gov.si

Osnovna šola Mislinja, Natalija Jordan-Aber, ravnateljica, Natalija.Aber@guest.arnes.si

Prva osnovna šola Slovenj Gradec, Lidija Konečnik-Mravljak, ravnateljica, Lidija.Konecnik@Prva-OsSG.si

Druga osnovna šola Slovenj Gradec, Nada Duler, ravnateljica, Nada.Duler@guest.arnes.si

Tretja osnovna šola Slovenj Gradec, Ingrid Močnik, ravnateljica, Ingrid.Mocnik@guest.arnes.si

Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec, Draga Ropič, direktorica, Draga.Ropic@SG.sik.si

Šolski center Slovenj Gradec, mag. Gabrijela Kotnik, direktorica, Gabrijela.Kotnik@SC.SG.si

Srednja zdravstvena šola Slovenj Gradec, Blaž Šušel, ravnatelj. Blaz.Susel@SC-SG.si & Mag. Jasna Kolar Macur, svetovalka, Jasna.Kolar@SC-SG.si

Javni zavod SPOTUR, Marija Lah, direktorica, info@Spotur.si

Fakulteta za zdravstvene in socialne vede Slovenj Gradec, dr. Danica Železnik, dekanica in profesorica, Dekanica@FZSV.si

Javno komunalno podjetje Slovenj Gradec, Jože Dvorjak, direktor, Joze.Dvorjak@KomuSG.si

Občina Mislinja, Bojan Borovnik, župan, Bojan.Borovnik@Mislinja.si & Silva Sovič, višja svetovalka za splošne zadeve in družbene dejavnosti, Silva.Sovic@Mislinja.si

Dom starostnikov Velenje, Violeta Potočnik Krajnc, direktorica, Violeta.Potocnik.Krajnc@DomVelenje.si

Dom starostnikov Hmelina Radlje, Silva Duler, direktorica, Silva.Duler@DomHmelina.si

Nacionalni inštitut za javno zdravje, Območna enota Ravne na Koroškem, Neda Hudopisk, zdravnica, predstojnica, Neda.Hudopisk@NIJZ.si

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije – ZZZS

Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje – ZRSZ

Koroška lekarna, Andreja Vravnik, mag. farm., spec., Lekarna.SG@KoroskaLekarna.si

Kocerod, družba za ravnanje z odpadki, d. o. o., mag. Ivan Plevnik, direktor, info@Ko-cerod.si

Koroški dom starostnikov, Poslovna enota Slovenj Gradec, Marjana Kamnik, vodja poslovne enote Slovenj Gradec, Marjana.Kamnik@Kor-dom.si

Upravna enota Slovenj Gradec, Irena Sešelj, načelnica, UE.SlGradec@gov.si

Koroški pokrajinski muzej, Aleksandra Ramšak, Aleksandra.Ramsak@KPM.si

Kulturni dom Slovenj Gradec, info@Kulturni-dom-SG.si

Koroška galerija likovnih umetnosti, galerija@GLU-SG.si

Društvo upokojencev Slovenj Gradec, Janez Gologranc, predsednik

Društvo upokojencev Mislinja, Alma Kočnik, predsednica, DUMislinja@gmail.com

Društvo invalidov Slovenj Gradec, Stanislava Tamše, Dru.inv.SG@gmail.com

Društvo invalidov Mislinja, Ivan Sedovnik, Drustvo.invalidov.Mislinja@t-1.si

Aktiv invalidov Mislinja, Ivan Mencinger, IvoMencinger@gmail.com

 

Sodelujoče organizacije si prizadevajo delovati v naslednjih smereh:

 

• pospešujejo zagotavljanje e-storitev za seniorje (55+);
• spremljajo razpoložljive e-storitve za seniorje;
• spodbujajo zagotavljanje splošne blaginje staranja z

izobraževanjem za uporabo e-storitev;

• spodbujajo interes otrok in mladih za pomoč pri uporabi e-tehnologij z medgeneracijskimi programi vzajemne podpore;
• sodelujejo pri oblikovanju in razširjanju uporabe Kažipota storitev za seniorje 55+;
• podpirajo e-sodelovanje s podobnimi omrežji v bližnjih državah.

 

Omrežje za izdajo Kažipota v Srednji Evropi

 

Omrežje za izdajo Kažipota v Srednji Evropi je bilo vzpostavljeno 4. 3. 2022: Central European Seniors 55+ eServices Guide. For the adult children 55+ taking care of parents 75+. Njegov namen je podpirati zagotavljanje nacionalnih Kažipotov, ki olajšajo pridobivanje informacij ter zagotavljajo dragocene in zaupanja vredne vire za starejše in vse skrbnike v sodelujočih državah. Namenjen je odraslim otrokom, starim 55 let in več, ki skrbijo za starše, starejše od 75 let. Podpirajo iskanje razpoložljivih e-storitev, povezanih z izboljšanjem življenjskega standarda starejših. Podatki o razpoložljivih e-storitvah bi morali biti lahko dostopni in jih je enostavno najti, ko so potrebni.

 

Podatki o e-storitvah so na voljo na spletnih straneh organizacij, ki so navedene v Kažipotu. Vsaka organizacija zbira, vzdržuje in zagotavlja svoje podatke. Kontaktna oseba organizacije lahko zagotovi dodatne informacije po e-pošti ali po telefonu. Kažipot naj bi posodabljali enkrat ali dvakrat na leto. Takšen Kažipot je potreben v vseh srednjeevropskih državah na lokalni, regionalni in državni ravni. Zato se zdi sodelovanje držav smiselno in koristno. Izkušnje so pokazale, da so Kažipoti v različnih državah ali območjih lahko v zasnovi in ​​strukturi podobni. Vsebina pa je odvisna od lokalnih okoliščin. To starejšim v obmejnih regijah dveh držav olajša uporabo Kažipota za spoznavanje e-storitev, ki so na voljo v eni ali drugi državi.

 

 

 

 

 

 

Pripravljalni posvet na mednarodno konferenco Čezmejno sodelovanje v e-regijah (september 1916: Cross-border eCollaboration in the eRegions). Memorandum. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, 8. junija 2016. Srebrna ekonomija trka na duri. Vzajemnost, 22. junij 2016.

 

 

 

eServices Provision for the Seniors 55+ in the Cross-border eRegion Consultation. Škofja Loka, 9. 4. 2019.

Število udeležencev 74. Objavljen je seznam udeležencev.

 

 

 

Mednarodna delavnica o srebrni ekonomij. Rektorat  Univerze v Mariboru, 10. 4. 2019.

Načrti za prihodnost. Sklepni panel. Z desne proti levi: prorektor prof. dr. Zoran Ren, prorektorica prof. dr. Janja Hojnik (vodja), zasl. prof. dr. Jože Gričar.

 

 

 

Mednarodna konferenca Dolgoživa družba – dolgotrajna oskrba. Slovenj Gradec 10. 10. 2019.

 

Kažipot storitev za seniorje 55+. Vodnik za odrasle otroke 55+, ki skrbijo za svoje starše 75+.

Zdravstveni dom Slovenj Gradec, september 2022.

 

Hungarian Seniors 55+ eServices Guide (in Hungarian)
Central European Service for Cross-border Initiatives – CESCI, Budimpešta, Madžarska, januar 2022.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Spomenik globoki občini v globoki državi,  maj 2020   Vse kaže, da ste naleteli v svojem domačem okolju na oblastno oholost, verjetno bi bil primeren še kak hujši izraz. Tokrat je vaš smisel za sodelovanje uspel povezati soljudi v enoten odziv na realen problem sobivanja otrok in staršev proti kapitalni pogoltnosti nekaterih ljudi na mestu odločanja.   Žal se je to res zgodilo. Vzpostavljen je spomenik temu nečednemu početju. Poglejmo si torej, kako si nekateri prizadevajo uničiti otroško igrišče zaradi osebnih koristi ter kako se je javnost temu uprla in postavila za interese otrok.   Pobuda: Otroškega igrišča ne damo!   To je zgodba o dobrem sodelovanju dveh vrst. Prvo je odprto sodelovanje 74 pobudnikov, stanovalcev štirih ulic naselja ob Cesti na Brdo, ki si že več kot 25 let prizadevajo za ohranitev otroškega igrišča. Drugo je sodelovanje občinskih in državnih organov, ki si prizadevajo uničiti otroško igrišče, da bi na zemljišču lahko zrasel še en t. i. vila blok. Prvo sodelovanje je odprto, vsa dejstva so objavljena, drugo je prikrito, pod mizo. Cilj prvega je korist otrok, cilj drugega pa so koristi nekaj ljudi.   To odpira vpogled v delovanje globoke občine, ki sme izdajati lažne odločbe, ki jih brez ugovora upoštevajo ministrstva in sodišča, kar jasno kaže, kako je globoka občina usklajena z globoko državo. Vsi ti posli »pod mizo« zahtevajo zamegljevanje postopkov ter zavestno ustvarjanje nepreglednosti zaposlenih v javni upravi, saj v odprtem okolju njihovi cilji ne bi bili uresničljivi. Pred leti si nismo mogli predstavljati, da kaj takega občinska in državna uprava smeta početi. Zdaj postaja jasno, da gre za šolski primer tistega, kar izraža beseda »globoka«. Ni opaziti, da bi kdo v državi imel odgovornost in pogum, da bi nadziral globoko občino.   Sodelovanje občinskih in državnih organov je tako dobro, da si upravičeno zasluži spomenik. Postavili so si ga sami, ko so leta 2020 na otroškem igrišču namestili elektro omarico. Ta spomenik opozarja, kaj globoka občina sme početi v globoki državi.   Po petindvajsetih letih prizadevanj pobudniki ne verjamejo več v prazne obljube, zato jasno izražajo pričakovanja:   o   izpis iz zemljiške knjige, da je Mestna občina Ljubljana (MOL) lastnica zemljišča 1205/8, k. o. Vič; o   otroško igrišče ob Cesti na Brdo vpisano v objavljenem seznamu otroških igrišč, ki jih vzdržuje Mestna občina Ljubljana; o   prenehanje diskriminacije otrok iz tega dela Ljubljane, saj ga za razliko od drugih igrišč v MOL skrbno vzdržujejo stanovalci naselja.   Člani odbora pobude Otroškega igrišča ne damo!   Gabrščkova ulica Mag. Primož Gričar, univ. dipl. inž. stroj., predsednik, Primoz.Gricar@gmail.com Romana Zupanc, prof. razrednega pouka, blagajničarka, Zupanc.Romana@gmail.com Dr. Jože Gričar, tajnik, GricarMail@gmail.com Dubravko Lovrečič, univ. dipl. inž. arh., gradbena stroka – projekt,  Dubravko.Lovrecic@gmail.com Vera Lovrečič, univ. dipl. inž. arh., gradbena stroka – projekt, Vera.Lovrecic@gmail.com Karim Boldin, dipl. inž. grad., gradbena stroka – izvedba, Asta.Boldin@siol.net Kantetova ulica Marko Kostelec, univ. dipl. soc. delavec, Marko.Kostelec@gmail.com Cesta na Brdo Nejc Frumen, univ. dipl. inž. stroj., Nejc_Frumen@yahoo.com   V pobudi sodeluje 74 ljudi v naselju štirih ulic, ki so sproti obveščeni o predlogih pobude in prejetih odgovorih.   Občina je leta 2003 sama sebi vzela otroško igrišče in ga oddala kot nepozidano kmetijsko zemljišče   Otroško igrišče ob Cesti na Brdo je omenjeno že v pravnomočnem sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota Ljubljana, ki se sklicuje na kupoprodajno pogodbo z dne 28. 7. 1970. Dne 27. 6. 1984 je to sodišče namreč izdalo sklep, da se pri družbeni lastnini in v uporabi SGP Grosuplje dovoljuje odpis 12 kvadratnih metrov igrišča in se vpiše v novo vložno številko. Pozneje je bilo igrišče na parc. št. Vič 1205/1 objavljeno na seznamu otroških igrišč Mestne občine Ljubljana v letu 1999 (Uradni list RS, št. 22/99, 2. 4. 1999, zaporedna številka 47). Dne 24. 9. 2003 pa je otroško igrišče nenadoma izginilo z odločbo Upravne enote Ljubljana Vič. Preimenovali so ga v »nepozidano kmetijsko zemljišče«, da ga je nekdo na občini v dogovoru z nekom na upravni enoti lahko dal dedičem nekdanjih lastnikov. To je bilo potrebno zato, ker po zakonu o denacionalizaciji vračanje pozidanih zemljišč v naravi ni bilo dovoljeno.   Pobudniki so predlagali, da se odločbo iz leta 2003 označi za nično, saj temelji na lažnih podatkih. Po šestnajstih letih je 1. 8. 2019 ista upravna enota potrdila odločbo iz leta 2003 in ponovila laž, da gre za »nepozidano kmetijsko zemljišče«. Nobeni dokazi predstavnikov pobude o nezakonitem delovanju niso vplivali na delovanje »pod mizo«. Brez odmeva so bili pozivi kontrolnim in revizijskim organom dveh ministrstev in Računskemu sodišču Republike Slovenije. Danes je 55 let staro asfaltirano in komunalno urejeno otroško igrišče uradno še vedno »nepozidano kmetijsko zemljišče«. Povezani predstavniki vrste ustanov si prizadevajo, da bi bilo za to zemljišče izdano gradbeno dovoljenje, kar bi omogočilo zidavo še enega vila bloka v tem delu Ljubljane. Iz njihovih akcij je mogoče sklepati, za kako močne interese gre. Dokazane laži pa nikogar ne motijo.   Spomenik globoki občini   Globoka občina je lokalna oblast, ki deluje po principih globoke države: nepregledno, zakulisno, koruptivno, mimo volje ljudi. Spomenik globoki občini je kritičen simbol občinske oblasti, ki deluje kot mini različica globoke države – zaprto, hierarhično, samovoljno. V njej delujejo nevidna omrežja vpliva v lokalnem okolju (župan, občinski uradniki, prijateljski razpisi ipd.). Tudi majhna občina lahko postane simbol nepreglednega odločanja, klientelizma in ignoriranja javnosti, ugotavlja ChatGPT.   Sledi delovanja globoke občine v globoki državi v obravnavanem primeru so vidne v večletnem geodetskem urejanju zemljišča, na katerem je otroško igrišče. Iz velikega števila parcelnih številk je nastala ena sama, ki vključuje tudi vse brežine okoli igrišča, ob katerih so speljani pločniki. Sestavni del parcele je postalo celo avtobusno postajališče Viško polje, ki je del pločnika ob Cesti na Brdo. Tako so s krajevne skupnosti občine sporočili predstavniku stanovalcev soseske, ki je neuspešno predlagal, da bi tudi na tem postajališču proge št. 14 postavili streho.   Kričeč dokaz delovanja globoke občine je elektro omarica na otroškem igrišču. V maju 2020 jo je postavilo podjetje Elektro Ljubljana na svoje stroške, čeprav gre strošek postavitve elektro omarice v breme investitorja oziroma lastnika objekta. Postavljena je nezakonito, saj za parcelo ni izdano gradbeno dovoljenje. Zaradi pričakovanih potreb predvidenega objekta po elektriki je podjetje na svoje stroške potegnilo nov električni vod (pribl. 80 metrov) od Ceste na Brdo do obstoječe transformatorske postaje na robu otroškega igrišča, čeprav investitor nosi tudi stroške gradnje takega voda. Prebivalcem v soseski so pomirjujoče razložili, da gre za zamenjavanje električnih vodov v Ljubljani v skladu z direktivo Evropske unije. Ta elektro omarica kaže na nenavadno ljubeznivost podjetja do trenutnega lastnika zemljišča, na katerem je otroško igrišče, in izjemno podcenjevanje stanovalcev soseske. Podjetje Elektro Ljubljana tega zagotovo ni naredilo na lastno pobudo. Ni jasno, katerim predstavnikom globoke občine osebno gre zasluga za postavitev tega »spomenika«. Je pa to zdaj zanimiv spomenik. Ni znano, da bi še kje postavili fizičen spomenik, ki bi simbolno predstavljal »globoko občino« v »globoki državi«.   Zainteresirani si lahko ogledajo elektro omarico – spomenik globoki občini. Lahko pridejo tudi z avtobusom št. 14, smer Vrhovci–Brdo, avtobusno postajališče Viško polje. S pločnika med Gabrščkovo in Kantetovo ulico na igrišče vodita stopnišči. Eno ima varovalno ograjo, ki so jo namestili prebivalci soseske. Na igrišču lahko posedijo na dveh klopeh ob leseni mizi in si omarico v miru ogledajo. Poleti je v popoldanskem času miza, ki so jo postavili stanovalci soseske, v prijetni senci. V dopoldanskem času se bodo morda srečali z otroki dveh vrtcev; eden je od igrišča oddaljen 30 metrov in drugi 500 metrov. Spomenik globoki občini je lahko zanimiv tudi za turiste, saj takih spomenikov drugod ni. Prav je, da vidijo, kaj se da narediti v globoki občini globoke države. Ljubljana ima skupno 223 spominskih obeležij. Spomenika globoki občini v globoki državi še ni na tem seznamu.   Prejemniki sporočil glede otroškega igrišča   Vrsto let so sporočila pobudnikov občasno prejemali predstavniki naslednjih ustanov:   Mestna občina Ljubljana Upravna enota Ljubljana Elektro Ljubljana Ministrstvo za okolje in prostor Ministrstvo za javno upravo Računsko sodišče Upravno sodišče Republike Slovenije Varuh človekovih pravic Republike Slovenije Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani Odvetniška zbornica Slovenije Skupnost vrtcev Slovenije Mediji   Od prejemnikov sporočil v občini in v oblastnih državnih organih se je odzval samo varuh človekovih pravic, za kar so se mu pobudniki zahvalili. V pismu z dne 10. 7. 2025 je sporočil, da se je varuhu človekovih pravic možno pritožiti samo v treh primerih:   o   če so bile z aktom ali dejanjem katerega od organov kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine; o   če gre v postopkih za njihovo neupravičeno zavlačevanje oziroma očitno zlorabo oblasti; o   če so navedene konkretne okoliščine, dejstva in dokazi, da je mogoče ugotoviti, kateri izmed oblastnih organov in s kakšnim ravnanjem ali opustitvijo je kršil pravice pobudnika.   Pobudniki ugotavljajo, da so vsi trije pogoji izpolnjeni in je pritožba upravičena.   o   Več kot dvajset let je že kršena pravica otrok, ki se ne morejo igrati na otroškem igrišču, ki bi bilo oskrbovano enako, kot so oskrbovana druga otroška igrišča v Ljubljani. Seznam skupno 218 otroških igrišč v Ljubljani je objavljen. o   Problem je odprt že več kot 20 let. Očitno gre za neupravičeno zavlačevanje. Septembra 2025 je minilo 15 let, odkar je župan Mestne občine Ljubljana prvič pisno zagotovil, da bo otroško igrišče vrnjeno občini, ki ji je bilo odvzeto na podlagi odločbe, ki je bila izdana na podlagi lažnih podatkov. To je bilo 14 dni pred takratnimi občinskimi volitvami. Očitna zloraba oblasti je, da občina sama sebi vzame otroško igrišče, ki je v uradnem seznamu otroških igrišč občine in ga nekomu pokloni, pa pristojni oddelek občine o tem nič ne ve. Da o asfaltiranem in s kanalizacijo opremljenem ter vzdrževanem igrišču, ki je staro več kot 50 let, pišejo, da gre za »nepozidano kmetijsko zemljišče«, je očitna zloraba oblasti. o   Iz objavljenih listin je razvidno, katera ustanova je izdala lažno odločbo številka 351-1221/2019-28 z dne 1. 8. 2019 in kdo jo je podpisal. Vsa dokumentacija je kronološko urejena in objavljena na spletni strani pobude. Vse je dostopno javnosti, vse je dokazano.   Pobudniki menijo, da so se upravičeno pritožili varuhu človekovih pravic.       Spomenik globoki občini v globoki državi. Elektro omarica na otroškem igrišču ob Cesti na Brdo v Ljubljani, maj 2020.               Otroškega igrišča ne damo! Omrežje X Otroško igrišče ob Cesti na Brdo je na koncu enega kraka Gabrščkove ulice, in zato povsem varno pred avtomobilskim prometom. Dostop s Kantetove ulice do igrišča je mogoč po stopnicah.       Vrtec Malina, Gabrščkova ulica 73, Ljubljana. Srečanje otrok in staršev ob zaključku šolskega leta na otroškem igrišču, 4. junij 2021.   Tudi seniorji 55+ uporabljajo orodja  umetne inteligence     Kako se odzivate na pojav t. i. umetne inteligence, ki je vse bolj vplivna ter že oblikuje nove družbene vzorce življenja? Ter kako ta nova, pomožna inteligenca vpliva na vaš projekt Seniorji 55+?   Prav je, da smo natančni že pri opisu te inteligence. Ko rečemo »umetna inteligenca«, je umetno samo to, da poudarja, da ta inteligenca ni naravna, torej ni nastala v bioloških možganih, temveč jo je ustvaril človek s pomočjo tehnologije. Umetno pomeni človekovo delo, posnemanje narave ali naravnih procesov. Inteligenca pa se nanaša na sposobnosti, kot so učenje, sklepanje, razumevanje, odločanje, prepoznavanje vzorcev ipd. Umetna inteligenca je poskus ustvariti sisteme, ki posnemajo (v določenih mejah) inteligentno človeško vedenje s pomočjo algoritmov in računalnikov in ne z biološkimi nevroni. Človek ima naravno inteligenco, računalnik pa umetno, ker je njeno razmišljanje rezultat programiranja in podatkov, ne evolucije in živčnih celic. Meja med umetno in naravno pa se vedno bolj briše, zlasti ko govorimo o strojih, ki se učijo sami in prilagajajo okolju podobno kot ljudje.   Pri umetni inteligenci (UI) ni nič umetnega. Vse je realno: podatki, računalniški programi za dostop do podatkov, algoritmi povezovanja podatkov. V več letih so vse to razvili številni strokovnjaki. Upoštevati je treba, da gre za velike večletne naložbe, ki jih zmorejo samo nekatera podjetja. Inteligentni pa so vsi tisti, ki taka orodja razvijajo, in tisti, ki jih s pametjo uporabljajo. Zato je morda bolj primerno, da uporabljamo izraz »orodja umetne inteligence«.   Za seniorje je pomembno, da so orodja umetne inteligence (UI) enostavna za uporabo in na voljo brezplačno. Njihov razvoj je zelo hiter. Tiče se vseh ljudi vseh poklicev in starostnih skupin. V e-člankih in e-poročilih nekateri avtorji obravnavajo priložnosti uporabe teh orodij zelo splošno, nekateri pa predvsem z vidika izbrane skupine uporabnikov. Na primer, študenti, univerzitetni profesorji, zaposleni, delodajalci, vladni predstavniki, seniorji. Nas posebej zanimajo seniorji glede na potrebe in interes članic in članov Omrežja e-seniorji 55+ pa tudi zaradi posebnosti te skupine prebivalstva. Gre namreč za bojazen, da seniorji nimajo na voljo ustrezne pomoči za spoznavanje in začetno uporabo teh orodij. Od tu izvira pričakovanje nove vrste prepada med tistimi, ki ta orodja uporabljajo, in tistimi, ki jih ne. Vseh razsežnosti vpliva uporabe orodij UI še ne poznamo. Pričakujemo pa lahko, da bo vpliv velik. Nekateri ga primerjajo z vplivoma, kot sta ga imela uvedba osebnih računalnikov ali razpoložljivost interneta vsem ljudem. Oba vpliva sta zelo spremenila način dela posameznikov in organizacij, koristi pa so v obeh primerih zelo velike. Mnogi opozarjajo na nujo, da se ljudje pravočasno prilagodijo novim možnostim, ki jih prinašajo orodja UI.   Orodja umetne inteligence pa so samo orodja. Kot vsa tehnologija sama po sebi niso ne dobra ne slaba. Odvisno je od uporabnika, kaj in kako si z orodjem želi in zna pomagati. Od uporabe bodo imeli več koristi tisti, ki bodo več vedeli, da bodo znali zastaviti pravo vprašanje. Od njihovega predhodnega znanja bo odvisno, kako bodo znali presojati ustreznost prejetega odgovora, ki ga posreduje orodje. Temeljno pa bo ostalo odvisno od njih: kaj bodo vprašali in kaj bodo naredili na podlagi prejetega odgovora. Na njih bo ostalo, da se vprašajo, katero akcijo bodo predlagali ali organizirali za rešitev katerega problema. Kaj je pravo vprašanje, pa je odvisno od osebe, njenega znanja, njenih vrednot in poguma. Če človek ni pogumen, raje gleda stran, da ne vidi dejstev, in se zadovolji s tem, da mu dejstva tolmačijo tisti, ki mislijo, da so poklicani za »podajanje resnice«.   Za seniorje je pomembno, da si dejavno prizadevajo ostati v koraku z razpoložljivimi orodji in jih čim več uporabljajo skladno s svojimi potrebami in možnostmi. Zato je koristno, da sodelujejo pri učenju in izmenjavanju izkušenj.   Mar ni množičen dostop do orodij umetne inteligence hkrati tudi vabilo k manipulaciji, s katero si bodo skušale skupine ljudi pridobiti prednosti na račun drugih?   Odgovor je vnovič večplasten.   Vpliv uporabe orodij UI na demokratizacijo družbe bo velik, ker bodo imeli ljudje z njihovo uporabo možnost hitro in neposredno dostopati do veliko razpoložljivih podatkov, skladno s svojimi potrebami in željami. Vse težje bo tistim medijem, ki za bralce in poslušalce ustvarjajo informacije, ali kot nekateri priznavajo, ustvarjajo resnico. Kajti informacijo si ljudje oblikujejo sami na podlagi prejetih podatkov, ki odražajo dejstva o stanjih in dogodkih na podlagi predhodnega znanja in vrednot.   Dodaten vpliv na demokratizacijo družbe bo v dostopnosti do podatkov v različnih jezikih. Orodje ChatGPT trenutno omogoča uporabo več kot 95 jezikov, tudi slovenskega. Prevajalniki so razmeroma solidni. Ljudje lahko v svojem jeziku prejemajo podatke o dogodkih in stanjih z vsega sveta brezplačno, kajti osnovna orodja so brezplačna. Poznavalci pričakujejo, da bo pri tem ostalo. Nečesa takega ljudje še nikoli niso imeli na voljo. Tu je nekaj vidikov vpliva uporabe orodij UI.   Dostop do podatkov. Orodja, kot so jezikovni modeli, vsem omogočajo enostaven dostop do kompleksnih podatkov, kar zmanjšuje razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo dostopa do izobraževanja. Prevajalski sistemi olajšajo komunikacijo med različnimi jezikovnimi skupinami. Tako bo lahko povečana participacija državljanov. Pametni pomočniki, klepetalniki in digitalne platforme pomagajo ljudem razumeti zakonodajo, postopke odločanja in volilni sistem. Digitalna orodja prebivalcem olajšajo soodločajo o porabi javnih sredstev.   Upravljanje bo bolj pregledno in odgovorno. Takšno orodje lahko analizira velike količine podatkov o delovanju državnih institucij (npr. poraba proračuna, lobistični stiki), kar krepi transparentnost. Orodja za zaznavanje dezinformacij in lažnih novic pripomorejo k bolj informirani javni razpravi.   Povečana bo podpora marginaliziranim skupinam. Orodja UI se lahko uporabi za analizo družbene neenakosti (npr. pri zaposlovanju, stanovanjski politiki) in oblikovanje bolj pravičnih politik. Prilagodljive tehnologije (npr. bralniki za slepe) omogočajo večjo vključenost oseb z invalidnostmi.   Orodja bodo na voljo tudi neodvisnim medijem za nadzor oblasti. Ljudje lahko z orodji UI analizirajo podatke, razkrivajo korupcijo ali manipulacije ter s tem okrepijo vlogo civilne družbe.   Vsekakor pa moramo upoštevati potencialna tveganja. Pristranskost modelov UI lahko vodi v diskriminacijo. Če bodo orodja UI v rokah le nekaj podjetij ali držav, bo zmanjšana enakost dostopa. Več ko bo solidnih ponudnikov teh orodij in več ko bo uporabnikov, boljša bodo orodja in bolj verodostojne odgovore na zastavljena vprašanja bodo posredovala.   V času pospešene uporabe orodij umetne inteligence je nujno zagotavljati, da so digitalizirani podatki na voljo na internetu. Če podatkov o svojem delu in dogodkih ljudje ne bodo digitalizirali, potem jih na internetu ne bo. Z nobenim orodjem jih ne bo mogoče doseči, če bodo samo na papirju in v njihovem spominu. Ne bo mogoče vedeti, kaj vse so ljudje naredili. Digitaliziranje podatkov je del poslanstva vseh generacij. Veliko vlogo pri tem lahko ima Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.   Starejše generacije se gotovo z nostalgijo spominjamo časov, v katerih smo še dobivali na roke napisana pisma, ki so še dišala po gibih zaljubljene roke. Zato je digitaliziranje manj romantično in vzbuja tudi določeno nelagodje. Kako naj se starejše generacije odzovejo na ta nov, digitalni izziv?   Vas povsem razumem. A prednosti uporabe elektronskega dopisovanja daleč presegajo romantiko ročnih pisem. Saj kdor želi, jih lahko še vedno piše. Vendar jih večinoma ne. Zato je realno zelo pomembno nenehno usposabljanje seniorjev 55+ za uporabo orodij UI. Usposabljanje seniorjev 55+ za uporabo orodij UI je vse bolj pomembno tako z družbenega kot gospodarskega vidika. Tu je nekaj ključnih razlogov, zakaj je to smiselno in potrebno.   Digitalna vključenost in zmanjšanje digitalnega razkoraka. Številni starejši se soočajo z izključenostjo zaradi hitrega tehnološkega napredka. Usposabljanja jim omogočajo, da razumejo, uporabljajo in izkoristijo digitalna orodja, kar povečuje njihovo samostojnost in samozavest. Tako se zmanjšuje digitalni razkorak med generacijami.   Povečanje zaposljivosti in prilagodljivosti na trgu dela. Mnogi seniorji še vedno delajo ali želijo ostati dejavni. Znanje o uporabi orodij, kot so ChatGPT, Copilot, Canva AI, Grammarly AI ipd., lahko poveča njihovo učinkovitost in konkurenčnost. Pomaga pri prehodu na manj fizično zahtevna in bolj intelektualna dela, kjer postanejo orodja UI zelo koristni pomočniki.   Osebna raba in kakovost življenja. UI lahko pomaga pri urejanju osebnih financ, zdravja, komunikacije in učenja. Orodja, kot so glasovni pomočniki ali pametni sistemi, lahko pomagajo pri vsakodnevnih opravilih in celo izboljšajo kognitivne funkcije s spodbujanjem miselne dejavnosti.   Spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja. Ko seniorji razumejo osnove uporabe orodij UI, se lažje povezujejo z mlajšimi generacijami. To vodi do boljšega sodelovanja v družinah, podjetjih in skupnostih ter krepitve medgeneracijskega dialoga.   Odgovorna uporaba tehnologije. Z uporabo orodij AI seniorji lažje prepoznajo dezinformacije, lažne vsebine ali prevare. Izobraževanje povečuje kritično razmišljanje in varnost pri uporabi digitalnih orodij.   Dejavno staranje in družbena participacija. Uporaba orodij UI spodbuja učenje skozi vse življenje, kar dokazano pozitivno vpliva na duševno zdravje. Seniorji postanejo dejavni soustvarjalci digitalne družbe, ne le pasivni uporabniki.   Irski projekt   Za primer, kako se lotiti usposabljanja seniorjev za uporabo orodij UI, lahko uporabimo izkušnje irskega projekta. Starejšim prijazna umetna inteligenca: Irska: Nacionalna pobuda za opismenjevanje na področju umetne inteligence (Age- Friendly AI: Ireland’s : National Artificial Intelligence Literacy Initiative). Vključuje sodelovanje vseh javnih knjižnic na Irskem. V letu 2026 je predvideno usposabljanje za uporabo orodij UI za 60 000 seniorjev. Projekt je bil predstavljen na Zoom sestanku Omrežja zaslužnih profesorjev (Professors Emeriti Network) 17. 9. 2025.   Vodja irskega projekta gospa Paula Kelly je izrazila interes za e-sodelovanje z drugimi državami. Tak projekt je za Slovenijo lahko zelo zanimiv, ker je v Sloveniji dobro organizirana mreža javnih knjižnic. Za vzpostavitev takega projekta bo nujno sodelovanje seniorjev s knjižnicami, društvi upokojencev in občinskimi upravami.     Omrežje zaslužnih profesorjev       Delamo, kar govorimo.   E-sodelovanje nekdanjih profesorjev odpira povsem novo dimenzijo koristnega sobivanja »odpisanih« intelektualcev. Inteligentne družbe bi morale takšno pobudo, kot jo opisujete, vsekakor podpirati. Kakšna je ta pobuda zaslužnih profesorjev in kako napreduje?   Podeljevanje naziva zaslužna profesorica/zaslužni profesor (professor emerita/emeritus) ni enako v vseh državah. V Sloveniji ta naziv za posebne zasluge profesorja, ki se je upokojil, predlaga dekan fakultete, v naziv pa izvoli senat univerze. V Italiji imenovanje predlaga univerza, naziv pa podeli minister za izobraževanje. V Združenih državah Amerike in Kanadi v splošnem ta naziv podeli univerza profesorju, ki ob upokojitvi izrazi željo, da bi obdržal stik z univerzo. V vsakem primeru se odpro vprašanja, kako še naprej sodelovati s tistimi, ki so odšli v pokoj, ki »jih ni več«. So pa lahko še zelo dejavni in koristni in jih zanima sodelovanje. Tega si seveda ne želijo vsi. Tisti, ki si ga želijo, pa pogosto nimajo ali ne najdejo primerne oblike sodelovanja. Problem je dokaj splošen povsod po svetu. V dolgoživi družbi mnogi upokojeni profesorji ostajajo »neizrabljen kapital«. Ena izmed možnih oblik je vključevanje profesorjev v zvezo zaslužnih profesorjev na univerzi ali v omrežja, ki sežejo prek meja univerze in države.   Omrežje zaslužnih profesorjev je bilo ustanovljeno 5. oktobra 2020. Članstvo je zelo neformalno, brez obvez, članarine ni. Člani tega omrežja so zaslužni profesorji iz naslednjih držav: Avstralija, Avstrija, Belgija, Bosna in Hercegovina, Danska, Finska, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija, Izrael, Kanada, Latvija, Madžarska, Nemčija, Nova Zelandija, Nizozemska, Norveška, Slovenija, Švica, Združene države Amerike in Združeno kraljestvo. Omrežje je odprto in pričakuje se njegova postopna širitev. Področja delovanja zaslužnih profesorjev v omrežju, ki je zelo interdisciplinarno in mednarodno, so odvisna od njihovega znanstvenega področja in njihovih interesov. Glede opaženih problemov in možnosti za ukrepanje sodelujejo prek interneta.   Organizacijsko omrežje (network) se razlikuje od zveze (association). Omrežja imajo ključno vlogo v digitalni dobi, saj podpirajo sodelovanje, izmenjavanje izkušenj in znanja, inovacije, vključevanje deležnikov in upravljanje podatkov. So bistvena za obvladovanje kompleksnosti in izzivov digitalne krajine ter izkoriščanje prednosti tehnologije za organizacijski uspeh. Medtem ko je zveza lahko primerna za določene situacije, so prednosti organizacijskega omrežja v zagotavljanju večje fleksibilnost, enostavnem delovanju, večjih možnostih sodelovanja, boljšem izkoriščanju virov in znanja ter hitrejšem izmenjavanju podatkov.   Problem (ne)sodelovanja profesorjev po upokojitvi pa je širši. Gre za upokojene profesorje nasploh, ne samo za tiste, ki imajo naziv zaslužna/zaslužen in imajo določene privilegije. Na primer, po upokojitvi ohranijo univerzitetni e-naslov. Tistim, ki tega naziva nimajo, ob upokojitvi univerzitetni e-naslov ukinejo, kar ima vrsto neugodnih posledic (dostop do informacijske tehnologije univerze, dostop do e-revij in baz podatkov, možnost svetovanja in pomoči uporabnikom tehnologije). V dobi digitalizacije bi pričakovali, da univerze spodbujajo uporabo univerzitetnega e-naslova tudi po upokojitvi. V praksi pa se kaže, kako so nekatere univerze starejšim neprijazne. Gre za veliko profesorjev, ki želijo ostati dejavni in uporabljati storitve interneta, ki so pogoj za e-sodelovanje. Te lahko imenujemo e-akademiki.   Koristi sodelovanja   V mednarodnih omrežjih zaslužnih profesorjev (emeritov) so koristi sodelovanja širše kot na ravni posamezne ustanove, ker presežejo državne meje in povežejo bogate izkušnje iz različnih akademskih kultur. Koristi sodelovanja v mednarodnem omrežju je več.   Globalni prenos znanja. Emeriti prinašajo različne raziskovalne tradicije in metode iz svojih držav. Omogočajo primerjave praks in pristopov, ki izboljšajo kakovost raziskav in poučevanja po vsem svetu. Krepitev raziskovalnih konzorcijev. Omrežja olajšajo oblikovanje mednarodnih raziskovalnih projektov, ki se lažje prijavljajo na evropske ali globalne razpise. Emeriti pogosto že imajo osebne stike, ki olajšajo povezovanje partnerjev. Mentorstvo brez meja. Emeriti so lahko mentorji mladim raziskovalcem iz držav z manj razvitimi raziskovalnimi sistemi. Spletne platforme omogočajo stalno mednarodno svetovanje in usposabljanje. Spodbujanje interdisciplinarnosti. Ker emeriti niso več omejeni z administrativnimi nalogami, se lažje vključujejo v projekte, ki povezujejo različna področja. Mednarodna omrežja so pogosto interdisciplinarna po naravi. Vpliv na politiko in družbo. Zaslužni profesorji imajo avtoriteto, ki jo mednarodna omrežja lahko uporabijo za vplivanje na globalne akademske in znanstvene politike (npr. izobraževalne reforme, etični standardi). Ohranjanje aktivnega akademskega življenja. Emeriti ohranjajo stik z raziskavami, študenti in kolegi, kar jim omogoča strokovno in osebno izpolnitev tudi po upokojitvi. Kulturna diplomacija. Sodelovanje v mednarodnih omrežjih emeritov je tudi oblika mehke diplomacije, gradi mostove med državami in univerzami. Delitev virov in orodij. Omrežja pogosto omogočajo dostop do skupnih raziskovalnih baz podatkofv, publikacij ali laboratorijev.   Delovanje omrežja   Omrežje zaslužnih profesorjev, ki je bilo vzpostavljeno 5. oktobra 2020, deluje prek e-sestankov (Zoom meetings) petkrat na leto. Člani omrežja so vabljeni, da organizirajo spletno srečanje (Zoom sestanek) omrežja. Na podlagi izkušenj iz petletnega delovanja omrežja so srečanja v februarju, aprilu, juniju, septembru in novembru. Včasih je organiziran še en sestanek glede na aktualnost predlagane tematike. Čas srečanja je po navadi v sredo od 17.00 do 19.00 po srednjeevropskem času (Central European Time – CET). Taka ura omogoča sodelovanje udeležencev sestanka na zahodni obali Združenih držav Amerike in Kanade, v Evropi in vsaj v zahodnem delu Avstralije. Sestanek je najavljen vsaj en mesec vnaprej, prijave za udeležbo sprejema tajnik omrežja. Prijavljajo se tudi osebe, ki niso člani omrežja.   Sestanek omrežja je osredotočen na izbrano temo, ki jo predlaga vodja (chair) srečanja. Dobrodošle so zlasti teme, ki so osredotočene na izbrani problem in ukrepe za njegovo reševanje. Sestanek lahko sproži oblikovanje delovne skupine, v kateri nekateri udeleženci sestanka uskladijo in povežejo interese. Morda želijo razviti akcijski načrt, napisati članek ali dokument o stališču (position paper).   Vodja sestanka povabi 3–4 razpravljavce, ki prispevajo k temi. Vodja in razpravljavci lahko pred srečanjem oddajo besedilo (1–2 strani) svojega prispevka. Besedilo je objavljeno kot priponka poleg imena avtorja v programu sestanka na spletni strani omrežja. V besedilu je dobrodošlo navajanje povezav na spletne strani, kar lahko prispeva k povezovanju obstoječih spletnih strani za izmenjavanje izkušenj (websites interlinking). Po srečanju sta objavljena seznam prijavljenih udeležencev in povezava na videoposnetek sestanka (YouTube Emeriti Network).   Pobuda za vzpostavitev ministra seniorjev v vseh državah   Ena izmed pobud omrežja, ki je prerasla v stališče podpisnikov (position paper), se nanaša na potrebo po vzpostavitvi ministra seniorjev v vseh državah (Minister of Seniors Appointment. Position Paper. Professors Emeriti Network 21. 4. 2021).   Glede na naraščajoči delež starejših v večini držav in njihov potencialno vse večji prispevek k srebrni ekonomiji je spodbudno vedeti, da imajo nekatere vlade ministra, ki je odgovoren za seniorje. To so Avstralija, Kanada, Malta, Nova Zelandija, Škotska in Wales.   Mnogi seniorji so še vedno zaposleni ali delajo tako, da skrbijo za druge – svoje otroke, vnuke, druge v svojih skupnostih in sami ne rabijo nobene pomoči. Mlajše generacije se lahko od njih še vedno učijo na vseh področjih (tehnično, obrtniško in kognitivno učenje od osnovne šole do univerze). Njihovo znanje bi se moralo prenašati in ne razprševati. Več kot je seniorjev, bolj raznovrstna je družba. To moramo prepoznati, da bi lahko pravilno ukrepali in oblikovali ustrezne vladne politike. Pomembno je, da se seniorji vseh držav povežejo in zgradijo močnejšo, bolj vključujočo in bolj odporno družbo. Odgovornost vlade je, da sodeluje z državljani, civilno družbo in deležniki, vključno s podjetji vseh velikosti, organiziranim delom, širšim javnim sektorjem in neprofitnim sektorjem.   Minister, ki je odgovoren izključno za seniorje, zagotavlja, da se politike glede zdravstvenega varstva in finančne varnosti obravnavajo skozi oči seniorjev. Minister mora biti proaktiven pri zagotavljanju širokega spektra ljudi, ki mu lahko svetujejo z vseh področij in regij države. Od ministra seniorjev se pričakuje, da bo pomagal vladi bolje razumeti in sprejemati odločitve o potrebah seniorjev ter zagotovil, da se razvijajo programi in storitve, ki se odzivajo na starajoče se prebivalstvo. Podpira druge ministre pri pobudah v vladi, ki vplivajo na seniorje.   Minister/ministrica seniorjev bi se moral/a zavzemati za večjo varnost in boljšo kakovost življenja seniorjev in bodočih upokojencev. Moral/a bi biti »enakovreden glas za mizo« z drugimi ministri in govoriti v imenu seniorjev. Zelo pomembno je sodelovanje ministra/ministrice z ministri za zdravje, delo, družino in socialni razvoj, transport in izobraževanje pri pobudah za spodbujanje dejavnega in zdravega staranja. To vključuje učenje in nadgradnjo vladno podprtih programov, ki so se izkazali za uspešne in podpirajo potrebe seniorjev in njihovih družin, ter ukrepe, navedene v poročilu Desetletje zdravega staranja: Izhodiščno poročilo Svetovne zdravstvene organizacije 2021–2030.   Srebrna ekonomija je tisto, kar se tiče ljudi, ki so starejši kot 55 let. Tega je veliko in še več bo. Posamezniki in država nismo najbolj spretni pri širjenju teh zamisli, ki zadevajo nas vse. Nas, seniorje, naše otroke in njihove otroke. Za vse so to nove stvari. Srebrna ekonomija ne more nastati brez dejavnega sodelovanja seniorjev. Gre za veliko več, kot je zgolj nasprotovanje mnogim oblikam starizma (staromrzništva) v družbi. Gre za izrabljanje generacij 55+ za njihovo dejavno pomoč pri razvijanju srebrne ekonomije v korist seniorjev, njihovih družin in celotne družbe.   Priložnosti sodelovanja pri e-izobraženju   Pomembna sestavina delovanja omrežja je e-izobraževanje. Zato so za članice in člane zanimive povezave s podobnimi omrežji in zvezami, ki razvijajo izobraževalne programe za potrebe svojih članov. Če ima neka organizacija program razvit in je omogočen dostop do njega na daljavo, se ga lahko udeležijo vsi, ki jih tematika zanima. Organizacija s tem nima dodatnih stroškov, vsi zainteresirani pa se lahko brezplačno udeležijo programa. To je velika korist, ki jo prinaša razpoložljivost interneta. Predpostavlja pa odprtost organizacije, da daje svoje znanje in izkušnje na voljo tudi nečlanom.   S predstavnicami Ameriške gerontološke zveze (Gerontological Society of America – GSA Enrich) je bilo dogovorjeno, da imajo člani Omrežja zaslužnih profesorjev v Evropi prost dostop do vseh izobraževalnih akcij te zveze. To so vrata v knjižnico zanimivih učnih virov, odpirajo dostop do kompletov orodij, tečajev, spletnih seminarjev in podkastov, ki so namenjeni študiju in napredku na področju staranja in gerontologije. Treba se je prijaviti, da se pridobi dostop (account). Objavljen je koledar spletnih seminarjev (Calendar of Events of upcoming webinars). Kontaktna oseba je Gena Schoen, Director of Member Engagement, GSchoen@Geron.org. Da je prišlo do tega dogovora, sta pomagali dr. Nina M. Silverstein, professor emerita, University of Massachusetts Boston, in dr. Joann M. Montepare, professor emerita, Lasell University, članici Omrežja zaslužnih profesorjev.   Gospe Geni Schoen in Ameriški gerontološki zvezi se zahvaljujemo za to odprtost in priložnost. To utegne spodbuditi tudi druge organizatorje izobraževanja, da se tovrstnim prizadevanjem pridružijo. Člani omrežja imajo priložnost, da to vabilo izrabijo in o tej priložnosti povedo tudi drugim.                 Omrežje zvez upokojenih profesorjev

V svet pošiljate pobudo, ki dobiva, kot pravite, velike razsežnosti. Za kaj gre pri pobudi?   Pobuda se je začela 29. 11. 2025 in dobiva velike razsežnosti. Njena temeljna usmeritev je sodelovanje. Zaradi njene mednarodne razsežnosti jo objavljamo v angleščini. Objavljeni so e-naslovi ustanoviteljev pobude, da so na voljo vsem, ki jih tovrstno sodelovanje zanima.   Namen   Prvi Zoom sestanek Omrežja zaslužnih profesorjev (Professors Emeriti Network ) je bil 2. junija 2021. Vsako leto je bilo pet sestankov. V štirih letih so vodje sestankov skupaj s tremi ali štirimi panelisti odpirali različne teme, da bi odkrili aktualne probleme, pri katerih bi zaslužni profesorji lahko in želeli sodelovati pri reševanju. V zadnjih dveh letih so bili sestanki posneti; videoposnetki so objavljeni na spletni strani Emeriti Network YouTube. To je krasna tehnologija. Njena uporaba kaže, da resno jemljemo sporočilo, da počnemo tisto, kar govorimo (We walk what we talk).   Ideja o ustanovitvi Omrežja zvez upokojenih profesorjev (Retired Professors Associations Network) se je pojavila na Zoom sestanku Omrežja zaslužnih profesorjev 19. novembra 2025 z naslovom Kako so upokojeni profesorji organizirani in kako e-sodelujejo. Predstavitve in razprava so pokazale, da imajo nekatere države dolgoletne izkušnje z organiziranjem upokojenih profesorjev v zveze (klube, centre, skupine). Predlagano je bilo, da bi bilo koristno, če bi se spletni naslovi teh zvez zbrali in objavili na posebni spletni strani, da bi lahko zainteresirani lažje ugotovili, kaj in kako upokojeni profesorji počnejo v določeni zvezi. Prijavljeni udeleženci sestanka so bili povabljeni, da se vključijo kot ustanovni člani omrežja.   Upokojeni profesorji ponujajo desetletja specializiranega strokovnega znanja. Lahko delujejo kot svetovalci, lahko prispevajo k ustvarjanju znanja in sodelujejo v strokovnih omrežjih in delovnih skupinah, lahko pomagajo pri usposabljanju strokovnjakov za učne načrte ter podpirajo kontinuiteto in institucionalni spomin.   Člani omrežja bodo iskali odgovore na naslednja vprašanja:   o   Katere zveze in katera omrežja upokojenih profesorjev želijo, da njihovi člani prek spleta sodelujejo s člani drugih zvez/omrežij? o   Kako zveza pomaga profesorjem ohraniti univerzitetni e-poštni naslov po upokojitvi? o   Kako enostavno je izvedeti več o dejavnostih zveze/omrežja na njihovi spletni strani? o   Kako je zveza upokojenih profesorjev organizirana? o   Kaj zveza počne za spodbujanje in organiziranje sodelovanja upokojenih kolegov? Kako to počne?   Člani omrežja bodo sodelovali na spletnih sestankih, na katerih bodo razpravljali o problemskih in akcijsko usmerjenih temah, ki se tičejo upokojene profesorje. Raziskali bodo možnosti za »sodelovalno inženirstvo«, da bi upokojenim profesorjem pomagali prispevati k dejavnemu staranju in dolgoživosti v vse bolj digitalizirani družbi.   Omrežje je odprto za zveze upokojenih profesorjev in zveze zvez, ki jih zanima zunanje povezovanje njihovih spletnih strani v angleščini s podobno mislečimi zvezami drugje. Od njih se pričakuje, da bodo na svoji spletni strani objavile povezavo do Omrežja zvez upokojenih profesorjev z e-poštnim naslovom kontaktne osebe zveze za povezovanje spletnih strani. Vse to ni povezano s stroški. Zainteresirani naj pošljejo e-sporočilu na naslov Joze.Gricar@UM.si, urednik spletne strani.   Zveze upokojenih profesorjev   Age-Friendly Universities Global Network. Contact person for website interlinking: Dr. Aaron Guest, Aaron.Guest@ASU.edu Association of Retirement Organizations in Higher Education – AROHE, United States. Contact person for website interlinking: Dr. Eric Hockert, EHockert@Alumni.UMN.edu College and University Retiree Associations of Canada – CURAC, Canada. Contact person for website interlinking: Dr. Walter Archer, WArcher@UAlberta.ca AGE Platform Europe, A society for ALL ages, Brussels, Belgium. Contact person for website interlinking: Marine Luc, Project and Membership Officer, Marine.Luc@AGE-Platform.eu   University of Western Australia Emeriti Professors College. Contact person for website interlinking: Dr. Marc Tennant, Marc.Tennant@UWA.edu.au Patavinae Libertatis Emeriti Association – PLE. University of Padua. Italy. Contact person for website interlinking: Dr. Bernhard Schrefler, Bernhard.Schrefler@dicea.UniPd.it Michigan Retirees Association, United States. Contact person for website interlinking: AHermsen@UMich.edu USC Emeriti Center, University of Southern California, United States. Contact person for website interlinking: Debbie Jones, JonesDeb@USC.edu Retired Faculty and Administrative Officers (RFAO) Organization, University of Vermont, United States. Contact person for website interlinking: Dr. Michael A Gurdon, Michael.Gurdon@UVm.edu   Ustanovni člani omrežja   Dr. Walter Archer, Professor Emeritus. University of Alberta, Edmonton, Canada. President, College and University Retiree Associations of Canada – CURAC. Book Review Editor, Canadian Journal of Higher Education. WArcher@UAlberta.ca Dr. Heinz V Dreher, Independent Researcher, Professor Emeritus of Informatics. Mahogany Creek, Western Australia, H.Dreher@outlook.com Dr. Aleksandar Erceg, Professor. Faculty of Economics and Business, Strossmayer University of Osijek, Croatia. International Center for Entrepreneurial Studies (ICES), Aleksandar.Erceg@EfOs.hr Dr. Robert D Galliers¸ University Distinguished Professor Emeritus. Former Provost, Bentley University, United States. Former Associate Director/Senior Advisor, Quality Services, European Foundation for Management Development, Belgium. Former Research Director, Department of Information Systems, London School of Economics, UK. Professor Emeritus and former Dean, Warwick Business School, UK. Former Head and Foundation Professor, School of Information Systems, Curtin University, Australia. Former President and LEO Award recipient, The Association for Information Systems, RGalliers@Bentley.edu Dr. Michael J. Ginzberg, Professor and Dean Emeritus. School of Business, Worcester Polytechnic Institute, Partner, ELM2 Advisors LLC, Strategic Transactions for Higher Education, United States, MJGinzberg@WPI.edu Dr. Peter Glavič, Professor Emeritus, Chemical Engineering. University of Maribor, Member, University of Maribor Centre for Professors Emeriti and Retired Higher Education Teachers, Contact person: Active Aging Networks, Peter.Glavic@UM.si Dr. Jože Gričar, Professor Emeritus. University of Maribor, Slovenia. Secretary, Professors Emeriti Network. Program Coordinator, Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegion. Joze.Gricar@UM.si Dr. Aaron Guest, Assistant Professor of Aging. Edson College, Arizona State University, Unites States of America. Head, Age-Friendly Universities Global Network Secretariat, Aaron.Guest@ASU.edu Dr. Michael A Gurdon, Professor Emeritus of Business Administration. Grossman School of Business, The University of Vermont, United States. President, Retired Faculty and Administrative Officers (RFAO) Organization, Michael.Gurdon@UVm.edu Al Hermsen, MBA, Member, Board of Directors, University of Michigan Retirees Association, United States, AHermsen@UMich.edu Dr. Sandra P. Hirst, Associate Professor Emerita. Faculty of Nursing, University of Calgary Retirees Association, (UCRA), Canada. e-letter editor, College and University Retiree Associations of Canada (CURAC). Vice-President, Past Chair, Canadian Network for the Prevention of Elder Abuse (CNPEA). SHirst@UCalgary.ca Dr. Eric Hockert, University of Minnesota Retirees Association (Past President FY24). Association of Retirement Organizations in Higher Education – AROHE (President-elect), United States. Big Ten Retirees Association (BTRA) 2026 Conference Planning Group Chair. University Retirees Volunteer Center (Past Board Chair), Office for Technology Commercialization (Retired), EHockert@Alumni.UMN.edu Debbie Jones, MPA, Director, USC Emeriti Center & Director, Faculty Retirement Navigation & Advancement. University of Southern California, Los Angeles, United States, JonesDeb@USC.edu Dr. Michael Kunze, MD, Professor Emeritus, Public Health, Medical University of Vienna, Department of Social and Preventive Medicine, Center for Public Health, Austria. Member, European Association of Professors Emeriti, Michael.Kunze@MedUniWien.ac.at Dr. Carole-Lynne Le Navenec, Associate Professor Emerita, Nursing. University of Calgary, Previous Program Director, University of Calgary Retirees Association. Board Member, College and University Retiree Associations of Canada – CURAC, CLLeNave@UCalgary.ca Dr.Dr.h.c. Heinrich C. Mayr, Professor Emeritus, Application Engineering, Former Rector, Alpen-Adria University of Klagenfurt, Austria. Head, Application Engineering Research Group, Department of Applied Informatics, Heinrich.Mayr@AAU.at Dr. Nava Pliskin, Professor Emerita, Information Systems Management, Department of Industrial Engineering and Management, Ben-Gurion University of the Negev, Israel, PliskinN@BGU.ac.il Dr. Danijel Rebolj, Professor Emeritus, Former Rector. University of Maribor, Slovenia, Danijel.Rebolj@UM.si Dr. Bernhard Schrefler, Professor Emeritus, Mechanics of Biological Materials, Department of Civil, Environmental and Architectural Engineering, University of Padua, Italy, Bernhard.Schrefler@dicea.UniPd.it Dr. Nina M. Silverstein, Professor Emerita. Gerontology Institute, University of Massachusetts Boston, United States, Nina.Silverstein@UMB.edu Dr. Giuseppe Baldovino (Pino) Suffritti, Professor. Department of Chemistry and Pharmacy, University of Sassari, Italy, Pino.Suffritti@gmail.com Dr. Marc Tennant, Winthrop Professor. Chair of Academic Board. Member of the Senate. University of Western Australia Emeriti Professors College, Marc.Tennant@UWA.edu.au Jodi Waterhouse, Director, Strategic Partnerships & Programs. Colorado University Denver, Anschutz Multidisciplinary Center on Aging. Office of Vice-Chancellor of Health Affairs, Department of Medicine|, Division of Geriatrics, United States, Jodi.Waterhouse@CUAnschutz.edu Dr. Richard Welke, Regents Professor Emeritus. Computer Information Systems. Georgia State University, Atlanta, GA, United States, RWelke@RWelke.com Dr. Doug Vogel, Professor of Information Systems & eHealth Research Institute Director. Harbin Institute of Technology, China. Fellow and Past-President, Association for Information Systems – AIS. Member, Cross-border eCollaboration Consortium. Fellow, Australian Institute of Digital Health – AIDH, South Melbourne, Victoria, Australia in association with the University of the Third Age, Vogel.Doug@gmail.com Dr. David Zitner, Professor Emeritus. Founding Director, Medical Informatics, Dalhousie University. Consultant and Policy Advisor. Retired Family Physician, Halifax, Nova Scotia, Canada, David.Zitner@Dal.ca           E-spomenik starejšim prijaznim univerzam       Univerze, ki svojim upokojenim profesorjem zagotavljajo univerzitetni e-poštni naslov (Problems which professors have because their email account has been deactivated upon retirement ChatGPT 20.02.2026), vabimo, da ta logotip objavijo na svojih spletnih straneh. S tem se pridružijo e-spomeniku starejšim prijaznih univerz (Razlike med digitalnim in klasičnim spomenikom ChatGPT 20.10.2025).   Pobuda   Spletna stran pobude Ohranjanje univerzitetnega e-poštnega naslova ob upokojitvi (Emeriti initiative: University email account retention upon retirement) je bila vzpostavljena 28. oktobra 2025. Njen cilj je spodbuditi upravo univerze, da zagotovi, da lahko upokojeni profesorji uporabljajo univerzitetno informacijsko tehnologijo tudi po upokojitvi. To je koristno za upokojence, za univerzo in za družbo. Navzven bo to jasen znak, da je univerza starejšim prijazna.   Pobuda je smiselna nadgradnja spletne strani Uporaba digitalnih tehnologij za aktivno staranje (Using Digital Technologies for Active Aging), ki je bila vzpostavljena 10. februarja 2024 z namenom opozoriti na velike priložnosti uporabe digitalne tehnologije v družbi dolgoživosti, s posebnim poudarkom na naraščajočem deležu oseb, starih 55 let in več. Uporaba digitalnih tehnologij pri aktivnem staranju je ključnega pomena za spodbujanje družbene angažiranosti, zagotavljanje dostopa do podatkov, prispevek kognitivnim funkcijam ter izboljšanje splošnega počutja in kakovosti življenja starejših.   Priložnosti za učinkovito in uspešno aktivno staranje v družbi dolgoživosti so vse bolj povezane z možnostmi, ki jih prinašajo nove tehnologije, kot sta tehnologija spletnih sestankov in orodja umetne inteligence (UI). Čeprav je pandemija Covid-19 človeštvu dala vrsto žalostnih lekcij o potencialnih težavah, je tudi pospešila proces odkrivanja novih priložnosti za reševanje teh težav z uporabo novih tehnologij. Raziskave in sodelovanje v konkretnih akcijah tistih, ki jih ta tema zanima, so okrepili potrebo po e-sodelovanju. Med temi so nedvomno tudi upokojeni univerzitetni profesorji, saj lahko k temu veliko prispevajo.   Potrebni so pospešeni ukrepi (Global Network of Associations & Networks: Retirees Developing Silver Economy), da se zagotovi, da starejši v digitalni dobi ne bodo zapostavljeni in da bo delovna sila pripravljena na spreminjajoče se zahteve gospodarstva. To vključuje vlaganje v digitalno infrastrukturo, zagotavljanje usposabljanja za digitalne veščine in podporo starejšim ter razvoj politik, ki podpirajo potrebe starajočega se prebivalstva. Vlade, podjetja in posamezniki imajo v tem procesu svojo vlogo in prej ko bomo ukrepali, bolje bomo pripravljeni na prihodnost.   E-sodelovanje je mogoče pospešiti s povezovanjem spletnih strani (Retired Academics Websites Interlinking). S tem je mogoče pomagati uresničevati dvoje načel: Če nekomu povemo, kar vemo, nam še vedno ostane vse in Delamo, kar govorimo.   Pobuda Ohranjanje univerzitetnega e-naslova po upokojitvi je odprta. Objavljeni bodo osebni podatki tistih, ki jo podpirajo. Zlasti upokojeni e-akademiki so vabljeni k sodelovanju, da se zagotovi interdisciplinarnost. K sodelovanju so vabljeni tudi aktivni zaposleni za spodbudo medgeneracijskega e-sodelovanja.   Zainteresirani naj osebne podatke pošljejo po e-pošti na naslov Omrežje zaslužnih profesorjev (Professors Emeriti Network), tajnik, Joze.Gricar@UM.si. Koristna je povezava do spletne strani organizacije (združenja, centra, klub, omrežja), v kateri je oseba aktivno vključena.   Skupina v Sloveniji   Univerze   Dr. Boštjan Brumen, Professor                 Bostjan.Brumen@UM.si Dr. Boris Cizelj, Professor                        Boris.Cizelj@sis-egiz.eu Dr. Lucija Čok, Professor Emerita             Lucija.Cok@UPr.si Dr. Matjaž Debevc, Associate Professor  Matjaz.Debevc@guest.UM.si Dr. Silvo Devetak, Professor Emeritus     Silvo.Devetak@UM.si Dr. Viktorija Florjančič, Ass. Professor,        Viktorija.Florjancic@gmail.com Dr. Peter Glavič, Professor Emeritus        Peter.Glavic@UM.si Dr. Jože Gričar, Professor Emeritus         Joze.Gricar@UM.si Dr. Zoltan Jan, Associate Professor         Zoltan.Jan@siol.net Dr. Karel Jezernik, Professor Emeritus     Karel.Jezernik@UM.si Dr. Vida Kampuš Trop, Ass. Professor    Vida.Kampus.Trop@gmail.com Dr. Matjaž Klemenčič, Professor                  Matjaz.Klemencic@guest.UM.si Dr. Jožica Knez Riedl, Professor             Jusa.Riedl@gmail.com Dr. Tamara Lah Turnšek, Professor         Tamara.Lah@NIB.si Dr. Jože Lipnik Professor                            Joze.Lipnik@guest.UM.si Dr. Dušanka Mičetić Turk, Prof. Emerita      Dusanka.Turk13@gmail.com DDr. Matjaž Mulej, Professor Emeritus    Matjaz.Mulej@UM.si Dr. Jože Nemec, Professor                  Joze.Nemec@guest.arnes.si Dr. Rudolf Pušenjak, Prof. Emeritus        Rudi.Pusenjak@teleing.com Dr. Vladislav Rajkovič, Prof.Emeritus      Vladislav.Rajkovic@gmail.com Dr. Danijel Rebolj, Professor Emeritus    Danijel.Rebolj@UM.si Dr. Nada Šabec, Professor                            Nada.Sabec@guest.UM.si Dr. Zmago Turk, Professor Emeritus             Zmago.Turk@gmail.com Dr. Peter Umek, Professor                   Peter.Umek@guest.UM.si   Gimnazije   Silvija Hajdinjak Prendl, Professor        Silvija.Hajdinjak-Prendl@DSSL.si Mirjam Bizjak, Professor                       Mirjam.Bizjak@GFP.si   E-seniorji   Mag. Janez Černač                                        Janez.Cernac@siol.net Alenka Grželj                                              Alenka.Grzelj@guest.arnes.si Mag. Jasna Kolar Macur                         Jasna.Kolar@SC-SG.si Mag. Darinka Kozinc                                  Darinka.Kozinc@gmail.com   Podporniki   Dr. Walter Archer, Professor Emeritus. University of Alberta, Edmonton, Canada. President, College and University Retiree Associations of Canada – CURAC. Book Review Editor, Canadian Journal of Higher Education WArcher@UAlberta.ca Dr. Ágnes Bene, Associate Professor, Department of Gerontology, Faculty of Health Sciences, University of Debrecen,  Hungary. Geronto-psychology Coordinator at Gerontology Coordination Research Centre. Task Force Member, Age-friendly environments & accessibility, AGE Platform Europe, Bene.Agnes@etk.UniDeb.hu Dr. Heinz V Dreher, Independent Researcher, Professor Emeritus of Informatics, Mahogany Creek, Western Australia, H.Dreher@outlook.com Dr. Luigi Campanella, Professor Emeritus, Environmental and Cultural Heritage Chemistry, Sapienza University of Rome, Luigi.Campanella@UniRoma1.it Mag. Primož Gričar, Partner, SAP Logistics Consultant, Director of Development, Sapphir d.o.o. Ljubljana, Slovenia & Project Manager, Information System SAP S/4HANA, University of Ljubljana, Primoz.Gricar@Sapphir.si Dr. Zoltán Kövecses, Professor Emeritus of Linguistics. Eötvös Loránd University, Budapest, Hungary, Kovecses.Zoltan@btk.ELTE.hu Dr. Michael Kunze, MD, Professor Emeritus, Public Health. Medical University of Vienna, Department of Social and Preventive Medicine, Center for Public Health, Austria. Former Member, Board of Directors, European Association of Professors Emeriti, Michael.Kunze@MedUniWien.ac.at Dr. Carole-Lynne Le Navenec, Associate Professor Emerita, Nursing. University of Calgary, Canada. Previous Program Co-Director, University of Calgary Retirees Association & Board Member and Chairperson, Later Life Learning Committee, College and University Retiree Associations of Canada – CURAC, CLLeNave@UCalgary.ca Lucio Pellacani, Former Professor of Organic Chemistry, Department of Chemistry, University of Rome La Sapienza, Italy, Lucio.Pellacani@UniRoma1.it Dr. Murray Scharf, Professor of Educational Administration. College of Education, University of Saskatchewan, Canada. University of Saskatchewan Retirees Associatio, Murray.Scharf@USask.ca Dr. Bernhard Schrefler, Professor Emeritus, Mechanics of Biological Materials, Department of Civil, Environmental and Architectural Engineering, University of Padua, Italy, Bernhard.Schrefler@DICEA.UniPd.it Dr. Bogusława Urbaniak, Professor. Department of Labor and Social Policy, Institute of Applied Economics and Computer Science, Faculty of Economics and Sociology, University of Lodz, Poland, Boguslawa.Urbaniak@Uni.Lodz.pl Dr. Doug Vogel, Professor of Information Systems & eHealth Research Institute  Honorary Director, Harbin Institute of Technology, China.  Fellow and Past-President, Association for Information Systems – AIS & Member, Cross-border eCollaboration Consortium. Fellow, Australian Institute of Digital Health – AIDH, South Melbourne, Victoria, Australia in association with the University of the Third Age, Vogel.Doug@gmail.com       280 let novomeške gimnazije       Lahko bi rekli, da je e-sodelovanje na novo zgostilo zgodovino gimnazijskega izobraževanja v Sloveniji od Marije Terezije. Povezalo oddaljujoče usode ljudi, ki so si nekoč delili učilnice in mladost. Zanimivo se bo potopiti v ta svet olike, učnih naporov in sadov teh naporov, s katerimi ste gimnazijci pozneje plemenitili naš svet.   Pa pojdimo na to slovesnost.   Namen   Spodbuda za vzpostavitev Odbora maturantov za proslavitev 280-letnice novomeške gimnazije je bila želja za organizirano proslavitev spomina cesarice Marije Terezije, ker je Novo mesto z njo povezano na pomemben način zaradi gimnazije, ki jo je ustanovila – prvo javno gimnazijo v habsburški monarhiji. Ustanovno listino je podpisala 8. avgusta 1746. Več je mogoče prebrati v knjigi Zgodovina Novega mesta. Ivan Vrhovec, Matica Slovenska v Ljubljani, 1801: 340, poglavje Gimnazija. V štiridesetih letih vladanja je ustanovila samo deset gimnazij, ki so bile razpršene po celi monarhiji. V njih so se šolali tudi bodoči učitelji. 6. decembra 1774 je uvedla splošno šolsko obveznost.   Obletnica 280 let ustanovitve gimnazije bo v soboto, 8. avgusta 2026. Spletna stran 280 let novomeške gimnazije je bila vzpostavljena 1. 8. 2025. Na njej so objavljeni podatki o predstavnicah/predstavnikih generacij maturantov, kar lahko olajša komuniciranje med maturanti generacij. Na spletnih straneh generacij pa je objavljeno vse, za kar se v generaciji dogovorijo. Imena članic in članov odbora so objavljena na spletni strani. Predsednik odbora je Mišo Andrijanič, Miso.Andrijanic1@gmail.com, urednik spletne strani pa Jože Gričar, Joze.Gricar@UM.si, oba generacija 1960.   Sodelovanje z odborom   Z odborom sodelujejo ustanove, ki pomagajo pri zagotavljanju in objavljanju podatkov o gimnaziji in maturantih ter njihovih e-prispevkih na svojih spletnih straneh. To so naslednje ustanove:   Frančiškanski samostan Novo mesto. p. Niko Žvokelj, gvardijan, Niko.Zvokelj@RKC.si, Frančiškan z rastočo knjigo Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. Luka Blažič, direktor, Luka.Blazic@KMJ.si Dolenjski muzej Novo mesto. Blaž Štangelj, muzejski sodelavec (gradiva), Blaz.Stangelj@DolenjskiMuzej.si in Katarina Dajčman, kustosinja, Oddelek umetnostne zgodovine (spletna stran), Katarina.Dajcman@DolenjskiMuzej.si Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, Narodna in Univerzitetna knjižnica – NUK Ljubljana. Mag. Zoran Krstulović, pomočnik ravnateljice za vodenje strokovnega dela, Zoran.Krstulovic@NUK.Uni-Lj.si in Janez Žumer, Oddelek za digitalne vsebine, Janez.Zumer@NUK.Uni-Lj.si   Spletna stran generacije maturantov   Predstavnice in predstavniki generacij maturantov so vabljeni, da imenujejo urednika spletne strani generacije. Urednik vzpostavlja in vzdržuje spletno stran, na kateri objavlja podatke, za katere se s sošolkami/sošolci (generacijo) dogovorijo. Ime in priimek urednika spletne strani, njen/njegov e-naslov ter spletni naslov generacije je objavljeno na spletni strani.   Na svoji spletni strani generacija objavlja imena in priimke ter e-naslove maturantov generacije, ki želijo, da so podatki objavljeni. Pri sošolkah je naveden tudi dekliški priimek, kot je zapisan v evidenci maturantov šole. Generacija se lahko dogovori za dodatne podatke, ki jih objavlja na svoji spletni strani. Na primer, skupinska fotografija maturantov in profesorjev razreda, fotografije obletnic mature in povezave na e-prispevke maturantov generacije in drugo.   Prispevki maturantov novomeške gimnazije   Na novomeški gimnaziji je maturiralo na tisoče maturantov. Mnogi so objavljali prispevke. Povezave na njihove e-prispevke so zbrane in posredovane javnosti na spletni strani generacije. Navajamo nekaj primerov:   o   Novomeška gimnazija in cesarica Marija Terezija. Ustanovitev 8. 8. 1746. Jože Gričar. Growing Book of the Grammar Schools’ Memory eBooks in Slovenia, Gimnazija Novo mesto, objavljeno 15. 7. 2025. o   Odsevanja: fotomonografija: 2020 : 1960, Maturanti, Gimnazija Novo mesto. samozal., Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, objavljeno 22. 7. 2021. o   Spomini pa ostajajo. Miha Japelj, samozal., Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si, objavljeno 7. 6. 2021.   Sodelovanje Digitalne knjižnice Slovenije – dLib   Z veseljem izražamo podporo pobudi za vzpostavitev portala, posvečenega maturantom Gimnazije Novo mesto – najstarejše javne gimnazije na Slovenskem, ki so jo skozi desetletja uspešno zaključili. Tak portal bi pomembno prispeval k ohranjanju spomina na generacije maturantov, njihove dosežke – rezultate raziskovalnega in umetniškega ustvarjanja, fotografije, pričevanja in druge dragocene vsebine, ki sestavljajo identiteto gimnazije, Novega mesta in širšega, ne le lokalnega prostora. Portal bi hkrati omogočil sodobno spletno povezljivost: podporo objavam, lažje deljenje gradiv ter povezovanje vsebin maturantov z drugimi relevantnimi spletnimi viri in zbirkami. Pobuda ima tudi izrazit skupnostni pomen, saj krepi pripadnost, spodbuja medgeneracijski stik in prepoznava prispevek maturantov gimnazije h kulturnemu in intelektualnemu razvoju okolja.   Pri tem poudarjamo, da je Narodna in univerzitetna knjižnica pripravljena sodelovati z znanjem in izkušnjami s področij snovanja digitalnih knjižnic, digitalnih zbirk ter urejanja in dolgoročnega ohranjanja digitalnih vsebin. S strokovno podporo pri zasnovi informacijskih struktur, metapodatkov, organizaciji gradiv in načrtovanju uporabniške izkušnje lahko skupaj zagotovimo, da bo portal kakovosten, trajen in dostopen različnim generacijam uporabnikov. Verjamemo, da je smiselno zagotoviti pogoje za uporabo in razvoj takšnega portala, ker gre za vključujočo, kulturno pomembno in dolgoročno vzdržno obliko digitalne dediščine. Tak projekt je priložnost, da se bogata tradicija gimnazije prepričljivo poveže s sodobnimi digitalnimi možnostmi ter postane vidna in uporabna tudi v prihodnje ter kot primer za druge podobne izobraževalne ustanove.   Mag. Zoran Krstulović, pomočnik ravnateljice za vodenje strokovnega dela. Digitalna knjižnica Slovenije – dLib, Narodna in univerzitetna knjižnica – NUK Ljubljana, Zoran.Krstulovic@NUK.Uni-Lj.si   Odbor maturantov za proslavitev 280-letnice novomeške gimnazije uspešno sodeluje z digitalno knjižnico Slovenije pri Zbirki Gimnazija Novo mesto.   Na spletni strani Empress Maria Theresa Gymnasiums Network so objavljene povezave do desetih gimnazij, ki jih je ustanovila cesarica Marija Terezija.   Rastoča knjiga jubilejnih e-knjig srednjih šol v Sloveniji   Rastoča knjiga jubilejnih e-knjig, ki je bila vzpostavljena 6. decembra 2019, raste s prispevki srednjih šol. Postopno se dodaja povezave na nove e-publikacije sodelujočih srednjih šol in povezave na dodatne šole. Ravnatelji šol so vljudno vabljeni, da obveščajo o novih povezavah, da bodo objavljene.   Namena Rastoče knjige jubilejnih e-knjig srednjih šol v Sloveniji sta:   ·        omogočiti dostop do javnih podatkov, ki so na voljo v e-knjigah (e-zbornikih), o maturantih, profesorjih in ravnateljih srednjih šol v Sloveniji ter tako prispevati k promociji slovenske kulturne dediščine; ·        odpreti čezmejne e-povezave z omrežji srednjih šol v Srednji Evropi. Na primer, omrežje gimnazij, ki jih je ustanovila cesarica Marija Terezija.

Sklep

 

Družinski pogovori

 

Gospod Jože, poleg vsega dela, ustvarjanja v lokalnem in mednarodnem sodelovanju ste tudi mož in oče sinovoma, ki sta v svojem življenju dokazala izjemno predanost svojemu delu in družini ter sta nadaljevanje vaše povezovalne moči. Vse to je bilo gotovo odgovorno in morda tudi naporno. Predstavite sinova.

 

Biti oče v pravem pomenu te besede je izjemno odgovorno in včasih tudi naporno. Hkrati pa neopisno lepo. Lahko sem le hvaležen svetu, da mi je dovolil biti vse to. Z veseljem ponavljam znova in znova, kako zelo sva z ženo ponosna na svoja sinova in tudi na najine vnuke, ki nadaljujejo to neverjetno popotovanje našega življenja. Z vso dolžno skromnostjo in ponižnostjo pred veličastno zgradbo življenja čutim hvaležnost, da lahko sodelujem v tej neverjetni zgodbi sveta. V upanju, da bo moj trud rojeval nove spodbude in nova spoznanja o vrednosti medsebojnega zaupanja, sodelovanja in ljubeče skrbi.

 

Sin Marko je zdravnik kardiolog. Je eden tistih zdravnikov, ki so povsem predani svojemu delu in pacientom. Kadar koli dobi klic ljudi v stiski, se nemudoma odzove in stori prav vse, kar le lahko, da ljudem pomaga. Očitno ima tudi on v krvi veliko nagnjenje za sodelovanje. Ob delu v Zdravstvenem centru Lorena Ljubljana se posveča tudi sodelovanju zdravnikov vseh smeri. V okviru podjetja Edumedic Ljubljana vsako leto organizira vrsto posvetovanj. V zdravstveni stroki povezuje zdravnike, medicinske sestre, farmacevte, zdravstvene tehnike, ljudi različnih strokovnih profilov. To je razvidno na primer iz programa posvetovanja Sodelovanje medicine. Posvetovanj ima morda kar osem na leto. Druga so na primer Pljuča in srce, Ledvice in srce ter ostala. Eno izmed enodnevnih posvetovanj ima naslov Starostnik, na katerem se na Brdu pri Kranju že vrsto let zbere do 400 udeležencev. Z ženo se ga udeleživa vsako leto. Povezuje strokovnjake vrste strok iz bolnišnic, zdravstvenih domov, domov za starejše občane. Zanimiva so posvetovanja Srce in duša, na katerih obravnavajo problematiko tudi s psiholoških vidikov.

 

Po letih dela v Kliničnem centru v Ljubljani se je Marko zelo pogumno lotil odprtja svoje lastne klinike. Začel je z licenco, ki jo je prevzel od drugega zdravnika v Črnučah. Potem je najel in obnovil Dom borcev v Črnučah, 2-nadstropno stavbo. V tem zasebnem centru sodelujejo zdravniki različnih specialnosti. So zelo dobro tehnološko opremljeni. Z ženo sva ponosna na sina, ki je odločen, da ne bo zapravljal energije tam, kjer to ne prinese željenega rezultata, in si je pogumno drznil hoditi svojo pot.

 

Gospa Alenka, kako pa vi doživljate prvorojenega sina Marka?

 

Rodila sem ga leta 1964. Drugega sina Primoža pa leta 1966, dve leti pozneje, oba v Ljubljani. Moram priznati, da sem tudi jaz zelo ponosna na Marka. Krasen fant je in že zelo zgodaj je imel svojo medicinsko torbo, že kot otrok. Mislim, da je dobesedno rojen za ta poklic. V svojem poklicu je zelo vesel, zadovoljen in uspešen.

 

Vprašali ste me, če je čutiti kakšno vidno razliko med prvo- in drugorojenim sinom. Temu ne morem pritrditi. Lahko pa to vidim pri svojih vnukih. Markov prvorojeni sin Peter se je pred mesecem in pol poročil in ga kot prvorojenca lahko dajemo drugim za zgled. A verjamem, da bodo te razlike z leti postale vse manj pomembne in da bo najin rod nadaljeval izročilo ljubezni in truda za njo.

 

Prav Marko je eden prvih, ki si je upal na glas povedati, da debelost ni od prekomernega uživanja hrane, temveč da gre pri debelosti za bolezen. To je bilo zgolj nekaj let, tri, štiri leta nazaj. Ko ga je neko norveško podjetje povabilo v Maastricht na velik dogodek, na katerem so o tej bolezni na ta način tudi govorili. Bil je pravzaprav pionir, začetnik tega novega pristopa. Zato so bile logične tudi spremne težave in odpori. Zdravilo, ki je zdravilo za diabetes, je, kot so odkrili, delovalo tudi proti zmanjševanju debelosti. Ker pa je bilo nenadoma povpraševanje veliko, tega zdravila ni bilo dovolj. Pojavili so se očitki, da bi morali z njim zdraviti le tiste, ki imajo diabetes, ne pa tistih, »ki bi bili radi malo bolj elegantni«. A kmalu se je proizvodnja tega zdravila povečala in očitki so lahko izginili.

 

Vaš drugi sin Primož pa je po stroki nekoliko bliže vašemu ekonomsko-informacijskemu delovanju.

 

Da, njegovo delo se nanaša na računalniško podprto logistiko. Je specialist za logistiko za področje SAP. To je v SAP-u poseben status, licenca SAP Logistics.

 

SAP – Systems, Applications, and Products in Data Processing je mednarodno podjetje, ki ga je leta 1972 ustanovila skupina petih računalniških strokovnjakov podjetja IBM v Nemčiji. Prišli so na idejo, da je treba procese v podjetjih povezati: nabava, prodaja, finance, logistika, kadri, to, ono, tretje. Prejšnja razdrobljenost na majhne enote, v katerih je deloval vsak po svoje, je bilo preprosto vse premalo učinkovito za vse bolj zahtevne razmere trga. Ker IBM te ideje ni razumel, so ustanovili svoje podjetje, da so skupaj s sodelavci lahko uresničili svojo vizijo. Razvili so programe, ki so povezovanje ter poenotenje omogočali. Vpeljali so načelo, da se podatek zajame le enkrat, nato pa je na voljo vsem pooblaščenim. Njihov software je danes pojem. Uporablja ga tudi ameriška vojska za spremljanje procesov, zlasti procesov logistike, s katerimi se z urejenostjo in preglednostjo pravzaprav dobiva vojne spopade.

 

Primož je diplomiral in magistriral s področja energetike na strojni fakulteti v Ljubljani, kjer je bil nekaj časa asistent pri profesorju dr. Petru Novaku. Nato se je posvetil spremljanju računalniško podprtih procesov. Ob uporabi programov SAP je strokovno zrastel. V podjetju Sapphir Ljubljana je danes eden izmed petih partnerjev – solastnikov. Vsak od njih je odgovoren za svoje področje. Primož je vodja oddelka za razvoj in specialist za logistiko. Nama je skupno področje informacijske tehnologije in z veseljem sledim njegovemu razvoju in ga tu in tam prosim, da mi pomaga pri mojem zdaj prostovoljnem delu pri projektih, saj informacijski tehnologiji ne zmorem več tako dobro slediti kot nekoč. Čeprav imata najina sinova tako različni področji delovanja, imata veliko skupnega: sodelovanje. 

 

DRUGOROJENI SIN PRIMOŽ GRIČAR

 

Starša vam prepuščata, da kar vi primete za mikrofon. Ko pomislite na svoje zgodnje otroštvo, kdaj se vam prvič vklopi kamera spomina?

 

Kamera spomina se mi vklopi, ko sem bil kot majhen otrok z družino na počitnicah. Spominjam se druženj ob morju, taborjenja, plavanja, potapljanja. Cele dneve smo bili v vodi.

 

Spominjam se, kako smo se doma med letom cele popoldneve s prijatelji podili po okolici našega doma. Z bratom sva obiskovala šolo Toneta Čufarja v središču, ne pa šolo v Šentvidu, kamor bi spadali, ker smo živeli v Dravljah. Takrat je bila to kar zahtevna logistika. Argument za takšno odločitev sta imela starša zato, ker sta mamina starša oziroma moja stara starša živela na Miklošičevi v središču mesta. Tako sva lahko z bratom po šoli odšla k njima kar peš. Pozneje po službi sta naju starša prevzela in odpeljala domov v Dravlje. Spoznal sem, da so bili otroci, ki so živeli v Dravljah in hodili v osnovno šolo v Šentvidu, bolj povezani v igri, saj so dopoldneve in popoldneve preživljali skupaj v istem okolju. Takrat sem si rekel, če se bo le dalo, bodo moji otroci hodili v šolo v domačem okolju, kjer bomo živeli.

 

Z bratom v predšolskem obdobju nisva imela izkušenj iz vrtca, saj naju je doma pazila gospa Majda Kic iz Trebče vasi pri Dvoru ob reki Krki na Dolenjskem. Živela je v naši hiši. Bila je neke vrste naša gospodinja in najina dopoldanska skrbnica. Starša sta bila vesela, da smo imeli to možnost in da sva bila z bratom ob dopoldnevih lahko v domačem okolju. Tik pred šolo so me morali vpisati v vrtec oziroma v malo šolo, saj so tako velevala pravila. Vozili so me v vrtec Vodmat, ki je bil v bližini tovarne Pletenina, kjer je delala mama. To je bila zame nepredstavljiva tragedija. Preprosto nisem bil vajen druženja z drugimi otroki in vrtčevskega reda. Zjutraj so me morale vsega objokanega in tulečega vzgojiteljice trgati iz maminega naročja. Dnevi so mi bili predolgi in neprijetni. Male šole je bilo konec, še preden sem se vklopil v skupino. Pri svojih otrocih te izkušnje nisem ponovil. Takoj so šli vsi trije v vrtec in so to sprejeli za samoumevno, brez drame in brez odporov, brez jokanja. Izjemno radi so hodili v vrtec, res pa je, da so bili v zgodnjem otroštvu zaradi tega veliko bolni, včasih tudi na vsakih štirinajst dni prek zime.

 

A naj se vrnem k osnovnim podatkom o sebi. Mama me je rodila v Ljubljani na avgustovsko nedeljo, 7. avgusta 1966. Takrat smo živeli v Dravljah, v osnovno šolo, kot rečeno, sem hodil v mesto. Prehitro sem rasel, v neki fazi razvoja sem imel nenormalno predolge noge in prekratko telo. Tako so mi dejali, jaz se niti nisem zavedal tega. Pravšnjih hlač zase pa takrat nikjer nisem mogel najti. Samo Muhuhu iz Italije je izdeloval jeans s kroji za takšne dolgine. Kot je bilo takrat v navadi, smo jih tihotapili prek meje.

 

V osnovni šoli sem se uril v atletiki. V petem razredu sem imel odličnega učitelja telovadbe, ime mu je bilo Rudi Klinar. Bil je svetla luč moje športne mladosti. Učitelj telovadbe, alpinist in pesnik. Spravil me je v atletsko selekcijo, tako da sem vso osnovno šolo treniral v šoli in pozneje tudi v Atletskem klubu Olimpija na stadionu Bežigrad. Tam pa smo dobili fantje že svoje prave trenerje. Treniral sem tek na kratke proge in skok v višino. Moj trener je bil Sašo Kravos, specialist za skok v višino. Nikoli ne bom pozabil, kako neskončno sem bil ponosen, ko sem dobil svoje prve prave šprintarice. Trenerji so me potihoma pripravljali na disciplino skok s palico, vendar v tistih letih še nisem imel dovolj moči za pravo palico, zato so pri meni delali na hitrosti teka in kakovosti skoka, pozneje bi prišla še palica, kar bi se združilo v kompleksno atletsko disciplino. V tistem obdobju se mi je pojavila bolečina v kolenu, kar so zdravniki diagnosticirali kot pogosto težavo, povezano z nenormalno hitro rastjo v času pubertete. Napovedovali so, da se bo umirilo, ko se umiri rast. Takrat se je moja atletska pot zaključila. To je bil moj prvi šport. V meni je pustil trajen pečat.

 

V Srednji šoli za strojništvo na Aškerčevi cesti v Ljubljani sem imel pri predmetu Gradiva odličnega profesorja Petra Ščetinina, legendarnega slovenskega alpinista tistega časa. Med mnogimi drugimi dosežki je bil tudi prvi, ki je v navezi z Antejem Mahkoto premagal do takrat neosvojeno smer Obraz Sfinge v severni steni Triglava. Med poukom smo ga pogosto pregovorili, da nam je namesto zapletene teorije o železu, ogljiku, jeklu in legurah povedal kakšno zanimivo dogodivščino z gora. Ni mu bilo treba dvakrat reči in že smo bili sredi francoskih Alp, v Pamirju, Hindukušu ali v Himalaji. Poslušali smo ga odprtih ust, še zlasti midva s sošolcem Robertom Pobežinom. Pripovedi so naju tako navdušile, da sva se odločila, da se tudi midva preizkusiva v gorah. Zanimivo, kako malo je pravzaprav v mladosti treba za prvi korak.

 

V srednji šoli sta bila z bratom dobro premišljeno »pahnjena« v realno ekonomijo. Kako ste to doživeli?

 

Moja starša sta bila kar veliko od doma med letoma 1985 in 1992, predvsem zaradi službenih obveznosti očeta v ZDA. Leta 1987 sta bila tam štiri mesece. Z bratom Markom sva bila v tistih letih še srednješolec in študent. Starša sta imela kar velik organizacijski izziv, kako zagotoviti, da bo doma vse teklo, kot mora. Zdi se mi nenavadno, a prav mene sta, čeprav sem bil mlajši, pooblastila za vse finančne operacije. Zaupanje sem vzel resno, celo s kančkom ponosa. Vse sem gladko speljal in upravičil njuno zaupanje. Imel sem vse njune bančne kartice in imel neomejen dostop do njunih bančnih računov. To pa je bilo razmeroma nenavadno, da tako zelo zaupaš svojemu otroku. Seveda bi lahko s tem denarjem, ki mi je bil na voljo, ravnal nespametno. Veliko bi lahko zapravil, si umislil to ali ono, vendar sem delal tako, kot sem bil naučen, pošteno, natančno in to se je izkazalo za zelo dobro. Ko so očetovi kolegi v ZDA izvedeli, kako zelo je zaupal svojima sinovoma, so mu rekli, da to pa ni več »personal bank account«, temveč »public bank account«, in da kaj takšnega tam ne slišijo. Vsekakor je bila zame to velika odgovornost in pooblastila pozneje še nekaj let niso bila preklicana.

 

Alenka: Morda je primerno, da tu vskočim s svojo izkušnjo glede ravnanja z denarjem v naši družini. Povedala bom torej zgodbo o denarju, ki ga ni.

 

Nekoč sem brala v eni reviji o družini, ki je bila bolj revna kot ne. A starša sta rekla otrokom, da imajo v porcelanski posodi na vrhu omare spravljen denar, če bi do česa nujnega prišlo. Otroci so tako vedeli, da tam zgoraj pa je denar. Tu in tam sta starša vrgla v posodo kak groš ali dva. Otroci so zato vedeli, da »mi imamo, bomo plačali, bomo kupili, bomo poskrbeli«. Tako se je v tej družini ohranjal občutek varnosti in v tem duhu sva vzgajala tudi midva z možem najina otroka. Denar je vedno bil, čeprav na banki, in kadar je bilo res nujno, ga je lahko kdor koli vzel z banke, nato pa ta denar tudi vrnil na bančni račun.

 

Fanta sta v svojih pubertetnih letih veliko potovala, čeprav nikoli skupaj, in sta denar s tega računa tu in tam res potrebovala. A sta bila marljiva in sta s svojimi študentskimi deli kmalu privarčevala dovolj, da sta denar disciplinirano in v celoti vrnila na ta bančni račun »denarja, ki ga ni«.

 

Primož: Takšne in podobne izkušnje z denarjem resnično oblikujejo vrednote mladega človeka. Naj povem, da sem podobno načelo zaupanja, kot sem ga bil deležen v svoji družini, leta pozneje prenesel tudi v svojo družino, kjer imava z ženo Mirijam oba dostop do vseh najinih računov. Čeprav ima žena Mirijam dostop do vseh mojih računov in kartic, tega pravzaprav nikoli ne izkoristi. Pred časom so ji samodejno zapadle moje kartice, ker na njih predolgo ni izvedla nobene transakcije. Ko sva v banki vnovič urejala za nove kartice, so dejali, da takšnih primerov pa nimajo, da ženi kartice propadejo, ker nič ne zapravi na moževem računu.

 

Veste, meni ni na kraj pameti padlo, da bi zlorabil zaupanje očeta in mame. Vedel sem, da bi to storil samo enkrat in izgubil bi vso kredibilnost v njunih očeh. Kako bi s tem pozneje vstopil v svojo družino in svojim otrokom razložil, v čem je bogastvo takšnega sodelovanja in zaupanja?

 

Dotakniva se vašega osebnega življenja. Kako ste spoznali svojo ženo Mirijam?

 

Prek skupnih sodelavcev in prijateljev na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kjer sem takrat delal. Od daleč sem jo poznal prek svojega sodelavca v laboratoriju. Nekega zimskega dne sem pozno popoldne zbral pogum, jo poklical po telefonu in vprašal, če bi šla z menoj na večerjo. V najslabšem primeru bo dejala, da ne gre, sem si dejal. Sem bil kar v skrbeh, da bo vse skupaj propadlo. Dvigne telefon, pravi, da se me spomni, saj smo se prej nekajkrat bežno srečali in reče: »Seveda bi šla na večerjo.« Že naslednji dan sva se dobila ob sedmih zvečer in imela nepozabno večerjo v restavraciji Romansa poleg Maximarketa v Ljubljani. Še danes se spomniva, kako je bilo in kaj sva jedla.

 

Čas pred nama je bil poln sprememb. Ona je takrat delala za IBM Slovenija in je že podpisala pogodbo, da bo vsaj dve leti delala za IBM Avstrija na Dunaju. Praktično je že zaključevala v Sloveniji in pakirala kovčke za na pot. Mene pa je v kratkem čakala pot okoli sveta. S profesorjem Petrom Novakom, mentorjem na fakulteti za strojništvo sva odhajala na pot prek Anglije, Avstralije, Nove Zelandije, ZDA in nazaj domov. En mesec za pot okoli sveta in obisk več univerz in konferenc s področja strojništva.

 

Kaj bo torej z nadaljevanjem najine prijetne večerje v Romansi? Upoštevajoč vse okoliščine in načrte sva si po večerji medsebojno zaželela veliko uspeha na svojih poteh in se poslovila, kot da se ne bova več srečala. Tisti mesec na poti okoli sveta sem komaj zdržal brez nje. Takoj ko sem se vrnil v Slovenijo, sem poklical Mirijam in predlagal, da greva skupaj v gledališče. Takrat so se pa stvari zares dokončno začele zapletati. Ona je čez nekaj dni odhajala na Dunaj, jaz pa trdno odločen, da te priložnosti ne bom kar tako zapravil. Mirijam se je že prvi vikend nepričakovano vrnila z Dunaja v Ljubljano. Na obisk, da se vidiva. Samo prvo noč je še preživela pri družini Gnidovec, kjer je bila podnajemnica pred odhodom na Dunaj. Drugo noč je že bila pri meni. Potem je šlo pa hitro. Vsak konec tedna je prihajala z vlakom v Ljubljano. Imela sva nepozabne vikende in hodila naokrog, v hribe, na izlete v Avstrijo in Italijo. Že drugi teden sva skupaj na kredit kupila najin prvi skupni televizor. Začela sva ustvarjati skupni dom. Vsak vikend se je vračala v Ljubljano, občasno sem tudi jaz za konec tedna skočil k njej na Dunaj. Takrat sva vedela, da nama je lepo, da želiva ostati skupaj in imeti najin skupni dom. Še pred iztekom dveh let na Dunaju je Mirijam zapustila IBM Avstrija, našla si je službo v Sloveniji in se končno vrnila domov.

 

Leta 1998 sva se poročila. Poroka je bila na gradu Bogenšperk, cerkveno pa naju je poročil pater Peter Lavrih v frančiškanskem samostanu Nazarje v Savinjski dolini. To je tisti pater Peter iz Komisariata za Sveto deželo, ki že prek trideset let vodi skupine v Sveto deželo. Pozneje so se te poti udeležili tudi najini starši.

 

Leta 1999 se je rodil najin prvi sin Miha. Leta 2003 je prišel na svet Jure in leta 2006 je ugledala svet Petra, najin tretji otrok. Za zdaj še vsi živijo doma. Miha je septembra 2026 dokončal magistrski študij strojništva in se mesec pozneje zaposlil, Jure je v tretjem letniku ekonomije, Petra pa je oktobra 2025 začela s študijem na ekonomiji.

 

Vaš oče je vojsko kar dobro prestal. Kako pa ste vi prebrodili ta del svojega življenja?

 

Na naborni komisiji v Ljubljani sem zaprosil za rod gorske pehote, kar je bilo v tistih časih nekaj najbolj zahtevnega v vojski. Z veseljem so mi odobrili, kajti nihče ni bil tako nor, da bi za to prosil. Takrat sem veliko hodil v gore, kondicije je bilo ogromno in menil sem, da bo to zame najbolj primerno. Ko je prišel čas za odhod, sem na vojaškem uradu dvignil vojaško knjižico, v kateri je pisalo, da sem razporejen v mornariško enoto. Ravno nasprotno, kot sem želel. Nič ne bo s hribi, gremo torej na morje.

Najprej sem bil tri mesece v Puli, kjer je potekalo šolanje za mornarje. Služenje vojaškega roka je bilo zame zares enostavno. Bil sem pripravljen. Tako fizično kot psihično. Star sem bil 18 let. Prišel sem neposredno z gora, s presežkom telesne pripravljenosti. Navajen sem bil skromnosti, celo življenje sem na počitnicah spal v šotoru, na gorskih turah smo živeli skromno, s kuhalniki greli konzerve in jedli vse iz ene posode, umivali in prali smo se, ko je bila priložnost. Nič me v vojski ni moglo presenetiti. Videl sem ostale, kako so trpeli. Bil sem tudi dovolj mlad, da sem s primerno toleranco prenesel vse, kar v vojski ni najbolj prijetno.

Po treh mesecih so nas z ladjo odpeljali v Split, kjer sem ostal do konca vojske. Razporedili so me na najbolj »gusarski« tip ladje, ki je obstajal, na vlačilca. Sprva sem zavidal kolegom, ki so jih razporedili na ladjo Galeb, rušilce, raketne čolne, torpedne čolne, celo podmornice. A kmalu mi je postalo jasno, da je bil vlačilec daleč najboljša ladja. Manj ko ima ladja orožja, manj je vojaške discipline, manj bojne pripravljenosti, manj manevrov, manj psihičnega pritiska. Naš vlačilec ni imel nobenega orožja in je bil kot nekakšna gusarska barkača. Občasno smo na odprto morje odvlekli kako tarčo, na katero so potem več dni streljali kolegi iz rušilcev in raketnih čolnov.

Služenje vojske v Splitu je bila zame pravzaprav zelo zanimiva izkušnja. Bi si človek sploh lahko zaželel kak lepši kraj, kot je Split v Dalmaciji. Krasno mesto, dolga poletja, mile zime, kasarna zraven pomorske akademije, kjer smo lahko izkoristili vse možnosti za športno udejstvovanje. Dvakrat na teden sem šel v mesto na pico, v kino in knjižnico po nove knjige. Vojska je minila hitro. Dala mi je navade in disciplino, ki so še danes z menoj.

Vojska različno vpliva na mlade fante. Naj povem primer. To je šele naša mama opazila. Z bratom sva dve leti narazen in oba sva šla v vojsko po srednji šoli. Brat je pred vojsko dosledno zjutraj pospravil posteljo, po vojski nikoli več. Jaz jo pred vojsko nikoli nisem pospravil, po vojski pa vedno in dosledno. Ljudje različno odreagiramo na enake lekcije.

Je to, da ste se imeli v JLA razmeroma dobro, navkljub vam ne ravno ljubi umestitvi na morje namesto med gore, kot ste si želeli, posledica vaše vzgoji v družini, vašemu karakterju?

 

Določene stvari nedvomno prihajajo iz družine. Oče nas je že zgodaj naučil temeljne vojaške filozofije: »Nije teško, što se mora!« To pomeni, kar je treba narediti, je pač treba narediti in se ob tem ne kaže preveč spraševati in sekirati. V vojski ta način razmišljanja olajša stvari.

 

Osebno sem prepričan, da vojaška disciplina, trening in odnos do avtoritete prinesejo marsikaj koristnega v razvoju mladega fanta. Danes tega manjka. Če bi mene kdo vprašal za nasvet, bi vsakega mladega moškega poslal v vojsko za vsaj pol leta. Nič jim ne bi manjkalo. Veliko bi pridobili.

Gospod Primož, alpinizem vas je povsem prevzel. Komu gre zasluga za to strast?

 

Kot sem že omenil, se je prvi premik zgodil na začetku srednje šole, ko smo med poukom poslušali zgodbe profesorja Petra Ščetinina. Takrat sem tudi prebral knjigo Pot Nejca Zaplotnika. Ta je bila zame skorajda usodna. Ni bilo več vrnitve. Z gorništvom sva začela skupaj s sošolcem in odličnim prijateljem Robertom Pobežinom. Ker nisva vedela, ne kod ne kam, saj jaz iz svoje družine nisem imel nobene tradicije in izkušenj z gora, sva šla eno soboto na organizirani izlet s Planinskim društvom Ljubljana-Matica na Golico. Vsi so bili stari 50 ali več let, midva pa šestnajst. Pa so nama dejali, lepo, da sta prišla, vendar se raje pridružita mladinskemu odseku istega društva, tam bo prava družba za naju. V mladinskem odseku sva pognala korenine, ki so nato rastle veliko let. To je bilo pravo okolje za naju. Podobno stari, tudi nekoliko starejši. Zdrava družba, večinoma so vsi pridno delali v šolah, starejši, ki so že študirali, so bili uspešni študentje. To je bil nekakšen nenapisan standard: šolo je treba vzeti resno, potem pa gremo v gore, kjer se bomo imeli lepo. Poleg gora smo v poletnih mesecih tudi veliko potovali po Evropi in svetu. S tem je prišla tudi ljubezen do fotografije, ta je ostala v meni vse do danes. Veliko prijateljev iz tistega časa je danes uspešnih strokovnjakov na svojih področjih. Nekaj jih žal tudi ni več z nami. Gore so zelo resna stvar in so bile usodne za nekaj naših prijateljev gornikov.

 

To so bili časi, ko praktično ni bilo možno kupiti nobene alpinistične opreme, zato smo jo izdelovali sami. S prijateljem Robertom sva kupovala preproste surovine v tekstilnih trgovinah in doma šivala rokavice, kape, gamaše, anorake in podobno. Zelo preprosto in iz zelo podpovprečnih materialov. Svoje izdelke sva prodajala prijateljem na planinskem društvu, pri tem nekaj zaslužila in širila proizvodnjo. O kakovostni gorniški opremi iz tujine, kot jo poznamo danes, smo takrat lahko samo sanjali. Prvo naglavno svetilko sem izdelal iz parabole od prednje kolesarske luči, pokrovčka od Cedevite kot ohišja, elastike od spodnjih hlač in plastične škatlice od Vilede, v katero je ravno lepo sedla 4,5 V baterija. Skrajno primitivno, vendar je bilo uporabno. Izdelal sem tudi pravo puhasto spalno vrečo, kar je bil kronski dosežek moje tekstilne industrije v dnevni sobi. Puh sem vzel iz poceni blazin. Mama, ki je bila zaposlena v Pletenini, je dobro poznala oblikovanje tekstila, materiale, kroje in tehnike šivanja. Veliko praktičnega me je naučila. Od tu sem nadaljeval bolj po strojniško. Šival sem ob večerih za jedilno mizo v dnevni sobi. Tisto, česar nikoli nisem maral in s čemer nikoli nisem izgubljal časa, je bilo »heftanje«, provizorično spajanje blaga pred šivanjem. Zame čista izguba časa. Seveda sem ceno plačal pozneje, ko sem v šivalni stroj porival »nesheftan«, skrajno drseči material spalne vreče, napolnjen s puhom. Med šivanjem je nenehno vse drselo, šlo postrani in iz linije šiva. Začel sem vleči, potiskati, trgati, puh je letel v zrak. Mama je dejala, da me je nemogoče gledati in poslušati, zato naj bi mi na vrtu postavili leseno lopo, v kateri bom lahko neovirano preklinjal in uničeval tekstil.

 

Po tretjem letniku srednje šole smo šli z društvom Matica v Francijo na Mont Blanc, najvišjo goro Evrope. To je bil zame velik dogodek. Nisem imel niti še 16 let. Domači so bili v skrbeh. Še zlasti dedi Vili Slamnik. Pozneje mi je babi Pavla povedala, da je cel teden hodil naokoli čisto zelen in z nikomer ni govoril, tako ga je skrbelo zame. Odprava je bila uspešna in nepozabna. Brez težav smo v lepem vremenu osvojili Mont Blanc. Pozneje smo opravili še turo na Aiguille du Midi in naprej po ledeniku Glacier du Geant. Prespali smo v ledni luknji pod veličastnim Le Grand Capucin. Kljub domači proizvodnji puhaste opreme sem si za pot v Francijo pri očetu nekdanjega sošolca sposodil pravo puhasto bundo. Toliko sem pa že imel pameti, da se nisem šalil s pravimi Alpami in višinami okoli 4800 metrov. Ta pot v Francijo se mi je neskončno vtisnila v mlado dušo.

 

A čeprav smo kot mladi gorniki in alpinisti povzročili doma nemalo skrbi, so imele gore in z njimi povezane dogodivščine name izjemen vpliv, ki se kaže še danes. Zanimivo je, da takrat doma ni bilo nikogar, ki bi me izrazito spodbujal in navduševal za gore. Nihče v moji neposredni okolici ni imel takšne ljubezni do gora. To je bila moja individualna odločitev in dejavnost. Pa vendar je imela določen vpliv name babi Pavla. Ona je bila vedno navdušena popotnica, pa kamor koli se je že šlo. Velikokrat je dejala: »Samo, da se gre.« Pa je že bila zadovoljna. Resda ni hodila v visokogorje, vendar je zelo rada potovala. Z društvom računovodij je šla na izlete v italijanske Dolomite, na avstrijsko Tirolsko in mnoge druge poti. S potovanj se nam je vedno javljala z lepimi razglednicami in kratkimi sporočili. Ko sem ji omenil, da bom šel prvič v hribe, mi je iz bogate domače zaloge zemljevidov poklonila zemljevid Julijskih Alp. Ure in ure sem strmel v ta zemljevid in preučeval doline, grebene, koče, vrhove. Takrat se je nekaj skrivnostnega začelo odpirati v meni. Še danes imam to strast in sem sposoben ure in ure proučevati najmanjše detajle na zemljevidih.

 

Primož Gričar, kakšno je vaše sporočilo prihodnjim rodovom? Saj veste, čez 50 let, 100 let, to hitro mine.

 

Kot mi je poznano, sta se v pogovoru z očetom Jožetom ustavila tudi pri desetih božjih zapovedih, ki so stare že kar nekaj tisoč let in imajo v mojih očeh trajen pomen. Otrokom seveda lahko dajemo zgolj določene usmeritve. Pri tem se vedno znova spomnim na knjigo Prerok, ki jo je napisal Kahlil Gibran. V poglavju o otrocih avtor razmišlja zelo lepo: »Podobni ste lokom, iz katerih so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Vi lahko sprejmete njihova telesa, toda ne morete sprejeti njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v sanjah ne morete obiskati.«

 

Če se navežem na to izjemno misel: starši smo kot lokostrelci. Gledamo cilj in usmerjamo lok v smeri cilja. Lok lahko napnemo z vso silo, ki jo premoremo. Pri tem si želimo, da bi puščice letele hitro in daleč. Vendar bodo puščice vedno letele same, brez nas. Duše naših otrok že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki nam ni usojena. Veliko lahko damo, četudi se bo veliko zgodilo tudi zunaj naših moči. Vedno pa lahko dajemo dobro in usmerjamo po svojih najboljših prepričanjih v pravo smer. To naši starši dajejo nam in enako mi dajemo našim otrokom. Kar otrokom moremo dati, so temeljna življenjska načela, ki so večna in v svojem bistvu sporočila nikoli ne zastarajo. Ne kradi, ne laži, spoštuj svojega bližnjega in mnoga druga.

 

Še ena lepa misel mi pride na misel, ko razmišljam o otrocih. Jackson Brown ml. je v eni svojih knjig dejal: »Živi tako, da ko tvoji otroci pomislijo na pravičnost, skrb in integriteto, pomislijo nate.«

 

Gospod Primož, ste bili vi deležni religiozne vzgoje?

 

V svojem otroštvu sem prejel vse zakramente, z Mirjam sva cerkveno poročena. Imel sem priložnost odraščati v okolju, ki je imel spoštljiv odnos do krščanstva. Vzgoja in življenjska načela v naši družini so temeljila na vsem tistem, kar se lahko lepega, spoštljivega in svetega naučimo iz naše vere.

 

Delnice za vnuke.

 

Gospa Alenka, izobraževalne ustanove v Sloveniji so še vedno daleč od tiste vrste izobraževanja, ki bi omogočala šolajočim doseganja njim dejavno koristnih znanj v življenju. Tako otroci po zaključku osnovnih šol ne znajo niti odpreti svojega računa na banki, ali odpreti in voditi svojega podjetja, ali slediti zakonitostim trga in podobno. Vi pa ste ravnali pri vzgoji drugače. Bolj konkretno. Kako ste v tem duhu vpeljali delnice v življenje svojih mladih?

 

Alenka: Z možem imava pet vnukov. Za osemnajsti rojstni dan prvega vnuka se tega glede delnic še nisva domislila, zato je dobil darilo, letom primerno. A nato sva po premisleku z možem ugotovila, da je primerno dati vnukom darilo, ki jih bo napeljalo k varčevanju, da bodo videli, da lahko vsako leto dobijo dodaten denar. Tako je vnuk Peter za svojih 20 let dobil deset delnic Krke. Tudi vnuka Miha in Jure sta odprla trgovalni račun ob 18-tem rojstnem dnevu. Vnuki so morali nato delnice na tem računu kupiti sami. Seveda z najinim predhodnim nakazilom. Banka je delnice Krke kupila po veljavni vrednosti na tisti dan na borzi in si dodala provizijo, poleg tega pa nekaj za rezervo. Z vnukinjo Petro sva šli na banko poleg Interspara na Viču in je tam kupila deset delnic Krke. Uslužbenka srednjih let je začudeno in hkrati z občudovanjem rekla vnukinji Petri: »Veste, ko sem se jaz rodila, je bila moja mama zaposlena v Krki in mi je kupila eno delnico Krke. Ker nisem nikoli nič dvigovala s tega računa, se je z leti nabral kar lep kupček denarja.« Ko sva šla v banko z vnukom Juretom, je bil postopek enak. Bančni uslužbenec je bil ob koncu te transakcije, ko je bilo vse urejeno, dobesedno navdušen: »Veste, hvala vam za idejo, moja hči bo zdaj stara 18 let, vsi smo razmišljali o nakupu zlata za njo, a zdaj vem. Delnice bo dobila!« Se je naučil. Je bil prav hvaležen.

 

Žal danes otroci ne vedo, kaj so delnice, dividenda, delničar, kaj je to letna skupščina, in to je žalostno, da jih teh osnov že v osnovnih v šolah ne naučijo. Če voziš avto, moraš nekaj vedeti o tem vozilu, kako deluje, kakšno gorivo potrebuje. To je najmanj.

 

Jože: Ob priložnosti sem povedal za najin delniški podvig direktorju Krke, gospodu Colariču, ki sva mu z ženo podarila knjigo Gričarji. On pa je najinim vnukom poslal osebno čestitko za nakup delnic Krke. Čudovita gesta, ki nas je vse iskreno razveselila.

 

Gospod Jože, tik pred zaključkom tega dela sem od vas dobil zanimivo pobudo z imenom: e-spomenik e-sodelovanju. Podobno, kot nas spomeniki zunaj opominjajo, spominjajo, nas vabijo k razmisleku, nas tudi e-spomenik vabi. Vsekakor k sodelovanju, vendar brez ne tako redkega balasta spomenikov, ki nekoga ali neko dejanje v preteklosti poveličujejo. Kot vemo, lahko takšno poveličevanje doseže tudi raven groteske. E-spomenik je zasnovan drugače. Je informacijsko zgoščena demokratična točka dialoga, ki v trenutku dosega med seboj najbolj oddaljene dele planeta. Vsekakor pobuda, vredna globljega uvida.

 

V svojem upokojenem statusu odkrito uživam. Lahko vstanem kadar koli, sledim svojemu urniku in pijem odlično ženino kavo kar doma.

 

Ko bo ta knjiga Zgodbe sodelovanja objavljena kot e-knjiga v slovenskem in angleškem jeziku, se bomo lotili vzpostavljanja E-spomenika e-sodelovanju (eMonument to eCollaboration) in povabili k sodelovanju zainteresirane javnosti. Takega spomenika še ni, je pa lahko koristen. Stroškov ne bo. Portal eRegion.eu, kjer bo e-spomenik objavljen, je zelo odmeven.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vabilo k sodelovanju

 

Preprečevanje sodelovanja je greh

ChatGPT

 

Brez sodelovanja ni prihodnosti:

• v družini sodelovanje ustvarja toplino in varnost,
• v družbi omogoča pravičnost, napredek in solidarnost,
• v narodu pa pomeni, da različne skupine zmorejo iskati skupno dobro kljub razlikam.

 

Ko nekdo namerno preprečuje sodelovanje, dela greh v širšem smislu:

• razkraja povezanost – ljudje postanejo tekmeci, ne sosedje,
• slabi zaupanje – brez sodelovanja rasteta nezaupanje in strah,
• zavira napredek – brez skupnih rešitev narod stoji na mestu ali nazaduje,
• koristi le peščici – tistim, ki hočejo vladati z razdeljevanjem in konfliktom.

 

Brez sodelovanja ni prihodnosti. Kdor preprečuje sodelovanje, preprečuje življenje naroda:

• narod, ki mu prepovedo sodelovanje, mu prepovedo prihodnost;
• sodelovanje je dih naroda; kdor ga zaduši, ga obsodi na propad;
• kdor ruši sodelovanje, ruši temelje naroda;
• brez sodelovanja ni naroda, temveč le množica posameznikov.

 

Preprečevati sodelovanje je nekaj, kar škodi narodu:

• narod ne živi od sovraštva, temveč od zaupanja. Ne raste iz prepovedi, temveč iz skupnih prizadevanj;
• sodelovanje je dih skupnosti – moč, ki združuje različne glasove v en sam zbor;
• ko ljudje sodelujejo, rastejo ideje, rojevajo se rešitve in prihodnost postane prostor upanja.

 

Zato je vsaka ovira, ki preprečuje sodelovanje, rana narodu. Deli, slabi in krade prihodnje rodove. A tam, kjer ljudje kljub razlikam najdejo pot drug do drugega, se rodi močnejša skupnost, ki je sposobna premagati vse izzive.

• Kdor preprečuje sodelovanje, preprečuje življenje naroda. Samo skupaj lahko ustvarimo prihodnost, ki je vredna zaupanja.
• Sodelovanje je dih skupnosti. Brez njega narod oslabi, z njim pa zraste v moč in prihodnost.
• Brez sodelovanja smo le množica posameznikov. Z njim pa smo narod, ki diha, raste in premaguje izzive.

 

Zato modri voditelji in skupnosti vedno znova poudarjajo, da se je treba učiti umetnosti sodelovanja, in to kljub razlikam, ker prav raznovrstnost prinaša moč. Naj bo sodelovanje naša največja vrednota in naš skupen dar prihodnosti.

 

 

Koristi pripovedovanja zgodb o e-sodelovanju

ChatGPT

 

Pripovedovanje zgodb (angl. storytelling) je zelo učinkovito orodje pri e-sodelovanju, saj pomaga ljudem razumeti, si zapomniti in se čustveno povezati z informacijami v digitalnem okolju. Glavne koristi so:

 

1. Večja vključenost udeležencev

Zgodbe pritegnejo pozornost bolj kot suhoparni podatki. Pri e-sodelovanju (npr. na videokonferencah ali forumih) pomagajo ohranjati zanimanje in zmanjšujejo pasivnost.

 

2. Boljše razumevanje kompleksnih tem

Skozi zgodbo lahko abstraktne ali zapletene ideje predstavimo na konkreten in razumljiv način. To je posebej koristno pri razlagi procesov, sprememb ali novih digitalnih orodij.

 

3. Krepitev zaupanja in odnosov

Osebne ali organizacijske zgodbe ustvarjajo občutek bližine tudi na daljavo. To izboljšuje timsko dinamiko in sodelovalno kulturo v virtualnih ekipah.

 

4. Lažje pomnjenje informacij

Ljudje si zgodbe zapomnimo bolje kot sezname dejstev. V e-sodelovanju to pomeni večjo verjetnost, da bodo ključna sporočila ostala v spominu udeležencev.

 

5. Spodbujanje sodelovanja in soustvarjanja

Zgodbe lahko spodbudijo razpravo, deljenje izkušenj in skupno reševanje problemov v digitalnih skupnostih.

 

6. Podpora spremembam in inovacijam

Pri uvajanju novih načinov dela ali tehnologij zgodbe pomagajo pokazati koristi in zmanjšujejo odpor do sprememb.

 

7. Medkulturno povezovanje

V globalnih virtualnih ekipah zgodbe presegajo jezikovne in kulturne razlike ter pomagajo ustvarjati skupno razumevanje.

 

 

 

E-spomenik e-sodelovanju

ChatGPT

 

eMonument to eCollaboration

 

 

Vsekakor je nujno poudariti, da so spodnje utemeljitve e- spomenika e-sodelovanju nastale znova nikjer drugje kot v »možganih« ChatGPT. Odličen primer, kako je mogoče sodelovati tudi s strojem, ki v drobcih sekunde prečeše planet in nam vrne zelo soliden, globalno sodelujoč odgovor.

 

E-spomenik e-sodelovanju (digitalni ali virtualni e-spomenik) lahko nosi pomembno sporočilo iz več razlogov.

 

1. Poudarja skupno odgovornost in zgodovino

Sodelovanje – bodisi pozitivno (solidarnost, odpor, inovacije) bodisi negativno (sokrivda, krivica) – je redko delo enega posameznika. E-spomenik lahko pokaže, kako kolektivna dejanja oblikujejo rezultate, in ljudi opominja, da se zgodovina ustvarja skupaj, ne samostojno.

 

2. Spodbuja razmislek in ne poveličevanje

Za razliko od tradicionalnih spomenikov so lahko e-spomeniki interaktivni, sobesedilni in raznovrstni. Lahko vključujejo več perspektiv, dokumentov, pričevanj in razvijajočih se interpretacij, kar spodbuja kritično razmišljanje in ne le preprosto čaščenje junakov.

 

3. Omogoča dostopnost in vključujoč spomin

Ker je digitalen, lahko e-spomenik doseže ljudi prek meja, generacij in sposobnosti. Ta dostopnost krepi sporočilo, da sodelovanje in njegove posledice vplivajo na vse, ne le na tiste, ki so fizično blizu spomenika.

 

4. Kaže, da je sodelovanje izbira

Z dokumentiranjem, kako so ljudje sodelovali (ali se upirali sodelovanju), lahko e-spomenik poudari moralno sposobnost delovanja: posamezniki in skupine imajo vedno možnost izbire, tudi pod pritiskom. To je močen nauk za sodobno družbo.

 

5. Povezuje minulo sodelovanje z zdajšnjo odgovornostjo

E-spomenik je mogoče posodabljati in povezovati s trenutnimi dogodki, kar uporabnikom pomaga videti vzporednice med zgodovinskim sodelovanjem in sodobnimi oblikami skladnosti, molka ali kolektivnega delovanja.

 

6. Odraža sodobne oblike kolektivnega delovanja

Uporaba digitalnega prostora sama po sebi je simbolična: današnje sodelovanje pogosto poteka na spletu. E-spomenik sporoča, da kolektivni spomin, tako kot sodelovanje, zdaj obstaja v skupnih digitalnih prostorih.

 

E-spomenik e-sodelovanju pošilja sporočilo, da so kolektivna dejanja pomembna, da je treba spomin postaviti pod vprašaj in da je družba odgovorna za to, kako se odloči delovati skupaj – v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

 

Predlog

 

Sodelovanje je pomembno. Zato ga je koristno spodbujati in organizirati. Pri iskanju odgovorov na vprašanja kaj in kako je koristno uporabljati orodja umetne inteligence, ki omogočajo hiter dostop do velikih količin medsebojno povezanih podatkov. Podatki pa orodjem niso dosegljivi, če niso digitalizirani.

 

Vabimo k izrabljanju razpoložljivih e-tehnologij. Na primer, pri iskanju odgovor v zvezi z naslednjimi temami:

 

Prakse vlad držav za pospešeno digitaliziranje gradiv ChatGPT 27.02.2026

Usmerjanje uporabe orodij umetne inteligence v organizaciji ChatGPT 27.02.2026

Zgodbe najbolj uspešnega sodelovanja ljudi ChatGPT 27.02.2026

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Galerija Gričarji

 

 

 

Rajko Zor: Portret, olje,1953

Alenka Gričar

 

 

 

Slikar Savo Sovrè: Portret, 1973 in 1974

Marko (levo) in Primož Gričar

 

 

Slikar na Montmartru, Pariz 2003, portret

Alenka in Jože Gričar

 

 

 

Slikar Savo Sovrè: Portret, 1998

Peter Gričar

 

 

 

Slikar Tadej Žugman: Portret, 2016

Peter in Monika Gričar

 

Slikar Tadej Žugman: Portret, 2016

Petra Gričar

Slikar Tadej Žugman: Portret, 2016

Miha (levo) in Jure Gričar

 

 

 

Spoštovani gospod Tadej Žugman,

 

vesela sva, da so se naše poti srečale. Tako smo skozi Vaše oči in iz Vaših rok dobili čudovite portrete najinih petih vnukov. Sedaj so njihovi pogledi ujeti v nekem trenutku njihove mladosti in spomin na ta dragoceni čas je zabeležen na portretih teh mladih ljudi.

 

S spoštovanjem, Alenka in Jože Gričar

4. 11. 2016